Nedelja, 4. 12. 2022, 4.00
1 leto, 9 mesecev
Skok v športno preteklost
Dogajale so se bizarne stvari, ki si jih je danes težko predstavljati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,76
1
Na prvem nogometnem svetovnem prvenstvu je igralo le 13 ekip.
Te dni v Katarju poteka svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga lahko spremljamo v vsej njegovi veličini. Povsem drugače pa je bilo pred 92 leti v Urugvaju, kjer je potekalo sploh prvo nogometno svetovno prvenstvo in so se za današnje čase dogajale precej bizarne zadeve.
Urugvaj je v finalu v razburljivem srečanju s 4:2 premagal sosedo Argentino.
Leta 1930 je na prvem svetovnem prvenstvu v mestu Montevideu v Urugvaju sodelovalo le 13 ekip, od katerih so le štiri prihajale iz Evrope. Med njimi je bila tudi Jugoslavija, ki se je presenetljivo prebila do polfinala. Dve ekipi sta bili iz Severne Amerike, kar sedem pa jih je bilo iz Južne Amerike. Na koncu sta se v finalu udarili reprezentanci Urugvaja in Argentine. Zmagala je reprezentanca Urugvaja (4:2). Tistega leta so na svetovnem prvenstvu odigrali le 18 tekem.
Pri Mednarodni nogometni zvezi Fifa so se za organizacijo turnirja odločili, ker so videli, kakšen uspeh je nogomet je pred tem doživel na olimpijskih igrah. Za gostitelja prvenstva je bil izbran Urugvaj, ki je bil tako edina država, pripravljena povrniti potne stroške.
Že potovanje na prvenstvo je bil cel projekt
V tistem času so bila dolga potovanja videti povsem drugače, kot so danes, ko so na voljo luksuzna letala. Takrat pa so za čezoceanski prevoz uporabljali ladje. Za prvenstvo v Urugvaju so nekatere reprezentance izplule iz Genove z ladjo Conte Verde, ki je svojo žalostno usodo (bombardiranje) doživela ob koncu druge svetovne vojne, leta 1945. Na krovu ladje je bila reprezentanca Romunije, vmes se je ladja zaustavila še v pristaniščih, da je "pobrala" Francoze, Belgijce, Brazilce in tri nogometne sodnike. Na turnirju je bilo sicer skupno 15 sodnikov, kar 11 jih je bilo iz Urugvaja. Potovanje je trajalo nekaj več kot 14 dni, za nekatere tudi dlje. Romuni so na primer dva dni preživeli samo na vlaku, tako da so se že povsem utrujeni vkrcali še na ladjo.
Tako so nogometaše pričakali v pristanišču mesta Montevideo.
V tistih časih niso toliko razmišljali o nogometni taktiki. Med potovanjem so nogometaši skrbeli za fizično pripravo, poleg tega pa so se tudi zabavali ob glasbi in komičnih nastopih, ki so jih imeli na križarki na voljo. "Bilo je kot v počitniškem kampu. V resnici smo se veličine tega dogodka zavedali šele leta pozneje. To je bila za nas samo avantura. Bili smo mladi in radi smo se zabavali. Tja smo potovali 15 dni, in to je bilo 15 srečnih dni," je razlagal Lucien Laurent, ki je takrat igral za francosko ekipo.
Jugoslovani so na ladji pridobili precej kilogramov, Egipčani so jo zamudili
Po pisanju časopisa The Guardian je od evropskih držav le Jugoslavija potovala z izletniško križarko Florida, saj je bila ladja Conte Verde že polna. Edina afriška reprezentanca, ki je zaradi slabega vremena zamudila ladjo Florida, je bila egipčanska. Ladja je odplula brez nje. Opravičila se je in zaradi nje se je turnir odvijal s trinajstimi ekipami.
Po nekaterih zapisih so nogometaši jugoslovanske reprezentance na 15-dnevnem potovanju pridobili precej kilogramov. Hrane je bilo namreč v izobilju, točili so tudi šampanjec. Ker pravih treningov niso mogli opravljati, so se začeli pri nekaterih nogometaših nabirati odvečni kilogrami …
V tistem času ni bilo menjav. Če se je igralec poškodoval, je imela ekipa igralca manj.
Romunsko ekipo je določil kar sam kralj in prepričal tudi Jugoslovane
V tistem času kvalifikacij za uvrstitev na svetovno prvenstvo sploh ni bilo, saj ni bilo velikega zanimanja za največji nogometni turnir. Francoz Jules Rimet, ki je bil predsednik Fife od leta 1921 do leta 1954, je Francoze bolj kot ne prisilil, da so se udeležili prvenstva. Belgijski podpredsednik Fife Rudolf Seedrayers se je moral prav tako precej potruditi, da je belgijske nogometaše prepričal, da gredo v Urugvaj. Stvari je v svoje roke vzel tudi romunski kralj Karol II. Ta je celo sam izbral ekipo in poskrbel, da so nogometaši po trimesečni odsotnosti obdržali službe. Karol pa je prepričal tudi jugoslovansko nogometno zvezo, da je ekipo poslala na prvenstvo.
Barve Jugoslavije so po bojkotu hrvaških nogometašev branili le Srbi, ki so na koncu osvojili zelo solidno četrto mesto. Tako se možnost, da bi prvenec na mundialu dočakala Slovenija, saj je bil pred tem na reprezentančnem seznamu vratar Maks Mihelčič, ki je tedaj zelo uspešno nastopal pri zagrebškem klubu Građanski, ni uresničila
Belgian referee John Lagenus prior to the 1930 World Cup Final between Uruguay and Argentina. ©Getty Images pic.twitter.com/bMSmU26Ljp
— The Antique Football (@AntiqueFootball) June 6, 2014
Sodnik je konec tekme piskal šest minut prehitro
Veliko polemik je bilo glede sojenja, ki je bilo precej na amaterski ravni. Tudi oprema je bila precej nerazvita. Belgijec John Langenus, ki je sodil finale, je na vseh tekmah nosil srajco, kravato, suknjič in kratke hlače.
Po zapisih in pričevanjih je bila najbolj bizarna tekma med Argentino in Francijo. Argentinci so Francoze na tekmi "pretepli". Francija je z devetimi igralci zdržala do 81. minute, ko so Argentinci zadeli s prostega strela. Najbolj bizaren trenutek se je zgodil proti koncu tekme, ko je Marcel Langiller pobegnil argentinski obrambi in bil prepričan, da bo zadel … A ravno v tistem trenutku je sodnik zapiskal konec tekme. Ugotovili so, da je bila šele 84. minuta tekme. Uradnik tekme, ki naj ne bi vedel veliko o nogometu, je pozneje določil, da nadaljujejo tekmo, a Francozi so izgubili zagon in tekmo izgubili.
Lokalni navijači so v protest sojenju francoske navijače na ramenih odnesli z igrišča, medtem ko se v argentinsko ekipo metali kamenje.
Tako je bila videti žoga na prvem nogometnem svetovnem prvenstvu.
V finalu igrali z dvema žogama
V velikem finalu sta se pomerila Urugvaj in Argentina. Vsi so bili navdušeni nad finalom, a tega se je najbolj bala policija, saj je bila to tekma z visokim tveganjem. Navijačem so svetovali, da naj pridejo nekaj ur pred tekmo. Želeli so vse navijače pregledati in s tem preprečiti, da bi kdo na stadion prinesel nevarno orožje.
Tudi belgijski sodnik John Langenus je pred tekmo dejal, da bo tekmo sodil le v primeru, da bodo njega in oba linijska sodnika s stadiona pospremili policisti konjeniki. Ti so se potem do odhoda domov skrivali na ladji.
Vsak član ekipe je dobil hišo
Ekipi v finalu se nista mogli dogovoriti, s katero žogo bosta igrali, zato so nogometaši prvi polčas igrali z argentinsko žogo, drugi polčas pa z urugvajsko žogo. Prvi polčas so z 2:1 dobili Argentinci. Ti naj bi se ob polčasu celo zbali za svoja življenja, saj niso vedeli, kaj bi jih čakalo, če bi v finalu premagali reprezentanco Urugvaja pred domačim občinstvom. Tekmo so na koncu tekmo dobili Urugvajci in slavili s 4:2. Po tej zmagi so razglasili državni praznik, vsak član ekipe pa je dobil svojo hišo.
Predaja prvega pokala na nogometnem svetovnem prvenstvu.
Prvenstvo je doseglo svoj namen
Čeprav se je na prvem nogometnem svetovnem prvenstvu pripetilo kar nekaj nenavadnih stvari, je že čez štiri leta to tekmovanje dobilo precej večjo veljavo. Na drugem uradnem svetovnem prvenstvu (1934 – Italija) je sodelovalo še več evropskih držav. Še vedno ni bilo na prvenstvu Britancev. Prav tako pa tudi Urugvajcev, protestno, ni bilo v Italiji, ker je njihovo prvenstvo bojkotiralo kar nekaj evropskih držav. Tisto prvenstvo je na koncu dobila Italija.
1