Če izpadejo iz prve lige, ne bo usodno, ga pa žalosti odnos občine do otrok

Sportal Goran Boromisa. Zagrebčan, ki ustvarja čudeže v Ljubljani.

Matej Oražem Foto: Aleš Fevžer Matej Oražem, eden redkih delavcev v slovenskem nogometu, ki je brez dlake na jeziku, v NK Domžale eno od funkcij opravlja že od leta 2009, s klubom pa je povezan od četrtega razreda osnovne šole, pove. Danes je izvršni direktor, po odhodu Senijada Ibričića pa znova opravlja tudi naloge športnega direktorja. Položaj prvega operativca v klubu je nasledil od očeta Staneta Oražma, ki ima danes v klubu vlogo predsednika. Za Mateja Oražma je torej nogometni klub s stadiona ob Kamniški Bistrici več kot le služba. Gostobesedno in brez dlake na jeziku je debelo uro govoril o trenutnem stanju v klubu, tako rezultatskem kot finančnem. 

Minuli konec tedna ste premagali Nafto, neposrednega tekmeca za deveto mesto. Vam je vsaj malo odleglo?
Vsekakor je bila zmaga zelo pomembna. Odleglo bo takrat, ko bomo posel zaključili. Zaenkrat naša naloga še ni izpolnjena, marsikaj nas še čaka. Najprej dve tekmi v prvenstvu, da si zagotovimo deveto mesto, potem dve izjemno zahtevni tekmi v kvalifikacijah, tako da še ni čas, da bi se sproščali. Vsekakor pa smo zadovoljni, da nam je uspel prvi od naših ciljev. To je neposreden dvoboj z Nafto. Po kar nekaj časa smo jo preskočili na lestvici, zdaj moramo to zadržati do konca prvenstva in opraviti svojo nalogo še v dodatnih kvalifikacijah.

Matej Oražem je gostobesedno kot vedno v Sportalovem sobotnem intervjuju odkrito spregovoril o stanju v domžalskem nogometu. Foto: Aleš Fevžer Kako vi osebno doživljate letošnjo sezono? V klubu ste že vrsto let. Ta sezona je rezultatsko in finančno za vas zelo zahtevna.
Že dve leti je situacija zelo zahtevna. Razmišljal sem, kdaj so se začele pojavljati prve težave. Strašansko velik strošek smo imeli že s korona sezono, ki se je takrat zaključevala v avgustu. Borili smo se za obstanek in za deveto mesto, takrat je začela zadeva malo pokati. Zadnje leto in pol pa je strašansko stresno in naporno, z vseh vidikov. V dobrih časih je prijateljev veliko, v slabših časih jih je nekaj manj. Ko je situacija slabša, se zelo dobro pokaže, kdo so tisti ljudje, na katere lahko računaš, in kdo so tisti, ki so zraven bolj zaradi lastnih interesov. Vse skupaj je malo lažje, ker imamo veliko izkušenj, predvsem v samem vodstvu kluba. Je pa vsaka taka stvar lekcija, šola, učenje na napakah, da jih v prihodnje ne ponavljaš, ponavljaš manj ali pa jih poskušaš odpraviti.

Stane in Matej Oražem Foto: Vid Ponikvar V klubu opravljate funkcijo že 16 let …
Absolutno ni to samo en klub ali pa samo ena služba. Če že ne zaradi mene, pa zaradi Staneta, ki je še dlje v klubu. Vse, kar tu počnemo, in vse, kar nam je uspelo narediti, je res pozitivna zapuščina. Ne toliko finančna ali pa infrastrukturna kot pa kulturno-družbena, če temu lahko tako rečemo.

Ste izvršni direktor, po odhodu Senijada Ibričića pa znova opravljate tudi naloge športnega direktorja?
Ja, odkar je Ibričić s Simonom Rožmanom odšel, te funkcije nismo zapolnjevali. Tudi zaradi tega, ker izkušnja ni bila optimalna. Tako da po sili razmer opravljam tudi ta del v sodelovanju s trenerji. Kadrovanje je pri nas relativno vezano na trenerje, v zadnjem času pa zelo pogojeno tudi s finančnimi zmožnostmi, čemur je namenjena glavnina mojega časa. Da uspemo zagotoviti kolikor toliko normalno financiranje in da smo uspeli pridobiti licenco v normalnih rokih. To so bile glavne prioritete. Če bi se naredila analiza naših zaposlenih, mislim, da je več zaposlenih, ki opravljamo po dve, tri funkcije. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil sodelavcem. V tem relativno težkem času se je marsikdo zelo izkazal in presegel pričakovanja na vseh področjih. 

V kakšni finančni kondiciji je NK Domžale danes?
Če bi rekli, da smo v dobri, bi pretiravali. S težavo pokrivamo stroške, ki nastajajo. Srečo imamo, da smo tako zelo produktivni, da nam to zaenkrat še uspeva. Sami slabi rezultati seveda ne pomagajo pri pridobivanju finančnih sredstev, ne glede na to, da smo v veliki glavnini odvisni predvsem od prodaje igralcev. V samo zadnjih dveh fiskalnih letih smo ustvarili dobrih sedem milijonov evrov prihodkov iz prodaje igralcev. Mislim, da nam v Sloveniji ni, kar se tega tiče, nihče niti blizu. Je pa res, da drugih prihodkov nimamo. Na žalost, ne glede na trud in uspehe, nismo uspeli priti do večjih ali državnih sponzorjev ali česa podobnega, medtem ko ostali klubi v kar veliki meri že delujejo na privatni kapital. S tem je izjemno težko tekmovati in temu konkurirati.

Je pa inflacija stroškov v zadnjih letih enormna. Imamo tudi lastno vzdrževanje, tri, štiri zaposlene v vzdrževalni službi, stroje, gorivo ... Pesek za igrišča se je strašansko podražil. Lani me je vrglo, ko smo dobili račune za pesek. Misliš, da bo par sto evrov, je pa par deset tisoč evrov za tri igrišča.

V NK Domžale nosijo večino stroškov za vzdrževanje igrišč, tako glavnega kot tistih za treninge članske ekipe ter mladinskih in otroških ekip. Foto: Aleš Fevžer

Ne skrbijo v Sloveniji vsi klubi tudi za igrišča.
Ne, absolutno ne. Mi imamo proračun relativno velik, ampak imamo akademijo in ta del odnese kar velik strošek. Vzdržujemo tudi pet igrišč z lastnimi sredstvi. Majhen del pokrije občina, kar se tiče vzdrževanja glavnega igrišča, kar je tudi njihova odgovornost. Vse ostalo pa sami in najemamo in vzdržujemo. Ta infrastruktura nam že leta odnaša po 200, 300 tisoč evrov na leto. Če sem jaz v klubu 15 let, to pomeni, da smo dali okoli štiri milijone in pol evrov v infrastrukturo, kar načeloma ne bi smela biti naša dolžnost. To je po zakonu o športu dolžnost lokalnih skupnosti. Dejstvo je, da praktično skoraj nobena v Sloveniji ne izpolnjuje svojih dolžnosti do športa. To je en velik problem, ki ga imamo in ki se ga zelo redko naslavlja. Niti ne vem, kam bi sploh lahko prijavil kršitve zakona o športu. Da občine tega ne zagotavljajo. V zakonu o športu jasno piše, da morajo za programe, ki jih imajo razpisane, občine zagotavljati in vzdrževati primerno infrastrukturo. V občini Domžale se na področju nogometa ni naredilo nič novega ... Ne vem, vsaj 16 let, odkar sem jaz v klubu.

Govorim o igriščih za trening za otroke. Ni problema, za člansko ekipo bomo poskrbeti sami. Ampak to, da za klub s 500 člani občina ni sposobna zagotoviti igrišč, je pa sramotno. A je relativno podobno povsod. Niti v Mariboru ni veliko boljše. V Ljubljani in Kopru je malo boljše, v Kranju recimo slabše. Je pa za nas, ki smo se po sili razmer to odločili reševati sami, to zelo velik strošek. Če bi zdaj imeli štiri milijone in pol evrov na računu, kar smo zapravili za vzdrževanje, bi bila naša finančna situacija drugačna. Bi verjetno lahko drugače delali, bili bolj ambiciozni, bolj konkurenčni, dalj časa zadržali mlade igralce in tako dalje. Tako da je zadeva kompleksna. Finančna situacija ni rožnata, za resno konkuriranje v trenutnih razmerah v ligi pa bo katerikoli klub moral imeti tudi neko zasebno podporo.

Sportal Ivica Vulić: najboljši nogometaš slovenske lige, ki je postal izvršni direktor na zavarovalnici

Daniel Offenbacher je pozimi zapustil NK Domžale. Foto: Grega Valančič Novembra lani so v nekaterih medijih pisali, da igralci grozijo s stavko, da plače zamujajo. Je bilo to res? Je bila takrat finančna situacija najtežja?
Ne, niti ni bilo takrat najhuje. V jesenskem delu smo imeli zelo veliko težavo z vzdušjem v garderobi. Jaz temu rečem s karakterjem ekipe, ki pa je samo skupek karakterjev igralcev, ki to ekipo sestavljajo. Poleti smo naredili kar velike napake pri oceni karakterjev določenih fantov, predvsem tistih, ki so bili pri nas že dlje časa. Najizrazitejši primer je bil denimo Daniel Offenbacher, ki je bil naš kapetan. Odigral je 200 tekem v avstrijski ligi. Računali smo, da bo on tisti, ki bo pomagal mladim fantom in prevzel nek del odgovornosti. Pa na igrišču ni šlo. In ko njemu na igrišču ni šlo, nam ni šlo. V celotnem jesenskem delu smo osvojili samo deset točk, v spomladanskem pa do zdaj že 17. Kakšna razlika, pa niti spomladi nismo bili briljantni ali pa nismo imeli neke strašne sreče.

Matej Oražem je veliko govoril o karakterju ekipe. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ko smo januarja dva dni zamujali z rokom za nakazilo, je napisal na Instagram takšno sporočilo, kot da so zdaj njegovi otroci lačni. Igralec, ki je bil strošek za klub okoli sedem tisoč evrov na mesec. In potem vidiš, da je bila naša odločitev novembra, decembra pravilna. Res smo morali narediti red v garderobi. Posledica tega je, da so več ali manj ostali mladi fantje in naši domači mušketirji, ki so Domžalčani, ki jim ta klub nekaj več pomeni. Ne samo z vidika, da vsak mesec dobiš nekaj denarja na račun. Tako imenovani kruhuborci so pa vedno težava.

In v trenutku, ko smo imeli strašansko slabe rezultate, je seveda najtežja stvar, da prevzameš odgovornost in rečeš: ja, na igrišču res ne kažemo tistega, kar bi morali glede na to, koliko smo plačani, glede na vložek, ki ga dajemo, glede na razmere, ki jih imamo, če jih primerjamo z klubi, ki so bili na lestvici krepko pred nami. Ko to ni šlo, so poskušali na druge načine odgovornost prerazporediti na vse ostale. V tistem trenutku je seveda o tej zadevi nemogoče javno komunicirati. Mi smo interno zadevo razrešili, naredili pozimi kar bolečo selekcijo, ki pa je bila nujna. Če ne bi pozimi naredili remonta, verjetno te sezone ne bi mogli več rešiti. Zdaj smo v situaciji, ko smo še vedno v položaju, da jo lahko rešimo. Prinese pa to za seboj nove nevšečnosti. Zdaj imamo res mlado ekipo. Izmed vseh fantov, ki so šli, s katerimi smo prekinili pogodbo, nihče ni šel, rekoč 'jaz nisem svojega posla oddelal', vsi so se želeli pogajati, še nekaj vzeti, kar pomeni, smo imeli tudi v začetku leta stroške z njimi. Ampak me ne skrbi, da poslovno ne bi uspeli. Poslovno smo še vedno našli način, da zadeva funkcionira naprej, pa tudi, če bi se nam zgodil izpad v drugo ligo. Ker imamo mlado ekipo, to ne bi bilo usodno za klub.

Foto: Aleš Fevžer Plače torej so ali niso zamujale?
Zamude so pri nas bile v 16 letih, odkar sem jaz tukaj, mogoče, če vse skupaj sestavimo, eno leto. Ko smo bili na ničli z vsemi zadevami. Na žalost je naš posel tak, da nimaš rednih, tedenskih, mesečnih prilivov. Ko zadeve pridejo, pa pridejo v večjih vsotah. Takrat se potem izvede zelo veliko plačil. Na žalost je tudi zagotavljanje likvidnosti izjemno drago. Ker ni prav veliko ljudi in podjetij s posluhom za šport, da bi si uredil neko normalnejše delovanje. Verjetno je edini način, da se ta zadeva uredi enkrat za vselej, to, da dobiš zasebni kapital, ki naenkrat toliko več naloži, da lahko potem določeno obdobje deluješ. V tem obdobju potem nekaj zaslužiš in s tem, kar zaslužiš, deluješ naslednje obdobje.

Naša želja je, da vse, kar dobimo, vlagamo v razvoj. Tako smo prišli do akademije in do našega trening centra v Lukovici, ki iz leta v leto dobiva boljšo podobo, pomožno igrišče, dodaten prostor tam je tudi nekaj, kar je dodana vrednost. Ves čas izzivamo in smo na robu. Potem pride tudi slabša rezultatska sezona, pa smo malo bolj pod robom, in pride malo boljša, pa smo malo nad njim. Poleti računamo, da z nekimi transferji dobimo znatna sredstva, ki nam bodo spet kupila naslednje pol leta, v katerem bomo morali delati naprej. Ta del že nekako obvladamo ali pa smo se na to že navadili. Vsak evro, ki ga porabimo, moramo sami zaslužiti. Zahteva pa seveda to od vseh nas, tako zaposlenih kot tudi igralcev, trenerjev, dodaten napor, dodatno predanost. 

Omenili ste sedem milijonov evrov od prestopov v zadnjih dveh letih, torej še naprej dobro delate na tem področju. A rastejo tudi stroški, kajne?
Proračun nam praktično ves čas raste. To se vidi iz Ajpesa. Ko sem prišel v klub, smo imeli proračun dober milijon evrov. Zadnji dve leti smo ga imeli štiri in pol milijone evrov. Približno. Od tega smo približno tri in pol zaslužili na transferjih. V letošnjem letu sicer upam, da bo nekoliko nižji proračun, ker smo namenoma varčevali, predvsem pri zadevah, ki jih nismo potrebovali, ali pri ljudeh, ki niso izpolnjevali zahtev, pa predvsem pri prvi ekipi. Tam se da to harmoniko največ raztegniti ali odtegniti. Akademija pride, kolikor pride, vzdrževanje pride, kolikor pride. Hočeš nočeš, to rabiš. Pisarne imamo pokrite s skoraj minimalnim številom ljudi, da se naredi vse, kar je treba narediti. Režeš, kjer še lahko, kjer se da biti še racionalen.

Težavo s poškodbo je imel tudi povratnik Haris Vučkić. Foto: NK Domžale V zadnjem letu je bilo ogromno nekih špekulacij in ... To so kavarniške zgodbe. Edini relevantni zadevi sta letno poročilo, ki ga na koncu leta oddaš na Ajpes, kjer ga pregleda revizor. Tam ne moreš lagati. Drugo je licenciranje. Vse ostalo so neumnosti nezadovoljnih posameznikov, jeseni smo imeli ekipo, ki je iskala nekoga, ki bi prevzel odgovornost. Zato smo imeli sredi novembra sedem točk. Zamenjaš trenerje in je enako. Hudiča, težko je kdo drug kriv kot tisti, ki igra. Ampak te stvari smo razrešili. Od pomladi je zadeva veliko boljša, tudi na igrišču veliko bolje izgledamo. Malo tekem smo izgubili za več kot gol, kar se nam je jeseni redno dogajalo. Nekaj točk smo osvojili, premagali Olimpijo, premagali Maribor. Mislim, da smo pokazali dovolj, da si zaslužimo, da obstanemo. Ne glede na zelo slabo sezono in smolo s poškodbami. Harisa Vučkića skoraj nismo imeli, pa je že skoraj celo leto tukaj. Spomladi je bil poškodovan Nikola Burić. Luka Karahodžić je odlično štartal spomladanski del, a ga tudi zdaj ni. Lukas Hempt se je vrnil po dolgotrajni poškodbi, odigral šest vrhunskih tekem, zdaj je spet poškodovan. Veliko okoliščin se je negativno poklopilo. Še vedno pa mislim, da smo pokazali dovolj, da si zaslužimo obstanek. Morali bomo pa v naslednjem mesecu oddelati. 

Omenili ste zasebni kapital. Vse več klubov pri nas ima tuje vlagatelje. Ste jih iskali tudi vi? Jih iščete?
Tako je, iščemo jih, pa tudi oni iščejo nas. Izkušnje drugih klubov so pokazale, da so zgodbe z vlagatelji lahko strašansko uspešne, lahko pa so neuspešne in zapletene. Nekaj izkušenj s partnerstvom imamo. Z nekimi Nemci smo sodelovali, po mojem je tega že 12 let. Na koncu se je relativno izplačalo, ampak smo bili kar modri pri tem, kako smo se odzvali. Zelo pomembno je, kaj so cilji vlagatelja. Jaz si težko predstavljam, da bi v Domžalah delali Celje 2.0, kjer se bo delalo po pet milijonov minusa na leto in se bo razmetavalo z denarjem. Nikoli nismo delali tega. Vedno smo se razvijali na podlagi lastnega dela, kvalitetnega skavtinga že v mlajših selekcijah in produkcije mladih igralcev. Mislim, da slovenska liga krvavo potrebuje Domžale in Bravo, da držimo povprečje teh naših ubogih slovenskih fantov. Če ne bi imeli pravila, da morajo Slovenci igrati, ne bi bilo nobenega. Še nekaj denarja smo dobili od tega, da sta Celje in Olimpija prišla daleč v Evropi. A moramo poskrbeti, da bo imela reprezentanca v naslednjih letih tudi kakšnega igralca kje vzeti. Če bodo vsi klubi delovali na način, da bomo vozili Špance, Portugalce, Litvance, pa Estonce, bo težko. Vsak v slovenskem nogometu lahko najde svojo vlogo. Vloga Domžal je predvsem razvojna in taka mora ostati v prihodnje. Dobiti modrega investitorja, ki bo to znal prepoznati in razvijati naprej, je pa kar zahtevna naloga. Ali je to ena od opcij? Absolutno. Ali bi bila želja ali bi bilo za klub kot tak to pozitivno? Jaz mislim, da ja. Absolutno pa ne bomo šli z glavo skozi zid. Bomo zelo dobro premislili, kakšno sodelovanje bo. 

Sportal Lamin Diallo. Slovenec afriških korenin, ki je prestopil na drugo stran.

Finančno jih je prizadela tudi zadnja neuspešna evropska zgodba. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ob prodajah igralcev ste v preteklosti precej zaslužili tudi od Uefinih nagrad za evropske tekme. Tega je zdaj nekaj manj. Kolikšen vpliv ima to na finančno stanje?
Zelo velik izpad je predstavljala sezona tri leta nazaj, ko smo izpadli na Malti. Takrat je nastala neka luknja. Če bi šli čez Maltežane, mislim, da bi dobili Luksemburžane. Z vsem spoštovanjem do njih bi bili takrat s tisto postavo favoriti. Takrat smo šli v sezono finančno dobro preskrbljeni. S pričakovanjem, da bomo to dobili nazaj. Pa smo dobili 250 tisoč evrov. Če bi šli dva kroga skozi v Evropi, bi bilo 600 tisoč evrov, če bi šli tri, bi bilo že 950 tisoč evrov. S pričakovanjem teh dodatnih 600, 700 tisoč evrov smo šli takrat v številne in relativno drage okrepitve. Ko se nam tisto ni sešlo, sta tudi zelo hitro odšla Simon in Ibro. In mi smo ostali z vsem tem .... Post faktum se je pokazal kot balast. Seveda smo vsi mislili, da je to kvalitetna investicija, z menoj na čelu. Tu ne bežim od svojega dela odgovornosti. Ampak tisto poletje se je izkazalo za strašansko balastno in to smo še do letos do januarja pospravljali. Tisti izpad se je potem prenašal. Potem smo imeli tudi z Dušanom Kosićem zelo slabo sezono in smo računali, da bi za Luko Topalovića lahko dobili malo več, a je bil glede na sezono transfer odličen. Računali smo, da bo on boljši, da bomo mi malo boljši, da bomo malo bolj konkurenčni.

Luka Topalović je iz Domžal prestopil lani. Foto: Nik Moder/Sportida Ko smo prodali Šeška, pa smo na račun tistega posla dve leti relativno udobno živeli. Lahko smo bili tudi konkurenčni na terenu s člansko ekipo. So valovi, gre malo gor, malo dol. V 16 letih se je že štirikrat obrnilo. Pred tem se je trikrat še bolj ekstremno. Pred menoj so bile te oscilacije še višje. Mislim, da je to nekaj normalnega in pričakovanega, bi si pa želeli, da ne bi bilo, če bi bilo to možno.

Od prestopa Benjamina Šeška še kaj dobite oziroma boste ob njegovem naslednjem prestopu?
Absolutno. Si obetamo kar lepega dela. Odškodnina bo po pričakovanjih zelo velika. Zdaj še Leipzig ni prišel v ligo prvakov. Mislim, da ga bodo morali prodati. Jaz mislim, da tudi Beniju ni v interesu, da ostane v takem Leipzigu in v evropski ligi. Ker je to raven presegel. Je pa dejstvo, da bo relativno zelo drag in da je tudi zanj zelo pomembno, kam bo šel. Ja, med tem poletjem pričakujem, da se ta prestop uresniči in tudi to bo del prihodkov, ki nam bo pomagal pokrivati izpade, ki so v zadnjih letih nastali in nam predvsem likvidnostno, bilančno niti ne toliko, likvidnostno pa povzročajo precejšnje težave.

Od naslednjega prestopa Benjamina Šeška si veliko obetajo tudi Domžale. Upajo, da že letos poleti. Foto: Guliverimage

Kako ponosni ste v Domžalah na vse te uspešne prestope talentov v tujino?
V takih trenutkih, kot so bili v zadnjih mesecih in kot še vedno so, še bolj ceniš te stvari. Ko ti gre dobro, si osredotočen samo nase. Ko si takrat četrti in nisi tretji, si potem že nad tistim razočaran. Zame osebno je bila lepa izkušnja, ko sem družino peljal na evropsko prvenstvo in smo gledali en kup fantov, ki jih poznamo. Ki so bili tu in bili naši, ker si z njimi delal, se z njimi družil, reševal njihove težave, se skupaj veselil, razvijal. Te prodaje so ključne, da klub lahko deluje naprej. Zadovoljstvo pa dajejo predvsem dobre igre reprezentance. Lep občutek je, da si nekaj naredil in je lažje iti čez ta težja obdobja. Vidiš, da ima vse skupaj smisel. Ja, absolutno smo zelo ponosni in zelo veseli, da smo v stanju, da jim uspemo zagotavljati pogoje, da lahko tekmujejo, gradijo kariere, življenja in vse ostalo. Res jih je že veliko na vseh možnih ravneh – od tistih fantov, ki so prišli nazaj v Slovenijo in tukaj naredili kariero, do drugih. Praktično z vsemi imamo dober odnos in se radi vračajo v Domžale. 

Ponosni so na uspešne prodaje talentov v tujino. Foto: Aleš Fevžer Je pa direktor najverjetneje razdvojen, ko je treba za eksistenco kluba prodati 18-letnega talenta? Bi raje videl, da bi še kakšno leto, dve pomagal v članski ekipi.
To je vedno dilema. So pa primeri zelo različni. Če govorimo o Šešku: mi mu nismo imeli česa več nuditi. Mislim, da je bila absolutno pravilna rešitev, da je šel tako mlad v Salzburg. Tudi z Miho Matjašcem, ki poleti odhaja v Salzburg, je zelo podobna zgodba, s Topalovićem pa je bila malo drugačna, saj je kar lep del že oddelal v članski ekipi. Zdaj je šel pol koraka nazaj, ko igra primavero. Je pa tam res dominanten in se vidi, da ima člansko izkušnjo v sebi. Je pa res, da igra v Interju, ki je v finalu lige prvakov in se je v člansko ekipo malo težje prebiti kot pri nas. Vedno so dileme pri igralcih, pri starših, pri agentih, pri klubu. Mogoče je z vidika direktorja malo lažje, ker vseeno je moja prva odgovornost do finančnega dela. Če pa bi prišli do možnosti, da bi imeli finančno zaledje, ki bi omogočalo, da bi te fante še leto ali dve dlje sami razvijali, bi to omogočalo ambicioznejši položaj članske ekipe in lovljenje resnega rezultata. In to na malo drugačen način, kot delata to zdaj Olimpija in Celje, pa tudi Maribor z množico tujcev. To bi bilo strašansko zanimivo za videti. Po drugi strani bi bile tudi tiste prodaje, ki bi jih delali pozneje, verjetno še boljše, pa tudi igralci bi šli morda na bolj dodelane položaje.

Svit Sešlar se je po prestopu v Turčijo hitro vrnil v prvo ligo. Foto: Jure Banfi Je pa šel tudi recimo Svit Sešlar, ki je bil z Olimpijo prvak in v mladi ter članski reprezentanci, v Turčijo, a se ni izšlo. In je prišel nazaj v Celje, pa je zdaj spet vrhunski. Verjetno bodo zanj iskali neko drugo možnost in prepričan sem, da jo bo dobil. Hočem samo povedati, kako zahtevno je. Za koga je bolje, da ostane tu, za drugega ne. Glave, razvojne stopnje, sposobnosti in družinske situacije fantov so različne. Ni univerzalnega odgovora.

Omenili ste, da se višajo proračuni v klubih, po drugi strani pa vse več klubov stavi na tuje igralce. Govori se, da je slovenska liga v zadnjih desetih letih napredovala. Je res?
Ne samo zadnjih deset let. Mislim, da klubski nogomet ves čas napreduje. Nekaj časa Maribor sicer ni bil dober in so potem štajerski novinarji govorili, da liga nazaduje. Pa je bila potem Olimpija zanič in so ljubljanski novinarji govorili, da liga nazaduje. Ni res. Liga napreduje, odkar sem jaz v nogometu, iz leta v leto. Ali vsi klubi istočasno in enakomerno? Ne. Mogoče smo mi ta preskok naredili prej, pa so nas zdaj z dotokom zasebnega kapitala drugi klubi dohiteli, prehiteli. Mislim, da je tukaj tudi velika zasluga Nogometne zveze Slovenije. Ko sem jaz prihajal, smo dobili za televizijske pravice par deset tisoč evrov, zdaj pa govorimo o par sto tisoč evrih, kar je desetkratnik razlike. So bile seveda vmes odločitve, ki tudi niso bile optimalne. Od tega ne moremo bežati, ampak generalno liga napreduje.

Prva liga napreduje, je prepričan Matej Oražem. Foto: Aleš Fevžer Kar pa je osnovni cilj lige in kjer je mogoče malo razloga za skrb, če ne bomo modri, pa so mladi. Nogometna zveza je že s pravili za mlade in slovenske igralce to predvidela. Mi smo kar relativno hitro in divje sprivatizirali zadevo. Nekje so se opekli, nekje se je zadeva super izšla. A ko to enkrat postane posel, je sentimentalnosti in varovanja slovenskega nacionalnega interesa manj. In mislim, da je to področje, kjer bo treba veliko pozornosti v naslednjih letih posvetiti in prepričati investitorje, da ... Celjani so se kar malo opekli. Prvotna celjska zgodba je bila, da bodo pokupili vse, kar je mladega dobrega slovenskega in bodo tako dominirali. Potem pa je bilo v teh zgodbi veliko obratov in veliko težav. Bomo pa ostali taki klasično razvojni klubi, kot smo mi, pa Bravo, morda bo šla Mura po tej poti.

Potem pa se pokaže odgovornost bogatejših klubov, ko bodo morali nagraditi in pošteno plačevati slovenske igralce. To je bil v preteklosti problem. In smo bili mi ta grdi, ker nismo hoteli za male denarje prodajati konkurentom v slovenski ligi slovenske fante in smo jih raje poslali v tujino. Ampak če gre ven za 500 tisočakov, zakaj bi ga dal Olimpiji za 200? Vem, da je za Olimpijo to veliko, a bodo morali ti klubi pokazati del družbene odgovornosti, kot bi jaz temu rekel, pa mogoče ne dati milijon dvesto trenerju, ampak ta denar malo razporediti. Nekateri so to že delali in delajo in mislim, da jih je treba za to tudi pohvaliti. Mislim pa, da bo vzpostavitev nekega resnega internega trga ključna, če govorimo za obstoj nas, Brava, Radomelj, Mure … Saj bomo bolj razvojni in bomo bolj skrbeli za slovenske fante. Ampak to je dinamika trga, ki jo je treba spodbujati. 

Sportal Milenko Ačimović: Če te Zdravljica niti malo ne ogreje, potem nisi pravi za Slovenijo

Težko se je bilo raziti z Dejanom Dončićem. Foto: Aleš Fevžer Govorila sva že o težkih odločitvah za direktorja, ena teh je tudi menjava trenerja. V tej sezoni ste ga menjali dvakrat. Z osebnega vidika to gotovo ni lahko, še posebej v primeru Dejana Dončića, ki je bil pred leti lep čas del vašega kluba v akademiji.
Pri Dejanu je bilo še posebej težko. Res je dal vse od sebe, naredil ogromen posel, ko smo morali ekipo in njeno dinamiko čez zimo postaviti popolnoma na novo. To je izjemno zahtevna naloga, a smo bili pri tem kar uspešni. Mogoče je tudi ta osebna nota razlog, da smo v vseh 16 letih, kar sem v klubu, menjali relativno malo trenerjev. Ni lahko, ker si prvi sodelavec in imaš iste cilje in želje. Vsaka situacija je seveda specifična. A glede na to, koliko je drugih stvari, ki so tudi težke v zadnjih dveh letih, so to enostavno stvari, ki jih moraš narediti. Mogoče se sliši malo brutalno, ampak enostavno je tak profesionalizem in velika večina ljudi v nogometu je to pripravljena sprejeti. Je pa en del ljudi, ki vedno mislijo, da se jim dogaja krivica in da je vedno nekdo drug odgovoren za njihove napake, za slabe rezultate. Takrat je z vidika duševne pomirjenosti lažje, z vidika samega dogovora in zunanje slike pa malo težje. Boste pa zelo redko z moje strani slišali kakšno direktno kritiko bivših trenerjev in sodelavcev, pa tudi igralcev – razen takrat, ko res prestopijo meje dobrega okusa. Še sodnike sem nehal kritizirati v zadnjih letih. Zanimivo, ko sem se prepiral z njimi, smo se borili za Evropo, zdaj, ko se normalno dogovorimo, se pa borimo za obstanek. To je del odraščanja, izkušenj in vsega skupaj. Odnosi so zelo pomembni, če je znotraj njih izkazano neko osnovno spoštovanje, je vse lažje. In ker sem toliko časa v nogometu, tudi oni mene gledajo malo drugače, kot so me prej, in je veliko lažje reševati zadeve. Je pa zahtevno in naporno. Dostikrat se sprašuješ, koliko ima to smisla. Imaš pa odgovornost do okolja, do 120 ljudi, ki delajo v klubu.

Novi trener NK Domžale je Tonči Žlogar. Foto: NK Domžale Zadnja menjava trenerja Dončića s Tončijem Žlogarjem je bila torej bolj ali manj za šok terapijo, kot radi rečemo, da vendarle pridete vsaj do devetega mesta?
To smo Dejanu tudi povedali, ni bila niti toliko posledica slabe igre, ampak enostavno same situacije. Nafta je osvojila malo več točk, kot smo pričakovali. Dejstvo je tudi, da smo izgubili tri ključne tekme v spomladanskem delu. Obe proti Radomljam in pa proti Nafti v Lendavi. To nas je obdržalo spodaj. Če bi mi na teh tekmah vzeli kakšno točko, se zdaj ne bi tako tresli. Tako da šok terapija je bila. Zavedali smo se, da bo v Kopru težko – Koper je v izjemni formi, Slaviša Stojanović dela odličen posel. Pred Koprom smo se odločili za menjavo, da damo Tončiju en teden, da zadiha, eno tekmo, ki še ni bila tako pomembna kot zmaga proti Nafti. In proti Nafti je bil odziv dober. Moram reči, da sicer nismo briljantno igrali, smo bili pa odgovorni in borbeni. Najbolj sem bil vesel izjave igralca Nafte, ki je rekel, da je imel občutek, da so si Domžale v prvem polčasu bolj želele zmage. To je moja zahteva do fantov in nič drugega. Ker če bomo to izpolnili na teh tekmah, ki nas čakajo do konca prvenstva, imamo več kot dovolj kvalitete.

Z Nafto se v zadnjih krogih borijo za deveto mesto, ki prinaša vsaj dodatne kvalifikacije za obstanek. Foto: Sebastijan Andrejek Bukovec Kako ste izbrali prav Žlogarja?
Bil je relativno logična izbira. Želimo imeti slovenske trenerje. Imamo slovenske fante, slovensko ekipo. Te mlade fante je treba razumeti. Tonči je delal z mladimi v reprezentanci, tudi z našimi fanti. To je bil zelo pomemben faktor, pa tudi to, da so bile njegove ekipe defenzivno stabilne. Proti Nafti je bila točno taka tekma. V obrambi smo stali v redu, oni so sicer poskušali, niso pa imeli nobene velike priložnosti. Na drugi strani pa imamo mi kvaliteto, sploh ko smo zdravi. Če govorimo, da so tu Danijel Šturm, pa Luka Mlakar, Burić, Vučkić, Nick Perc … V končni fazi računam, da bom imel štiri, pet reprezentantov na evropskem prvenstvu U21. Težko jih bo imela Olimpija, če ima osem Špancev v ekipi. Kvaliteta ni sporna. Če nam bo uspelo v naših ciljih, bodo pa ti fantje – recimo Gal Krajnčič, ki je še mladinec, Marcel Lorbek, Nino Milič in Rene Rantaša Lampreht –  ogromno odnesli. Tudi če nam ne uspe, oni nabirajo izkušnje. In naslednjič, ko bodo v podobni situaciji v karieri, se bodo znali s tem lažje spoprijeti. Bo strah manjši. Tako da je z vidika razvoja igralcev situacija v redu, ker bodo strašansko veliko odnesli.

Razlogi za točkovno najslabšo sezono Domžal torej niso v kvaliteti posameznikov, ampak predvsem v težavah s karakterjem, ki ste jih imeli jeseni. In delno s poškodbami, če prav razumem?
Prepričan sem, da so tudi tisti igralci, ki so šli stran, izjemno kvalitetni. Od top deset najbolj plačanih igralcev je štiri, pet fantov šlo stran ali pa niso več v prvem planu. Pa nismo vozili dragih okrepitev v spomladanskem delu, zato smo tudi mogoče ostali brez kakšnega fanta, ki bi ga potrebovali, ampak enostavno finančno nismo bili v stanju, da dajemo po štiri, pet tisoč neto, kolikor so nekateri od nas pričakovali. Večkrat sem to povedal: to je bil karakter ekipe, na katerega kratkoročno tudi trener ali direktor zelo težko vpliva in smo se s tem borili celo jesen. Ogromno smo sestankovali, pa nismo našli rešitve. Na zadnji tekmi v Celju smo 20 minut do konca vodili 2:0 in imeli igralca več, a smo se razpasli. S te tekme smo odnesli komaj točko. To je to, kar govorim. Od Radomelj smo na dveh tekmah dobili osem golov. V celi sezoni so jih dali pa mogoče 30, mi smo jih v prvi polovici sezone dobili okoli 40. To je absolutno preveč in to je bilo nujno razrešiti. Je bilo pa zahtevno, sploh v finančno težki situaciji, okoli je bilo tudi veliko govoric, bolj ali manj neresničnih. 

Domžale čakata še Bravo in Celje. Foto: Jure Banfi Sledita še dve tekmi. Imate točko več od Nafte, ki igra proti Celju in Mariboru, vi pa proti Bravu in Celju. Vsaj na papirju imate vi lažjo nalogo.
Mislim, da zadnje čase doma izgledamo relativno dobro. Tudi zadnje tri tekme imamo veliko ljudi na tribunah, kar nas izjemno veseli. Ko smo se na takih tekmah borili za Evropo, nam ni uspelo pripeljati pol toliko ljudi, kolikor jih je prišlo na zadnjo tekmo. Je tudi lepo, ko vidiš, da ljudem ni vseeno. Verjetno je kdo prišel pogledat, če bomo mogoče izgubili, pa bi se mu to dobro zdelo. Ampak mislim, da je bila velika večina na tribuni z iskrenimi dobrimi nameni in da je predvsem igralcem to zelo veliko pomenilo. Bilo jim je lažje. Verjamem, da bo tudi ta vikend podobno. Mislim, da bo lepo vreme. Tekma je v nedeljo, tako da bodo ljudje imeli čas. Spet bomo dali prost vstop, tako kot smo ga do zdaj že trikrat, in upam, da se bodo naši navijači odzvali in da nam pomagajo tudi na tekmi proti Bravu. Z zmago bi že marsikaj razrešili in bi se delno lahko začeli pripravljati na dodatne kvalifikacije, kjer nas čakata dve izjemno zahtevni tekmi. Takrat bomo morali biti osredotočeni, previdni, odgovorni.

Dodatne kvalifikacije so vedno stresne in nepredvidljive.
To je situacija, v kateri še nismo bili. Mislim, da so Domžale igrale v kvalifikacijah leta 1998, če se prav spomnim, sem bil takrat pobiralec žog na domači tekmi. Odločalo se je v Vevčah na gostovanju. Ja, pestro obdobje je še pred nami, vsekakor zelo stresno. Ampak glede na vse, kar smo dali skozi, verjamem, da bomo tudi to preživeli.

Če izpadete iz prve lige, kako bi to opisali z eno besedo?
Z eno besedo? Neusodno. Vsekakor bi bilo to veliko razočaranje. Ne bi dosegli niti minimalnih ciljev, ki smo si jih zastavili med sezono, niti tistih novih glede na situacijo, ki je bila vse slabša in slabša. Trdno pa sem prepričan, da to ne bi zamajalo samega obstoja kluba. Vendarle je naše osnovno poslanstvo razvoj mladih igralcev in sama liga, v kateri igra članska ekipa, na to ne sme imeti prevelikega vpliva. Vse naše mlajše selekcije bodo še vedno v najvišjih možnih ligah. Vse naše mlajše selekcije bodo še vedno konkurirale za naslov v vseh ligah. Mladinci bodo mogoče prvaki. Če jim uspe, bodo spet po dveh ali treh letih igrali mladinsko ligo prvakov. Prej smo bili kar redni udeleženci. Ne, usodno ne bi bilo. Vsekakor pa bi bilo strašansko neprijetno in to je nekaj, kar jaz mislim, da si ne klub ne okolje ne zaslužita. Tako da moramo narediti vse v naši moči, da do tega ne pride.

Pred leti je bilo v Domžalah veliko veselih trenutkov. Foto: Aleš Fevžer Kmalu bosta že dve desetletji od obeh naslovov državnega prvaka. Koliko so še živi ti spomini?
Jaz sem to spremljal v drugi funkciji in je drugače. Takrat je bilo zame lažje. Prišel si na tekmo in če je kdo naredil napako, si se lahko še jezil. Zelo sproščeno je bilo. A tisti naslovi so vendarle kar precej oddaljeni, tudi način, na kakršnega je takrat klub deloval in kako je takrat uspel priti do rezultata, je precej različen od tega, kako smo potem svojo pot vodili naprej. Tudi finančno je zadeva popolnoma neprimerljiva. Prvaki smo bili z milijonom in pol evri, pa je bil takrat verjetno to tretji proračun lige. Danes si z milijonom in pol zadnji po proračunu. Zdaj operiramo s tri do štirikrat več denarja, kar prinese veliko več tveganja, izzivov in odgovornosti. Veliko stvari smo dvignili par ravni višje. Rezultati so vedno super, ker so javna potrditev kvalitetnega dela. Ne pomeni pa, da če rezultata v članski ekipi ni, da je delo manj kvalitetno ali si manj zasluži pohvale. Že od zadnjega pokala je že skoraj deset let, tako da mislim, da je čas, da spet 'zalaufamo mašino', pa se mogoče poskusimo v naslednjih dveh, treh sezonah približati tistim mestom, kamor tudi sami verjamemo, da spadamo.

Na evropskih tekmah, od Stuttgarta do West Hama in nazadnje Marseilla, ste na tribune privabili kar lepo število navijačev, pa prihajata iz majhnega okolja.
Bom omenil Marseille. Ostali klubi, razen Maribora, so potrebovali veliko več časa, da so prišli do teh deset tisoč ljudi, ki smo jih mi imeli na tekmi proti Marseillu, pa smo bili samo v playoffu. Recimo Celje je zdaj šele proti Fiorentini, šele v četrtfinalu konferenčne lige šel prek prek deset tisoč. Tisto sezono smo imeli res strašno smolo z žrebom. Če bi dobili koga drugega kot Marseille, bi mogoče prišli v ligo. Če bi imeli malo več časa za organizacijo tekme, mislim, da bi takrat lahko razprodali Stožice, s čimer ima tudi Olimpija težave. Letos in lani je bil slovenski nogomet tako uspešen, da smo Slovenci kar malo zasičeni od tega. Saj nam je super, da so naši dobri. Tudi če bi Dončić igral za Olimpijo, bi bilo polno ene tri, štiri tekme, potem bi šlo spet nazaj na normalo. To so lepi spomini, lepa motivacija za naprej, pa predvsem neko javno priznanje kvalitete dela. 

Za tekmo Domžale – Marseille so prodali okoli deset tisoč vstopnic. Foto: Morgan Kristan / Sportida

Navijaška kultura je v Sloveniji res nek fenomen.
Smo, kar smo. Ne vem, zakaj bi se tega sramovali. Smo vrhunski derbi navijači. Kadarkoli je velik dogodek, se nas lahko zbere tudi sto tisoč. Kar pa se tiče neke klasične angleške zvestobe, kjer imaš svoj klub in hodiš naokrog z njim – tega je pri nas relativno malo. Malo po Prekmurju, malo v Mariboru in malenkost v Ljubljani. Vsi ostali pa ne ... Ne vem, bi moral kakšen Dan Podjed raziskati, kaj so vzroki. Ampak tako enostavno je, s tem se moraš sprijazniti. In izkoristiti takrat, ko je evforija. Ne govorim finančno, ampak predvsem z vidika, da si prepoznan. Če Domžale pride na Stožice gledat deset tisoč ljudi, je to že čudež.

Ker ste klub iz sorazmerno res majhnega okolja.
V Domžalah nas je 30, 35 tisoč, ampak originalnih Domžalčanov nas je mogoče 15 do 18 tisoč. Veliko se jih je razselilo. Okoli Ljubljane je zelo veliko mobilnosti. Imamo relativno malo ljudi, ki se čutijo Domžalčane. Tudi tu je težava. Kar v Prekmurju ni težava. Identiteta je močnejša v malo bolj ruralnih skupnostih, kjer je tega mešanja manj. V Domžalah pa imaš pet sosedov, štirje od njih so se preselili pred kratkim, en je iz Kranja, en iz Bele krajine, en s Primorske, en iz Ljubljane. Potem težko računaš na neko stabilno bazo ljudi. Ko pride lep uspeh, pa se da navdušenje tudi razširiti.

Predvsem je za nas bistveno, da imamo ogromen priliv otrok, potrebovali bi le še nekaj več infrastrukture. Zato sem tako strašansko jezen na občine zaradi infrastrukture, ker predvsem otrokom onemogočajo normalno delovanje. To, da se moramo pri U9 voziti na tri konce v Domžalah, ker občina ni sposobna zgraditi treh dvoran, da bi se dalo pozimi normalno trenirati, je sramota. Če se ne bi dogovorili z Dobom, da imamo skupne treninge in da imamo tam dve umetni travi, ki jih je Dob postavil z lastnimi sredstvi, sploh ne bi imeli kam dati teh otrok. Potem pa gledava čez okno, kjer raste bazen za 15 milijonov evrov, pa niti pokrit ne bo. Dve umetni travi, ki so jih postavili v Dobu, sta bili 500 tisoč evrov. Malo nižje bodo naredili skate park za dva milijona evrov. Skejterji so vsi moje generacije, saj si bodo polomili kosti, če bodo prav veliko skakali. To je subkultura, ki počasi gre. Toliko denarja za skatepark, ko nimaš urejenih dvoran za košarko, da bi otroci normalno trenirali, za nogomet sploh nimaš nič. Privoščim tudi skate park, ampak dajmo prioritete postaviti malo drugače. Oba projekta po proračunu spadata v šport in rekreacijo. In bomo, ker smo tamle še en šotor prenovili za dva milijona – niti ne vem, kako so toliko denarja uspeli zmetati v šotor, pa še kar ni odprt –, v letošnjem letu dali skoraj 20 milijonov evrov za investicije v šport. Za pokazati ne bomo imeli ničesar. 500 otrok iz nogometnega kluba od tega ne bo imelo ničesar. Še vedno se bodo drenjali na četrt igrišča. Na umetni travi imamo po tri selekcije naenkrat, pa naj bi bili najboljša nogometna šola. Zato toliko sami vlagamo v infrastrukturo. 

Matej Oražem odkrito, kaj ga v Domžalah najbolj boli. Foto: Žiga Zupan/Sportida NZS hodi okoli z denarjem od hat-trick programa Uefe, pa občine ne znajo počrpati denarja. Res sem razočaran, predvsem zaradi otrok. Ne govorim o tribuni. Bi bilo pošteno, da tribuno, ki je bila obljubljena že leta 2006, dobimo leta 2026? Absolutno. A bo? Ne bo je, ker smo ves denar zlili v bazen. A mene tribuna ne boli, res ne, to, da moram otroke na treninge voziti v Lukovico, v Dob, v dragomeljsko šolo in v Srednjo šolo Domžale, ki z občino Domžale sploh veze nima – pa ni v redu. To je podcenjujoče, zaničujoče do vseh teh otrok, do kluba, do staršev, ki vozimo otroke vsak dan. To je tisto, kar me res boli. Zdi se mi, da se tu pokaže veliko slovenske zavisti. Ker smo v zadnjih dveh letih zaslužili sedem milijonov s prestopi. To vsi vidijo. Mislim, da za celoten mladinski program dobimo od občine 70 tisoč evrov na leto. Mene en mesečni račun za trenerje pride 60 tisoč evrov. To pomeni, da bi jaz lahko njim opravičil minimalno dvanajstkrat toliko stroškov, kolikor mi oni dajo na leto, če bi oni pokrivali program.

Nihče pa ne ve, da smo 9,5 milijonov porabili. In za kaj smo jih porabili. Ne zato, da bi si jaz ali pa Stane kupila nov avto. Ampak je tamle akademija, ki pride 600 tisočakov. Ostali otroci pridejo še 400 tisoč evrov in je že en milijon. Lukovica: vzdrževanje 500 tisoč evrov. Potem so plače: 126 odvisnih oseb imamo, štiri vzdrževalce, tri fizioterapevte, en samo za MNC, zdravnika, še eno zdravnico. Pa smo res delali na tem, da bi zmanjšali stroške. Pa nihče ni ekstra plačan, še igralci ne, reveži. V primerjavi z Mariborom, Olimpijo, da ne govorim o Evropi. Ampak v zobe ti pa vsak vrže: saj imate, vi ste 'fuzbal', dajte kar sami narediti to. To je tisto, kar me v nogometu najbolj boli – nerazumevanje ljudi. Ne samo, da ne razumejo, ampak si namenoma narobe interpretirajo, da prodajajo svojo napačno predstavo tega, kar se dogaja.

Sportal Odraščal v milijonskem Sao Paulu, družino si je ustvaril v vasici ob Soči