Rok Plestenjak: Karma vrnila Zahoviću milo za drago

V nogometu bi hitro zavladal dolgčas, če bi bilo vse predvidljivo. Njegov čar izvira zlasti iz tega, da ga ne sestavljajo le zmage, ampak tudi porazi. Prepletajo se vzponi in padci, prevlade in preobrati, presenečenja in razočaranja, smeh in solze, radost in jeza. V naključnem vrstnem redu. Se pa porazi razlikujejo med seboj. Takšnega, kakršnega je v soboto doživel Maribor, že dolgo ni bilo v Sloveniji. Ne le, da so vijolice zgodovinsko prvič ostale brez točk proti Krškemu in poslale prek Trojan novo spomladansko darilo, klub, ki glede na slogan tako rad prisega na čast, je nevarno zaplesal tudi na spolzkem področju (ne)spoštovanja moralnih vrednot. Zaradi tega je nejasna usoda Zlatka Zahovića, očeta uspehov, ki so Maribor v zadnjem desetletju povzdignili v evropski nogometni fenomen.

• Javil se je Zahović: Opravičil se ne bom, ponujam svoj mandat
• NK Maribor se opravičuje in ograjuje od Zahovićevih besed
• Zlatko Zahović si je zabil grd avtogol #komentar

Poraja se vprašanje, kdo ima glavno besedo v klubu. Kdo bo koga kaznoval, če sploh, in poskrbel, da podobnih izpadov v prihodnosti ne bo več? Klub je presodil, da si je športni direktor privoščil nekaj nedopustnega. To ni bila folklora, po kateri slovi Zahović. Z včasih manj, včasih bolj hudomušnimi provokacijami in zbadanji. Tokratne besede so spadale v drugačno kategorijo, ki nima nobene povezave s tako imenovano folkloro. Zaradi njih bo klub kmalu opravil nekaj pomembnih sestankov.

Kako si je Maribor sploh lahko privoščil padec v rezultatsko krizo? Zakaj doživlja udarce proti vsakemu, ki se ustavi v Ljudskem vrtu? Zahović tega ne ve. Ga pa zelo zanima, saj meni, da je Maribor v zadnjem času kaznovan za vsako stvar. In da se je vse zarotilo proti Mariboru. Je kriva karma? O njenih krogotokih ter pravilu, da se ti vsaka stvar, ki jo zagodeš drugemu, hitro vrne in maščuje, je bilo v nogometu že veliko napisanega. Nazadnje nam je to omenil nekdanji slovenski selektor Slaviša Stojanović, ko je razpredal o PSG in njegovi požrešni politiki nakupovanja dragih zvezdnikov, ki pa (še) ne prinašajo instantnih uspehov. Ker jim je v ligi prvakov vrnila karma.

Zakaj pa bi karma vrnila Mariboru? Ena izmed mogočih razlag se ponuja v nakupu Alexandruja Cretuja. Ni bil nujen, a so ga vijolice opravile z veseljem. Odkar se je na Štajersko preselil nekdanji romunski zmaj in se čez noč znašel v udarni postavi, vijolicam ne gre najbolje. Še iz Turčije so se Mariborčani vrnili zadovoljni, v generalki za prvenstvo pomendrali Celje, ki ne spada med slabše slovenske prvoligaše, ko se jim je pridružil Cretu, pa se jim je ustavilo. V spomladanskem delu so osvojili le pet od 15 točk, čeprav so kar štiri od petih tekem odigrali doma. Kakovosten igralni kader, zgledno izpeljane priprave in podpora navijačev niso pomagali. In to v ligi, kjer nekateri klubi ne morejo niti trenirati, kaj šele igrati v domačem kraju. V ligi, kjer prevladujejo tako klavrni zaslužki, da spadata Maribor in Olimpija v posebno kategorijo superbogatašev.

Vijolice so v spomladanski del prvenstva vstopile z velikimi pričakovanji. Mariborski navijači so se posmehovali zadnjemu pismu za javnost Green Dragons, ki so se obregnili ob način delovanja Milana Mandarića. Sodu je izbil dno odhod Cretuja, Romuna, v Ljubljani obsojenega na klop ali tribune, a vseeno. Ranjen je bil ponos Olimpije, občutek nemoči, ko te pretenta največji tekmec, je pekel. A ne dolgo. Hitro se je vse obrnilo na glavo.

Če si je Zlatko Zahović takrat na novinarski konferenci dal duška, saj ni skrival zadovoljstva, da je pripeljal novinca neposredno iz Stožic, je le dober mesec pozneje za isto mizo sedel z veliko bolj zaskrbljenim pogledom. Zdaj je kar naenkrat obrnil ploščo. Da Maribor ne more biti vedno prvi. In da je Olimpija kljub vsem skrbem glede delovanja kluba in odvisnosti od samovolje Mandarića že favorit.

Zanimivo je razmerje moči, s katerim vodilni dvojec vstopa v reprezentančni premor, ko si bo lahko odpočil po hudem ritmu. Maribor je le tri mesece po navdušujoči predstavi proti Sevilli, ki jo je oplemenitil s točko, proti četrtfinalistu lige prvakov vredno pol milijona evrov,  doživel padec. Tudi psihološki. Ekipa je v krizi, to je jasno vsakemu, Olimpija pa s tekmo več beži za deset točk.

Zato skuša Zahović v ranljivih časih, ko se s kritikami zaradi neučinkovitosti in zaščitenega statusa spopada tudi njegov sin Luka, pozornost preusmeriti nase. Prevzeti odgovornost. In jo tudi je, a je pri tem neokusno pretiraval. S tem, da je začel sedeti na klopi tudi na "manjših" tekmah domačega prvenstva in namesto trenerja Darka Milaniča - ta na zadnjih tekmah ni pokazal niti toliko spoštovanja do tekmeca, da bi zadostil osnovnim potrebam televizijskega prenosa in se po porazu pojavil pred kamerami - prišel še na sobotno novinarsko konferenco.

Čeprav je klub z igranjem v Evropi in prodajami igralcev zaslužil milijone, se je v zimskem prestopnem roku premalo ubadal s tem, da potrebuje daljšo klop. Zdaj, ko jo je nekaterim posameznikom zagodlo zdravje, mu manjka. Zlasti v obrambni vrsti. Na bančnem računu je silno bogastvo, v ekipi pa zeva nepotrebna luknja in se kaže nemoč trenerja. Pa bi bilo lahko drugače. Že z minimalnimi dodatnimi nakupi.

V zvezni vrsti je novinec Cretu, ki se še uigrava in podobno kot pri Olimpiji (2017) izkuša izrazito slab spomladanski del. Pa tega ni hotel. Želja Maribora, da bi Romun zablestel že na začetku in poslal v Ljubljano sporočilo o napaki desetletja, je ostala neizpolnjena. Za zdaj Mariboru še ni kaj dosti koristil, ampak le škodoval. Če bodo obveljali taki rezultati. Morda prav zato, ker je karma vrnila udarec.

Mandarić je bil tako užaljen in razočaran, da je v nekaterih javnih nastopih skoraj na robu solza poudaril, kako je od Maribora pričakoval, da ne bo nikdar naredil česa takega. Da ne bo drezal v zmajevo gnezdo. A je. Klubsko vodstvo Olimpije je plačalo davek naivnosti in nesposobnosti dogovarjanja z igralčevim agentom. Ameriški poslovnež je bil takrat izigran. Tik pred koncem zimskega prestopnega roka. Tako izigran, da je prosil nogometno zvezo, da tega ne dovoli. Pritožba je bila zavrnjena, izrečene težke besede na račun zveze pa mu niso bile v ponos.

Nogometašev Olimpije se to ni kaj prida dotaknilo. Pod vodstvom Igorja Bišćana so razmišljali o drugih stvareh. Nikakor o Mariboru, ampak o drugih tekmecih. Odhod Cretuja ni vplival na rezultate. Olimpiji gre za zdaj vse kot po maslu. Zmage se množijo, vedno več je golov, raste navijaška evforija, ki spominja na pomlad leta 2016.

V mestu ob Dravi na drugi strani nezadržno pada. Pa čeprav je še pred nekaj meseci v Mariboru donela himna lige prvakov. Res je, Zahovićev delež pri mariborskem projektu oz. njegova zapuščina je velika. Traja že več kot desetletje, tako da premore še ogromno kredita. Na Štajerskem ga skoraj ni junaka, ki bi si ga upal nadomestiti in prevzeti njegov položaj. Kriza lahko tepe tudi največje klube. To je tudi res.

A Maribor ima tako urejene finančne razmere in infrastrukturo, da si tako velike krize v ligi, kakršna je slovenska, z igralci in trenerjem, ki jim Zahović brezpogojno zaupa, ne bi smel privoščiti. Zlasti v tej sezoni, ko je igralce v še boljšo voljo spravila izdatna finančna nagrada zaradi evropskih uspehov. Zaslužena, da ne bo pomote. A morda jih je uspavala.  

Še pred začetkom prvenstva je bilo ogromno pozitivne energije. Lepa prednost pred Olimpijo in boljše razmerje medsebojnih tekem, ob katerih se je lažje pozabilo na izpad v pokalu. Zdaj je šlo vse k vragu. Morda bo nova energija prišla z gradbenimi stroji, ko bo Ljudski vrt dobil nov obraz. In morda zaradi tega Maribor že namensko žrtvuje sezono 2018/19, v kateri ga ne bo med evropsko elito, če se bo to nadaljevalo.

A pot do konca sezone je vendarle še dolga. Bišćan je previden. Vztraja pri tej drži, opozarja tudi na Domžale. Zahović se na drugi strani ni mogel zadržati. V svojem slogu ali pa tudi ne, saj je na trenutke zvenel kot slovenska kopija kontroverznega hrvaškega nogometnega funkcionarja Zdravka Mamića, je z neposrečenim izborom besed, zlasti z vprašanjem: "Ali te ni nič izučilo?", deloval grozno. Ko bo konec meseca derbi, bo Zahović v Stožicah močno osovražen. Poleg njega pa tudi Cretu. Romun, čigar prestop je posredno Mariboru naprtil toliko slabega.

Kot da bi se z njim izgubilo ravnotežje v slačilnici. Mariborčani še niso pozabili igrati nogometa, a ko so ga igrali v jesenskem delu, so bili veliko bolj spretni in natančni pred vrati. Zdaj kar tekmujejo v tem, kdo bo zapravil več lepih priložnosti. To pa ni odlika klubov, ki skušajo tovrstne težave pomesti pod preprogo. In razpredajo o sodniških nedoslednostih, namišljeni prevladi, poveličujejo statistiko v strelih na gol, izpostavljajo udarce v okvir vrat in celo slabe igralne razmere, pri katerih se je Mariboru maščevalo, da si je v nasprotju z večino tekmecev privoščil priprave v topli Turčiji. A glej ga, zlomka, to je storila tudi Olimpija, pa je ni toliko zmotilo, čeprav je imela opravka s kar nekaj istimi tekmeci, tako Aluminijem, Rudarjem kot Ankaranom.

Veliko manj se omenjajo napake nogometašev, to, da bi se kdaj s pepelom posul trener, najbolj odgovoren za igro, ki z redkimi izjemami ne navdušuje občinstva, o čemer pričajo tudi žvižgi po sobotnem šoku proti Krškemu, pa se ne zgodi. Milanič se obnaša, kot da se je proti Mariboru zarotilo vse. Kot da skupaj s prijateljem Zahovićem dela vse pravilno, a je žrtev nečesa večjega, nerazložljivega. Udarca karme.