Bojevnik vrgel s prestola umetnika Zahovića

Novi slovenski junak Boštjan Cesar je v poldrugem desetletju prehodil zahtevno pot. Kot golobradi mladenič se je odpravil v Zagreb, v soboto pa je s kapetanskim trakom in že uveljavljenim klubskim stažem v najbolj nogometnih evropskih državah postal absolutni rekorder.

Kot da bi že njegov priimek nakazal, s čim se bo ukvarjal. Bil je nadarjeni najstnik Olimpije s priimkom Cesar. Po nemško Kaiser, takšen pa je ravno nesmrtni vzdevek Franza Beckenbauerja, nekdanjega nemškega asa in svojevrstnega predhodnika modernega branilca, ki se je v času nogometnih romantikov naposlušal pohval. Slovenski Cesar ne bo nikoli kot velika Bayernova legenda spadal v sam svetovni vrh, se je pa nekajkrat znašel zelo blizu. Selili so ga že v marsikateri klub, veliko je bilo neresnic, omenjali pa so se tudi Celtic, Rangers in Liverpool. Na koncu je zaigral v najmočnejšem razredu v Franciji in Italiji ter se vmes ustavil še v angleškem drugem razredu. To pa ni mačji kašelj, sploh za majhno Slovenijo, ki je vesela vsakega prodornega nastopa v tujini.

Zlati zadetek proti Italiji, kjer neizmerno uživa

Ko je bil Boštjan star 23 let, ga je zagrebški Dinamo prodal nekdanjemu evropskemu prvaku Marseillu za dva milijona evrov, kar je bil v tistem času imeniten poslovni uspeh za igralca, ki igra v obrambni vrsti. Pomagal je tudi zadetek proti Italiji. Njegov prvi, ki ga je dosegel za reprezentanco. Kot rezervist – odigral je le zadnjo šestino srečanja – je vstopil v igro ter pred desetimi leti, enim mesecem in enim tednom v deževnem Celju odločil srečanje proti ekipi modrih zvezdnikov, ki je dve leti pozneje postala svetovni prvak in na poti do veličastne krone po Celju ni več doživela nobenega poraza.

Simbolično ali ne, prav lahko bi se pripetilo, da bo strelec odločilnega zadetka kariero sklenil prav na Apeninskem polotoku. Vztrajati želi vsaj še nekaj sezon, pri 32 letih čuti, da se njegov čas še ni izpel. Podobno razmišlja tudi selektor Srečko Katanec, ki ga kot njegovi predhodniki doživlja kot nenadomestljivi obrambni steber.

Prišla sta dva, pri Dinamu pa je napredoval le en

Kako je Cesar, otrok ljubljanske Olimpije, konec prejšnjega stoletja sploh pristal v Zagrebu? Hrvaška si je s tretjim mestom na svetovnem prvenstvu v Franciji (1998) ustvarila imenitno reklamo, prvenstvo z Dinamom in takrat veliko močnejšim Hajdukom je krasil poseben čar. Želel je storiti korak naprej v karieri in prispel v hrvaško prestolnico.

Prišel je v paketu z Miho Permetom, ki je takrat ogromno obetal. Igral je v napadu. V nasprotju z Boštjanom, ki je skokovito nabiral izkušnje in napredoval iz tedna v teden, pa je Perme le redko tresel mreže. Ostal je pod pragom nadpovprečnosti in pozabil na napredek, s katerim si je pot med nogometne zvezde utrl Cesar.

Zagreb mu je bil zelo všeč. Spoznal je srčno izbranko, postal hrvaški zet in se relativno hitro dokopal do najboljše enajsterice zagrebškega Dinama. Osvajal je lovorike, se vmes po nepotrebnem zameril mariborskim navijačem, ko je v žaru strasti skušal preprečiti pretep med jeznim vijoličastim napadalcem Erminom Rakovićem in nekaterimi soigralci zagrebškega kluba, ki so med srečanjem provokativno vzeli na piko slovenskega reprezentanta. Naneslo je, da je besni Raka po izpadu slovenskega prvaka v kvalifikacijah za ligo prvakov proti Zagrebčanom sprostil jezo prav na njem ...

Odšel na jug Francije in pogrešal večne hrvaške derbije

Cesar je za Dinamo odigral skupaj skoraj 80 tekem. Vmes se je za kratek čas ustavil še v Ljubljani, njegovo posojo je izprosil takratni trener zmajev Milivoj Bračun, ki je bil kot nekdanji nogometaš Dinama v odličnih stikih z vodstvom hrvaškega kluba. V kratkem času je slovenskemu občinstvu pokazal, kako se njegov razvoj suče v pravo smer in kako je bil njegov vpoklic v reprezentanco, prvič je zaigral leta 2003 pod vodstvom Bojana Prašnikarja, upravičen. Olimpija nanj ni mogla računati dolgo časa. Plače so zamujale, tako da ga je Dinamo še pred rokom vrnil, nato pa segel v roke s francoskimi snubci.

Ko je Boštjan zapuščal hrvaško prestolnico, je potožil, da bo najbolj pogrešal večne derbije med modrimi iz Zagreba in belimi iz Splita, na katerih je užival. Mnogi so bili prepričani, da bo v Marseillu, ki slovi po temperamentnih in strastnih navijačih, hitro pozabil na adrenalin, ki ga sprošča najmikavnejši hrvaški spopad, a se v Franciji ni pretirano naigral. V prvi sezoni si je poškodoval čelo, kar ga je za nekaj časa odstranilo z igrišč. Ko se je vrnil, ni nikoli več dobil toliko priložnosti kot takoj po prihodu.

V mestu ljubezni postal šef

Želel je stran, za nekaj časa izbral West Bromwich Albion in se na Otoku kot posojeni branilec Marseilla pridružil Robertu Korenu. Končno je začel spet igrati vsak teden, ko pa se je vrnil na jug Francije, je zahteval dokumente in se odločil, da gre drugam. Nanj je oko vrgel novinec Grenoble, sodelovanje je trajalo eno sezono, nato pa je sledilo povabilo Chieva. Odšel je v Verono in v mestu ljubezni naletel na okolje, ki mu izjemno ustreza. Zdaj se pri letečih oslih mudi že četrto leto zapored. V prejšnji sezoni je podiral rekorde, kar zadeva prejete rumene kartone v serie A. Na koncu jih je zbral kar 18, a se jih ni sramoval. Dojemal jih je kot logično sredstvo in orodje, s katerim želi preprečiti, da bi njegovo moštvo prejelo zadetek. Ne čudi, da si je v slačilnici veronskega kluba prislužil vzdevek Boss. Šef. Tako ga kličeta tudi soigralca in rojaka Dejan Lazarević in Valter Birsa. Kako nepopustljiv in trmast je lahko, je dokazal s tem, ko je napovedal, da bo nastopal za Slovenijo, dokler ga bo poslušalo telo in bo selektor mnenja, da lahko pomaga reprezentanci. Večkrat v karieri je že nosil zaščitno masko. Že pri Dinamu, pozneje tudi v Chievu in pri slovenski izbrani vrsti. Prenese marsikatero bolečino, ko nastopi čas za tekmo, ponavadi pozabi na njih.

Rooney mu jo je zagodel že trikrat

Reprezentančni kapetan je brezkompromisen. Ne pozna strahu. Redno se trudi, da se soigralcem ne bi godila krivica. Veliko se pogovarja z njimi in jim skuša vliti samozavest. Je pogost sogovornik pri sodnikih, če pa je premagan in zapušča zelenico s sklonjeno glavo, to športno prizna. Tako kot je to storil tudi po tekmi z Anglijo. Rekord, za izbrano vrsto je zaigral 81. in tako na večni lestvici prehitel Zlatka Zahovića, je doživljal s ponosom in častjo, a ga je bolj peklo spoznanje, da je Slovenija ostala brez točk.

S prvim polčasom je bil zadovoljen, kar ne čudi, saj kot branilec najraje vidi, da ostane mreža nedotaknjena. V drugem polčasu, le minuto po tem, ko je Slovenija srečno prešla v vodstvo, je storil nesrečen prekršek nad Waynom Rooneyjem, ki ga bo spremljal še nekaj časa.

Angleški zvezdnik mu je pokvaril dan že pred petimi leti. Zaradi njega je moral počivati mesec dni. Namesto prekrška za Slovenijo je bila dosojena 11-metrovka za Anglijo. Cesar se je vrnil, odpravil poškodbo gležnja, potem pa mu je Rooney s soigralci preprečil, da bi se Slovenija na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki uvrstila med 16 najboljših. Kot da to ne bi bilo dovolj, mu je Rooney zagodel še eno neprijetnost. In to ravno na tekmi, na kateri sta podirala mejnike.

General slovenske obrambe ima 81 nastopov za reprezentanco. Od igralcev iz njegovega rodu mu je najbližje vratar Samir Handanović, ki zaostaja osem tekem. Cesar želi odigrati vsaj še nekaj sezon, reprezentanca ga potrebuje. Že prejšnji rekorder Zlatko Zahović, še vedno strelski kralj slovenske izbrane vrste, je pojasnil, da so rekordi zato, da se rušijo.

Enkrat bo napočil tudi dan, ko bo padla stotica in bo eden izmed Slovenec zbral sto reprezentančnih nastopov. V številnih državah je to že nekaj običajnega, na svetu je natanko 317 nogometašev s trimestnim številom nastopov. Zadnja sta se eliti pridružil Irec John O'Shea (v petek) in že omenjeni Cesarjev znanec Rooney (v soboto).

Slovenija počasi premika mejnike. Če bi Boštjan vztrajal do EP 2016, ko bo star 34 let, in bi tam nastopil z reprezentanco, bi se morda že lahko približal omenjeni številki. Da bo še vedno tako dobro pripravljen in eksploziven, skrbi tudi njegov brat Igor, priznani strokovnjak za telesno pripravljenost, eksplozivnost. Volje in borbenosti mu ne bo nikoli zmanjkalo. Reprezentanci bo na voljo, dokler ji bo lahko pomagal. Čestitke, rekorder.