Luka Elsner: Nisem več isti trener, kot sem bil

Luka Elsner je trener Olimpije postal septembra lani in do zdaj vodil 17 tekem. Foto: Vid Ponikvar

Pri 34 letih je šele na začetku trenerske poti, a je v Domžalah dokazal, da obeta veliko. Celo tako veliko, da ga mnogi označujejo za glavnega predstavnika mladega trenerskega vala, ki prihaja. Zdaj, ko je na klopi Olimpije, bo moral odgovoriti na vprašanje, ali je to res. Prvi del sezone je bil naporen, a hkrati šele kolokvij pred najzahtevnejšim izpitom, ki prihaja v drugi polovici.

V dobro uro trajajočem pogovoru v improvizirani klubski pisarni štadiona v Spodnji Šiški, kjer trenirajo nogometaši Olimpije, ni dajal vtisa, da se izziva boji. S premišljenimi odgovori je trener, ki je kljub mladosti napisal knjigo in tekoče govori več tujih jezikov, sporočil, da točno ve, kaj ga čaka.

Za vami je prva etapa na klopi Olimpije. Na njeno klop ste skočili, ko se je sezona že začela. Zdaj imate priložnost, da ekipo pripravite tako, kot si želite. Bodo v drugem delu sezone navijači gledali Olimpijo, kakršne si želite?
​Zelo sem vesel, da imam zdaj na voljo sedem tednov za pripravo ekipo. V to zgodbo sem vskočil sredi sezone in prišel v položaj, ki je bil nedoločen. Zdaj imam možnost, da v celoti vpeljem stvari, ki si jih želim. Prilagodim kondicijsko pripravo načinu igre, ki ga želim imeti. Spoznam fante, ustvarim skupino ljudi, ki bo vlekla v pravo smer.

Lahko rečete, da vas je v Olimpiji kaj presenetilo?
​Po naravi sem zelo prilagodljiv. Vsaj mislim si, da sem. Ko se spuščaš v tako zgodbo, pričakuješ, da bo turbulentno. Tako je v vsakem klubu, ki se bori za najvišje cilje.

To sem pričakoval in to sem tudi dobil. Ne morem reči, da me je kaj presenetilo. Morda le odhod športnega direktorja in prihod novega. Ampak, kot sem že rekel, sem zelo prilagodljiv. Treba je biti, če želiš ohraniti pogled na isti cilj. Če je tako, potem te ne sme čuditi prav nič.

Do zdaj je na klopi Olimpije zbral 13 zmag, tri remije in en poraz. Foto: Grega Valančič/Sportida Kdaj ste začeli čutiti, da se v klubskih pisarnah nekaj dogaja? Da bo prišel Ranko Stojić in odšel Nenad Protega?
​Bil sem osredotočen na igrišče, z drugimi stvarmi se nisem obremenjeval. Potem se je zgodila sprememba. Po mojem mnenju nepripravljeno, a moje mnenje ni pomembno, saj se ve, kakšna je hierarhija v klubu. To je bila odločitev kluba, ki sem jo sprejel, jo spoštujem in zdaj novo zgodbo peljemo naprej.
​
Ste se takrat zbali, da boste službo izgubili tudi sami? To se je dogajalo po porazu na derbiju proti Mariboru in remiju proti Rudarju.
​Nisem. Ko je prišel Stojić, mi je takoj dal vedeti, da računa name in da bi rad delal z mano. Na koncu tega prvega obdobja se je izkazalo, da je res tako. Sicer pa se s tem, kaj se dogaja za mojim hrbtom, ne obremenjujem. Ne belim si glave s tem, da je moja usoda v rokah nekoga drugega. Več ko bom razmišljal o tem, težje bo zame. Zame je pomembno le to, kar se dogaja na igrišču. Sicer pa s Stojićem dobro sodelujem.
​
Zaradi Nenada Protege nima slabe vesti. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Pa Protega? Zameril vam je dobrodošlico, ki ste jo javno izrekli Stojiću, še preden ga je uradno zamenjal in je moral športni direktor, ki vas je tudi pripeljal v Olimpijo, iz kluba. Vas zaradi tega peče vest?
​Ne, nimam nobenega občutka krivde. Ko so povprašali o prihodu Stojića, še nisem vedel, da bo Protega odšel. Izrekel sem pač dobrodošlico človeku, ki je zagotovo okrepitev za klub in s katerim sem bil že od prej v dobrih odnosih.
​
Potem se je zgodila sprememba, pred katero me nihče ni vprašal nič, zato me ne more peči vest. Lahko bi naredil le to, da bi se izognil vprašanju, a to bi bilo zame nesmiselno. Z Nenadom sva se po tem slišala in se hitro pogovorila o vsem skupaj. Mislim, da imava še naprej dobre odnose.
​
S Stojićem sta bila v stikih že pred letom dni, ko vas je, ko je Olimpija odslovila Marijana Pušnika, prvič vabil v Stožice. Zakaj takrat niste prišli?
​Zato, ker trenutek ni bil pravi. Pogovarjali smo se, dogovori so bili zelo korektni in konkretni, a takrat sem presodil, da še ni napočil čas, da zapustim Domžale. Čutil sem odgovornost, ki sem jo imel v klubu, da naredimo še nekaj korakov naprej.
​
To se je potem z evropskimi nastopi na začetku te sezone tudi zgodilo. V Olimpijo prvič nisem prišel zato, ker rad končam nekaj, kar sem začel. Ko so me v Stožice vabili drugič, je bil trenutek idealen, zato sem se priključil zgodbi, ki mi je bila ekstremno zanimiva in mi je še vedno.

• Olimpija v prvem delu sezone

Ste se v Domžalah po uspešnih nastopih v Evropi, med drugim ste odpravili tudi londonski West Ham United, izpeli? Ali energije, da bi ostali v klubu, v katerem ste igralska legenda in ki ste ga kot trener vodili tri leta, ni bilo več?
​Končali smo zgodbo, ki smo jo gradili nekaj let. Cilj kluba je bil, da se doseže nekaj tudi v Evropi. Da se preskoči eno, dve oviri in poskrbi za kakšno tekmo, ki bo pomembna za klubsko zgodovino. To se je zgodilo in cikel se je končal.
​
To, da sem odšel, je bila dobra poteza tudi za moj nekdanji klub. Ko se nekaj konča, je najbolje, da se poskrbi za spremembo. Moja energija se je takrat začela preusmerjati v novo zgodbo, ta zgodba je Olimpija.

Simona Rožmana, naslednika na klopi Domžal, ima za prijatelja, ne tekmeca. Foto: Vid Ponikvar
V Domžalah vas je nasledil vrstnik Simon Rožman. Človek, za katerega se je vse od trenutka, ko je prišel klub, govorilo, da vas bo nekoč zamenjal.
​Logična in dobra poteza, ki so jo v Domžalah načrtovali že takrat, ko sem bil zraven jaz. Bil je koordinator mladinske šole Domžal, sodeloval je tudi z mano in ima najboljši mogoč vpogled v stanje v ekipi.
​
On je najprej moj dober prijatelj, potem tudi sodelavec, s katerim sva se odlično razumela in se še. Ko sem odhajal, sva se veliko pogovarjala. Še danes se.
​
Je tudi trener, ki je močno spremenil podobo domžalske ekipe. Ta je postala mnogo bolj učinkovita. Ni jih malo, ki so zato prepričani, da je za Domžale celo primernejši, kot ste bili vi. Da morda sploh niste tako dobri, kot se vam je pripisovalo.
​Vsak si lahko ustvari svoje mnenje. Vsak ima svoje argumente za in proti. Res je, sva malce drugačna trenerja, a se v mnogih podrobnostih nogometne igre najdeva in razmišljava podobno.
​
Zagotovo je Simon popravil pripravo napada, ko je prišel. To mu je treba priznati in mu čestitati. Sva drugačna, a nanj ne gledam kot na tekmeca. Z njim se ne primerjam.
​
Sicer pa me niti ne zanima preveč, kaj se dogaja v Domžalah in to, ali je zdaj bolje, kot je bilo prej, ko sem bil zraven jaz. Danes sem v Olimpiji, zanimajo me le njeni uspehi.
​
Ste pa z ljudmi iz kluba ostali v dobrih odnosih?
​Da, seveda sem. Že samo to, da se pogosto slišim z ljudmi iz strokovnega vodstva Domžal, pove dovolj. S trenerjem sva se večkrat srečala, s športnim direktorjem Matejem Oražmom prav tako in še se bova.
​
Normalno je, da ohranjaš dobre odnose z ljudmi iz kluba, v katerem si bil več kot deset let. Za mene je pomembno, da ločim posel od prijateljstva. Dejstvo je, da sem si v Domžalah ustvaril številne prijatelje, in jasno je, da jih želim ohraniti.

S sodelovanjem z Rankom Stojićem je zelo zadovoljen. Foto: Vid Ponikvar Pa vam je bilo potem neprijetno v trenutkih, ko sta se športna direktorja Olimpije in Domžal, Stojić in Oražem, javno zbadala zaradi pogajanj okoli nakupa Jureta Balkovca, ki ste si ga zaželeli v Stožicah?
​Ne, niti malo, saj je moj klub Olimpija. Vezan sem na zeleno barvo in se tako tudi obnašam. Ne čutim, da sem v navzkrižju s komerkoli, saj sem samo trener. Kadrovanje je v domeni Stojića. Jaz sem z njim samo določil nekatere profile igralcev, ki si jih želim, on pa je tisti, ki jih skuša pripeljati. Najini zgodbi sta povsem ločeni.
​
Sicer pa se ni dogajalo nič takšnega, kar v nogometu ne bi bilo normalno. Sam nisem opazil kakšnega večjega trenja. To so bile le besede, popolnoma normalne za nogometni svet.
​
Še enkrat pa poudarjam, da je Olimpija moj klub in da bom naredil vse, da bo uspešna.
​
Stojić je pripeljal že kar nekaj okrepitev. Ste imeli pri vseh besedo? Ste zadovoljni z nogometaši, ki jih imate po novem na voljo?
Funkcioniramo tako, kot funkcionirajo mnogi klubi v Evropi. Skupaj določimo igralce, ki jih potrebujemo, določamo nekatere kriterije in tako naprej. Potem Stojić s svojim znanjem in poznanstvi poskrbi, da pripelje, kar smo si zaželeli.

​Vesel sem, da je hitro opravil svojo nalogo in je večino okrepitev pripeljal še pred začetkom priprav. To je za trenerja idealno. Da sem imel nogometaše, na katere bom računal v drugem delu sezone, na voljo že na prvem treningu. S tem, kar sem od novincev videl na prvih treningih, sem zelo zadovoljen. Težko bi bilo bolje.

​Bo prišel še kakšen novinec?
​Verjetno gre pričakovati še koga v napadalni liniji. Vsekakor iščemo tudi dodatne rešitve za desni bočni položaj v obrambi, če se bo kakšna našla. Smo pa večinoma že dobro pokrili pomanjkljivosti, ki smo jih imeli v ekipi.

Novinci Olimpije Alexandru Cretu, Issah Abass in Daniel Avramovski. Foto: Vid Ponikvar

​Sprehodiva se skozi okrepitve. Kakšen je makedonski vezist Daniel Avramovski?
​Je zelo nadarjen fant, ki me je presenetil s tem, kako delaven je. Je vezist, ki išče druge, lahko navduši in naredi razliko. Je igralec, ki bo naši ekipi dal tehnično noto. Levičar, ki uživa v nogometu in ponuja spektakel. Je profil igralca, ki bo zanimiv navijačem.
​
Je tudi zelo prijeten fant in hkrati zelo mlad. Ima še ogromno prostora za napredek. Takšni fantje, kot je on, so zanimivi Olimpiji. Takšni, ki imajo potencial za razvoj, a lahko že takoj pomagajo in prinašajo rezultat.
​
Kingsley Boateng je odmevna zimska okrepitev Olimpije. Foto: NK Olimpija Ljubljana Navijači opevajo prihod mladega italijanskega reprezentanta, napadalca mlade italijanske reprezentance Kingsleyja Boatenga.
​Je neverjetno hiter, prodoren nogometaš, ki ima izjemen občutek za vtekanje v prostor in veliko izkušenj z igranjem na krilnem položaju. Malce šepa njegova realizacija, poteze pri veliki hitrosti. Se pa v vsakem trenutku čuti, da je za njim pomembna nogometna šola, saj vse dojema in zna. Za nas bo velika pridobitev.
​
Kaj pa Romun Alexandre Cretu, ki igra na sredini igrišča?
​Je specifičen zadnji vezist, ki pokriva ogromno prostora in je zelo agresiven, tudi hiter, predvsem za svojo višino. V obrambi igra zelo dobro, hitro se vrača na svoje mesto in lahko lovi na odprtem prostoru. Je tudi dober kreator igre, ki žogo hitro premakne čez sredino igrišča. Hkrati je karakterno dober. Tekmovalen, borben tip igralca, kar nam je do zdaj primanjkovalo.
​
Hrvat Dino Štiglec je bil pripeljan za levi bočni položaj v obrambi.
​Iskali smo tak tip igralca. Specialista za ta položaj, ki se bo vključeval v napad in pomagal pri igri v napadu. Dostikrat se zgodi, da moramo napadati prek bokov, zato je njegov prihod zelo dobrodošel. Ima veliko izkušenj z igranjem v prvi hrvaški ligi in verjamem, da nam bo v veliko pomoč.
​
Pa mladi ganski napadalec Isaah Abass?
​Njega smo imeli priložnost spremljati dva tedna. Na treningih in tudi na prijateljski tekmi smo videli, da je zelo nadarjen, mlad igralec, ki je usmerjen proti golu in zelo hiter. Vsekakor je zelo nadarjen za svojo starost, ima šele 18 let in s tem tudi pomanjkljivosti, ki jih bo moral odpraviti. Je zelo zanimiv in bo zelo dobrodošel za zaostritev konkurence na krilnih položajih.
​
Odhodi. Od nosilcev igre je odšel Dejan Kelhar, očitno je preteklost tudi nekdanji kapetan Darijan Matić. Omenja se odhode Etiena Velikonje, Andraža Kirma, Leona Benka … Kdo ostaja in kdo gre? Kdo je v prvem delu sezone zadovoljil in kdo ne?
​Dejstvo je, da se pripravljajo še nekateri odhodi, saj je nogometašev trenutno preveč. A to je vprašanje, ki ga morate postaviti Stojiću. Moja želja je predvsem, da ostanejo igralci, ki so vezani na identiteto Olimpije. Takšni, ki želijo ostati in pomagati. Na voljo želim imeti prave profesionalce.
​
Nekateri si želijo igrati v tujini, drugi so nezadovoljni s tem, koliko igrajo, tretji se v klubu počutijo dobro. Želim si, da bi ostali takšni, ki mislijo le na Olimpijo.
​
Kar zadeva ocene igralcev v prvem delu sezone, pa lahko rečem le to, da bi lahko za vsakega posameznika rekel, da bi moral pokazati več. Vsi te, ki ste jih našteli, in tudi drugi. Ne bom pa seciral vsakega posebej, saj mi to ne bi prineslo prav nič. Lahko rečem le to, da moramo biti vsi skupaj boljši.

Za Blessinga Elekeja je Olimpija lani odštela rekordnih 800 tisoč evrov, a za zdaj še ni prepričal. Foto: Vid Ponikvar
​Razočaranje je zagotovo nigerijski napadalec Blessing Eleke. Rekorden nakup slovenske lige, ki je v prvenstvu dosegel le dva gola. Bo v drugem delu sezone boljši?
​Mislim, da ljudje lahko pričakujejo njegovo eksplozijo, saj vsake toliko časa daje vedeti, da je res nekaj posebnega. Res pa je, da se to zgodi preredko. Moral bo trdo delati in se naučiti igrati z drugimi, da bo vseskozi del kolektiva. Ko se branimo in ko napadamo. Da bo znal bolje oceniti situacije, v katerih se bo znašel.
​
Moramo mu tudi vrniti zaupanje vase, ki ga je morda izgubil, saj so bila pričakovanja previsoka. Hkrati ne smemo pozabiti, da govorimo o igralcu, ki ima vsega 20 let in pred seboj še veliko let igranja nogometa. Prišel je v klub, v katerem so ljudje od njega pričakovali veliko, kar je za tako mladega fanta zagotovo velika utež. Seveda pa računam nanj in verjamem, da bo prej ali slej dokazal, koliko je vreden.
​
Po daljši odsotnosti zaradi poškodb se vračata branilec Nemanja Mitrović in vratar Nejc Vidmar. Čakamo tudi na popolno okrevanje Nika Kapuna.
​Nemanja in Nejc sta za Olimpijo pomembna kot nogometaša in tudi karakterno. Veseli me, da sta spet zraven. Nik pa še potrebuje nekaj časa, saj se je njegovo zdravstveno stanje po operacijo nekoliko zapletlo, zato smo zelo previdni. Upam, da bo februarja lahko treniral s polno obremenitvijo.

Vsekakor so to trije nogometaši, ki nam bodo lahko v veliko pomoč.
​
Nejc Vidmar je okreval. Kdo bo prvi vratar? Foto: Vid Ponikvar Kdo bo prvi vratar Olimpije? V prvi polovici sezone ste presenetili, ko ste med vratnici postavili komaj 17-letnega Roka Vodiška, ki se je zelo izkazal. Zdaj se vrača Vidmar, ki ima med navijači poseben status. Je tudi najboljši vratar v ligi v prejšnji sezoni in reprezentant.
​Ko sem priložnost ponudil Vodišku, se je marsikomu moja odločitev zdela zelo pogumna. Ko vidiš, za kako kakovostnega vratarja gre, o čemer ste se lahko zdaj prepričali vsi, pa je jasno, da morda sploh ni bila tako pogumna. Je fant, ki ima izjemen potencial in lahko naredi še marsikaj.
​
Zdaj se vrača Vidmar, ki še ni optimalno pripravljen, a verjamemo, da bo lahko v začetku februarja stopil med vratnici. Bomo videli, kako bo pripravljen.
​
Ne glede na to, kako se bomo odločili, kdo bo številka ena, bo odločitev v interesu kluba. Ob zavedanju, da imamo na voljo dva izjemna vratarja. Kogarkoli bomo izbrali, se ne bomo zmotili. Je pa Nejc zelo pomemben dejavnik v naši garderobi in na tak način nanj tudi gledamo. Tudi z naše strani ima veliko podporo.

​Na izhodnih vratih je tudi najboljši strelec in igralec slovenskega prvenstva v prejšnji sezoni Rok Kronaveter, a slovenski reprezentant se je v takšnem položaju znašel iz povsem drugačnega razloga. Zaradi spora z najzvestejšimi navijači Olimpije. Kako gledate na njegovo zgodbo?
​To je zelo delikatna stvar. Rad imam Olimpijo, njene navijače in seveda tudi svoje igralce, zato je zame ta stvar zelo neprijetna. Ne bi je rad komentiral.
​
Upam le, da se bo zaplet rešil in da bomo vsi skupaj zadovoljni. Klub, igralec in navijači. Predvsem pa upam, da ne bomo pozabili, kaj je Rok za Olimpijo naredil v prejšnji sezoni.
​
Ko se bo vrnil z reprezentančne akcije, se bodo ljudje iz kluba z njim pogovorili in poskušali najti najboljšo rešitev.

Upa, da navijači ne bodo pozabili, kaj je Rok Kronaveter naredil za Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar
​Tujim snubcem najbolj zanimiv je mladi vezist Miha Zajc, najboljši strelec Olimpije v tej sezoni in reprezentant.
​Res je, on je morda celo najbolj nadarjen slovenski nogometaš v svoji generaciji. Za njim je zahtevno leto, v katerem se mu je dogajalo marsikaj. Dolgo časa je bil motor naše ekipe, Olimpijo je nosil z zadetki, ki jih je dosegal, potem pa se je malce ustavil.
​
Je velik potencial, ki ga je treba razviti. O tem se pogovarjava, tega se zaveda. Ima še rezerve v telesni pripravljenosti. V razvoju mišic, določenih pomanjkljivosti v simetriji obeh nog, razvoju zadnje stegenske mišice in tako naprej. To so podrobnosti, ki pa na njegovi ravni, igra namreč že zelo dobro, pomenijo veliko. Pet odstotkov tam, pet drugje … Ko bo odpravil vse pomanjkljivosti, bo postal igralec za najboljše evropske lige.

Se lahko zgodi, da ga izgubite že pozimi?
​Vse je mogoče, a moja velika želja je, da ostane. Mislim, da bi se tudi on rad še naprej dokazoval v Olimpiji in z njo osvojil drugi zaporedni naslov slovenskega prvaka. V vsakem pogovoru, ki ga opravim z njim, vidim, da je Olimpija zanj še vedno zelo pomembna. Mislim, da bo ostal, je pa res, da v nogometu nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.

Statistika po koncu prvega dela 1. SNL:

• Najdražji igralci v prvi ligi
• Vrednosti prvoligaških ekip
• Najboljši posamezniki
• Statistika nogometašev, stari 20 let in mlajših

S prejšnjim trenerjem Rodolfom Vanolijem ni govoril. Foto: Vid Ponikvar Kaj vas je v ekipi dočakalo, ko ste prišli? Kaj se je dalo spremeniti? Igralni sistem, ki ga je gojil vaš predhodnik, ste hitro opustili, Olimpija je pod vašim vodstvom igrala v sistemu 4-3-3. Kaj vse ste še spremenili?
​Sistem ni toliko pomemben, kot je pomembno to, kaj znotraj samega sistema delamo. Zagotovo se je način dela in funkcioniranja ekipe razlikoval od tistega, na katerega prisegam sam.
​
Treba je bilo spoznati in postaviti organizacijo dela, način razmišljanja, odnose v ekipi, ustvarjanje dinamike, kdo je vodja, in tako naprej. Te stvari lahko od zunaj vidiš drugače, kot dejansko so. Ekipo moraš spoznati. Ugotoviti, kdo kaj dela.
​
Zapleteno je bilo tudi zato, ker sem prišel v obdobju po nekem razočaranju. To se je pojavilo zaradi nestrpnosti, ker so bila pričakovanja ogromna, potem ko je bila ta ekipa v prejšnji sezoni prvak.  
​
Znotraj tega smo se morali znajti, dvigniti raven energije, prizadevanje fantov in ob tem poskušati osvojiti čim več točk. Potem je treba delati, da se te navade naselijo v moštvo, da ekipa začne dihati kot eno in gre po poti, ki si jo želimo. Pozimi se je začela selekcija igralcev, ki ustrezajo načinu razmišljanja, ki ga imamo.
​
Ni lahko, a to je normalno. Redki so trenerji, ki pridejo v nov klub in imajo pred seboj veliko časa, da spreminjajo zadeve. Ponavadi se zgodi, da prideš v ekipo, ki je imela pred tem težave, zaradi česar tudi zamenjajo trenerja. Tako je povsod.
​
Sta se s prejšnjim trenerjem Rodolfom Vanolijem po njegovem odhodu pogovarjala? Vam je pomagal, ko ste prišli?
​Ne, nisva se pogovarjala, a sem zadržal skoraj celoten njegov strokovni štab, tako da sem dobil veliko informacij od ljudi, ki so sodelovali že z njim. Zelo sem zadovoljen s strokovnim štabom. Smo dobro organizirani in moram reči, da sem zelo zadovoljen z znanjem in željo po delu, ki jo imajo moji sodelavci. Trud, ki ga vlagajo v to, da bo Olimpija čim boljša, je ogromen.
Na derbiju proti Mariboru 15. oktobra lani je doživel edini poraz na klopi Olimpije. Foto: Grega Valančič/Sportida
​Vaša zgodba na klopi Olimpije se je začela sijajno, s šestimi zaporednimi zmagami. Potem je prišel poraz proti Mariboru v Stožicah z 1:3. Na derbiju vaša ekipa zagotovo ni bila prava. Se strinjate?
​Seveda. Olimpija ni bila takšna, kot bi morala biti. Ko izgubiš z 1:3, težko rečeš, da je bil tak poraz plod nesreče. Nismo bili na ravni, kot bi na derbiju morali biti, zato smo izgubili.
​
Čeprav smo prej zmagovali, nismo bili tako dobri in potem pride težka tekma, ki razkrije vse slabosti. Če se tak poraz ne bi zgodil takrat, bi se pozneje.
​
Ta derbi je pokazal, zakaj ekipa potrebuje spremembe, zakaj se mora razvijati v neko drugo smer. Prej morda lahko skrivaš svoje pomanjkljivosti, a prej ali slej pride tekma, ki razkrije slabosti. Iz takšnih tekem se je treba učiti in iz njih vleči informacije, da boš jutri boljši.

Takoj po tekmi ste krivdo za poraz prevalili nase.
​Ko trener izgubi, si vedno želi zaščititi svojo ekipo in prevzeti odgovornost, ki jo prav gotovo tudi ima. Če je ekipa slaba na igrišču, je kriv trener. Če so nogometaši preutrujeni, prav tako. Če ekipa ni dovolj motivirana, seveda velja enako.
​
Zagotovo je bil eden glavnih vzrokov za poraz to, da nismo bili dovolj agresivni v tekmi, ki bi jo morali odigrati na nož. Maribor se je na derbi dobro pripravil, mi se nismo. Prišli smo odigrat fino tekmo, kar se je poznalo tudi na številu prekrškov in kartonov, ki smo jih dobili.

​Veliko pa je tudi drugih razlogov za to, da smo izgubili, kar so pokazale tudi druge tekme. Več kot pol ure ali 40 minut dobrega nogometa nismo mogli prikazati. To je povezano z načinom kondicijske priprave in karakterjem ekipe. Po tem derbiju smo dobili številne informacije, kaj moramo spremeniti.
​
S tem, kaj si misli javnost, se ne obremenjuje. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Po porazu na tem derbiju je bil predsednik Milan Mandarić zelo razočaran. Ste imeli v dneh po bolečem porazu občutek, da vam ljudje v klubu stojijo ob strani?
​Sam nisem niti enkrat, odkar sem pri Olimpiji, občutil, da je moj položaj vprašljiv. Čeprav se, kot sem že rekel, s tem ne obremenjujem, se mi zdi, da bi bilo neupravičeno, če bi me zamenjali po tako kratkem času.
​
Po tem derbiju se je bilo težko vrniti in odskočiti, bilo je težko, saj smo razočarali številne ljudi, ki so nam stali ob strani. Razočaranje je bilo ogromno, a s tem se nismo smeli preveč obremenjevati.

​Skratka, nikoli nisem dobil občutka, da bom moral oditi. Pa tudi če bi ga, je to nepomembno.

O tem govorim zato, ker ste bili ob prihodu deležni tako toplega sprejema kot že dolgo ne nihče, po tem porazu pa se je slika v javnosti hitro obrnila. Veliko jih je začelo dvomiti o vas in vašem delu.
​To, da sem, ko sem prišel, čutil veliko podporo ne samo navijačev, ampak tudi ljudi v klubu in morda še najbolj nogometašev, je bil velik plus. Morda smo tudi zato na nekaj tekmah zmagali, saj sem prinesel neko spremembo, ustvarila se je pozitivna energija.
​
Ne bi rekel, da se je po porazu proti Mariboru kaj drastično spremenilo. Morda odnos tistih, ki niso najbolj vezani na klub, a zvesti navijači so mi tudi takrat stali ob strani. Vsaj sam sem dobil občutek, da so mi.
​
Sicer pa, kot vseskozi poudarjam, ne morem delovati tako, da bi razmišljal o tem, kaj si kdo misli o meni. Če bi razmišljal tako, bi imel težave že v Domžalah, kaj šele v Olimpiji. Poskušam opravljati svoje delo najbolje, kot ga lahko, in v skladu z idejami, ki jih imam.

Skušam razvijati igralce, ekipo in tudi sebe. Zelo sem zaprt v krog ljudi, s katerimi delam. S tem, kaj se dogaja okoli kluba, se ne ubadam. V Evropi, v velikih klubih je vse skupaj še tisočkrat huje.

Če bi se trenerji ekip na najvišji ravni obremenjevali s takšnimi zadevami, ne bi mogli preživeti ogromnega pritiska in pričakovanj, ki jih imajo ljudje okoli njih. Proti takšnim pritiskom moraš biti imun.
​
Nad obiskom Stožic ni razočaran. Foto: Grega Valančič/Sportida Je zdaj, ko se kot trener Olimpije sprehodite po Ljubljani, drugače, kot je bilo pred prihodom na klop nogometnega ponosa glavnega mesta Slovenije?
​Da, je. Imam občutek, da je Olimpija Ljubljančanom pomembna. Morda celo bolj, kot sem si mislil, da je. Čutiti je, da si ljudje želijo, da bi bila Olimpija uspešna. To čutim v vsakdanjem življenju. To je zelo pozitivno, saj pomeni, da je strast, ki jo ljudje čutijo do kluba, velika. To je lahko samo dobro.
​
Toda ta strast se ne prenaša na obisk tekem. Ljudi je na domačih tekmah Olimpije še vedno malo. Ste zaradi tega razočarani?
​Ne, nisem. Ljudje zelo hitro pozabljajo, kje je bila Olimpija pred nekaj leti, ko se je pobirala in izgubila kar nekaj časa pri nabiranju rodov, ki bi hodili na štadion in imeli navado, kot so jo imeli rodovi pred njimi.
​
Obdobje, ko je bila Olimpija na dnu, je terjalo svoj davek. Zdajšnjo Olimpijo se prehitro povezuje s tisto, ki smo jo poznali pred dvema desetletjema in več. Pozablja se, da so se vmes izgubile navade, ki so jih imeli navijači Olimpije v preteklosti.
​
Zdaj se počasi prebuja, premika se na bolje, a za vse skupaj je potreben čas. Takšne zadeve se ne spremenijo čez noč.

Iz rubrike nogomet na Siol.net:

• Kaj nas čaka v nogometnem letu 2017?
• Slovenska nogometna abeceda v letu 2016
• Jesus, ki bo reševal najboljšega trenerja na svetu
• Top 10 trenerjev z najdaljšim stažem v klubih
• Manjkajoči Afričani v evropskih klubih

​Je Olimpija najboljša v Sloveniji in kakšna bo v drugem delu sezone? Stojić je napovedal, da si bo nov naslov zagotovila še pred zadnjim krogom. Ste trener, ki si drzne napovedati naslov?
​Jasno je, da je Stojić optimist. Cilji morajo biti visoki. Moramo si želeti osvojiti čim več točk in naslov prvaka. To mora biti naš cilj. Če ga lahko izpolnimo pred koncem prvenstva, toliko bolje.
​
Mislim, da nam to lahko uspe. Z Mariborom, za katerim je izjemen niz pozitivnih rezultatov, smo na vrhu izenačeni, čeprav smo igrali povprečno, tako da smo lahko ob tem, da pričakujemo boljšo podobo Olimpije, prav gotovo optimisti.
​
Napovedoval pa ne bom. To počnejo tisti, ki igrajo stave. Mene zanima samo, kako dobri bomo na igrišču in kako bomo izpolnili cilj, ki ga imamo. To pa je, da postanemo najboljši v državi.

Želi si, da bi bila Olimpija v drugem delu sezone veliko boljša. Foto: Vid Ponikvar
​Kako drugačna bo Olimpija v letu 2017?
​Drugačna bo, saj imamo drugačne profile igralcev. Želim si, da bi bili dominantni vseh 90 minut tekme in da ne bi ničesar prepuščali naključju. Da bi hitro odvzemali žogo nasprotniku in si hitro ustvarjali priložnosti za zadetke. Da se ne bi ustavljali od prve do zadnje minute. Tega si želim.
​
Verjetno merite tudi na pokalno lovoriko.
​Seveda, želimo osvojiti vse, kar se v Sloveniji da.
​
Evropa?
​Počasi, gremo korak za korakom. Najprej moramo narediti vse, da bomo najboljši na domačih tleh, potem bomo razmišljali o Evropi. Je pa dejstvo, da mislimo tudi na Evropo. Razmišljamo tudi o začetku nove sezone. Tudi zato je Stojić kadroval tako hitro, da imamo že zdaj sestavljeno ekipo, ki bi lahko marsikaj naredila tudi v novi sezoni. Toda najprej moramo opraviti naloge, ki nas čakajo v domačem prvenstvu in pokalu. Ne prehitevajmo stvari.
​
Olimpija je v Evropi lani izpadla na prvi stopnički. Foto: Vid Ponikvar Ste bili, takrat še kot trener Domžal, presenečeni, da se je Olimpija v kvalifikacijah za ligo prvakov poslovila tako hitro, kot se je? Po dveh tekmah s slovaškim prvakom Trenčinom.
​Od Olimpije se je veliko pričakovalo tudi v Evropi, a pot do evropskih uspehov je projekt, ki traja nekaj let. Ne smemo pozabiti, da smo imeli tudi v Domžalah do začetka te sezone veliko težav in da dolgo časa nismo preskočili prve ovire. To je zgodba, v kateri so zelo pomembne tudi izkušnje, te pa je Olimpija v tej sezoni pridobila.

Olimpija je torej na začetku evropske sezone, a tako kot povsod navijači že zdaj sanjajo tudi o ligi prvakov. Jo lahko v Stožicah dočakamo?
​Seveda je mogoče vse, a treba je biti realen, hkrati pa seveda tudi ambiciozen in upati na najboljše. Sanjati je treba. Ko si otrok, sanjaš o tem, da bi postal nogometaš. Ko postaneš nogometaš, sanjaš o tem, da bi igral na najvišji ravni in nastopal v ligi prvakov. A najprej je treba postati državni prvak, potem šele lahko sanjaš o čem drugem in o tem, da bi pečat pustil tudi v Evropi. Ko se kaj takega zgodi, pa je res sladko. To sem izkusil tudi sam.
​
Že prva tekma Olimpije v letu 2017 bo najzahtevnejša od vseh. V prvem spomladanskem krogu boste v prvenstvu gostovali pri Mariboru. Je to dobrodošlo?
​To je super, saj bomo imeli priložnost pokazati, kaj smo v teh sedmih tednih, ko se bomo pripravljali, naredili. Idealno je, da drugi del sezone začenjamo z derbijem. Želimo si seveda zmagati, tako kot na vsaki tekmi.
​
Derbija z Mariborom se že veseli. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Koliko ste se, odkar ste trener Olimpije, spremenili?
​Ogromno, saj se moraš v tem poslu vseskozi prilagajati spremembam. Vedno rasteš in se učiš. Od nogometaša, ki je star 30 let, zahtevaš, da se uči in spreminja, in tako se mora obnašati tudi trener. Iskati mora rešitve, razmišljati o tem, da bo še boljši.
​
Okoliščine, ki te obdajajo, te spreminjajo. Dajejo ti določene drugačne poglede in tega je bilo v zadnjem času pri meni veliko. Velikokrat se učiš tudi iz svojih napak, ki so del razvoja. Včasih te v drugo smer odpeljejo tudi igralci.

V zadnjih mesecih sem se zelo spremenil. Nisem več isti trener, kot sem bil. Olimpija je klub, ki od tebe veliko zahteva in te tudi spremeni.
​
Toda ob igrišču ste še vedno zelo mirni. Nekateri vam očitajo, da celo preveč.
​Ne verjamem, da je treba kriliti z rokami ob igrišču in se dreti na svoje igralce, da si dober trener. Težko je ogledalo trenerja samo to, kako se obnaša med tekmo ob igrišču. Edino, kar šteje, je to, kaj na igrišču kaže ekipa. Na koncu je pomemben samo rezultat.
​
Zdi se mi, da se vplivu trenerja ob igrišču med tekmo daje prevelik pomen. Trener lahko spreminja potek igre z menjavami in taktičnimi spremembami, z obnašanjem ob igrišču ga ne more. Sicer pa dvomim, da bo nogometaš, če ga bom nadrl, ker je poslal žogo v avt, zaradi tega ob drugi priložnosti, ko bo v podobnem položaju, kaj boljši. Prej nasprotno.
​
Ko si enkrat v akciji, je možnost za uravnavanje takšnih situacij majhna. Če si pravilno delal prej, potem si lahko ob igrišču miren. Ni treba, da izražaš svoja čustva. Jasno je tudi, da takrat, ko si jezen in živčen, sprejemaš slabše odločitve, kot bi jih sicer.  
​
90 minut, kolikor traja tekma, ni odraz tega, kakšen odnos imam s svojimi igralci. Moje obnašanje na treningih je bistveno drugačno. Če bi jih spremljali, bi si marsikdo verjetno ustvaril povsem drugačno mnenje o meni. So bile pa tudi tekme na klopi Olimpije, na katerih sem bil malce živčen in skakal v zrak, a to vsaj zame ni pomembno in ne pomeni, da si zaradi tega dober trener.

Prepričan je, da je stres tisti, ki človeka dela še boljšega. Foto: Vid Ponikvar
Je služba trenerja Olimpije stresna?
​Stresna je zato, ker imamo visoke cilje in jih želimo uresničevati. Tako pa je bilo tudi v Domžalah, kjer sem prav tako vseskozi želel zmagovati, zato je stres, kar zadeva tekme, v Olimpiji precej podoben.
​
Ni pa stresno zato, ker bi se bal, da bom izgubil službo. Nikoli ne razmišljam na tak način. Ko začneš tako razmišljati, ni več poti nazaj.
​
Sicer pa je stres dobrodošel. Kdaj je človek najbolj pod stresom in kdaj se njegovo telo najbolje odzove na to, da bi se branilo? Ko se boji za svoje življenje, ko je pod največjim pritiskom. Če si pod pritiskom, si najboljši, če ga le izkoristiš v svojo korist. Tako jaz gledam na vse skupaj. Takšna je moja filozofija.