Sreda, 29. 8. 2018, 17.26
6 let, 2 meseca
Katka za rekord, Alex (po operaciji) za otroke, Klemen za kondicijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Tudi biatlonec je te dni prehodil/prekolesaril del Slovenske planinske poti, prve vezne planinske poti na svetu.
Slovenska planinska pot (SPP) je tudi letošnje poletje (z izjemo določenih odsekov, ki samevajo) dobro obiskana. V ponedeljek je na njej nov ženski rekord postavila ultramaratonka Katka Kegl Vencelj, v Ljubljani živeči učitelj Alex Jordan, ki po operaciji spet hribolazi, s hojo po SPP zbira denar za projekt Botrstvo, kot del priprav pa si je višinske metre na SPP privoščil tudi slovenski biatlonec Klemen Bauer.
V slovenskih gorah te dni (pustimo zdaj ob strani vreme, ki je ta konec tedna pokvarilo marsikateri pohodniški načrt) marsikdo hodi po Slovenski planinski poti (SPP), prvi vezni planinski poti na svetu, ki povezuje 80 točk od Maribora do Debelega rtiča.
V Ljubljani živeči britanski učitelj Alex Jordan se je na SPP podal v začetku julija. Vmes je zaradi težav s prstom na nogi moral pod nož, a se je že vrnil na traso, ki jo ubira tudi z željo po zbiranju denarja za otroke iz projekta Botrstvo. Za zdaj je zbral že več kot dva tisoč evrov.
Poleg Alexa Jordana, v Sloveniji živečega Britanca, ki po poteh SPP hodi tudi z mislimi na projekt Botrstvo (za zdaj je za otroke zbral že več kot dva tisoč evrov), in Katje Kegl Vencelj, ki je v ponedeljek postavila nov ženski rekord (osem dni, 23 ur in 26 minut), se je dela poti lotil tudi slovenski biatlonec Klemen Bauer. Del z gorskim kolesom in del peš.
"Biatlonci imamo to srečo, da v poletnem obdobju, v času bazičnih priprav, v trening lahko vključimo različna sredstva, od cestnega in gorskega kolesa, pohodništva, teka, veslanja do tekaških rolk in tako obremenjujemo različne mišične skupine in sklepe.
No, tako je padla ideja, da poskusim s kombinacijo na gorskem kolesu, ki se je izkazala za zelo dobro, saj se je dalo prevoziti večino, približno 95 odstotkov prve etape," je povod za kolesarjenje po delu SPP opisal Bauer.
Priljubljeno pot, z najnižjo točko v Ankaranu (18 m) in najvišjo na Triglavu (2.864 m), pozna že od otroštva.
S starši že prehodil celotno transverzalo
"Slovenska planinska pot ima pri meni že od malih nog, vse odkar sem s starši začel obiskovati hribe, prav posebno mesto. Pred mnogo leti smo skupaj osvojili skoraj vse točke takratne slovenske transverzale, v zadnjih letih pa mi je pot predstavljala poseben izziv, za katerega pa žal ni bilo prave priložnosti, da bi ga izpolnil."
Navdušen je bil nad hitrostnima rekordoma Klemena Trilerja (7 dni 11 ur 25 minut) in Marjana Zupančiča (7 dni 8 ur 10 minut).
"Pot sta premagala v rekordnih znamkah, v res neverjetnem ritmu, bila pa sta mi tudi neke vrste navdih, da na svoj način poskusim tudi sam. Sicer brez rekordnih vzgibov in nikakor ne v enem kosu, saj si tega v času moje profesionalne kariere biatlonca ne bi mogel privoščiti. Iskal pa sem možnost, kako bi pot lahko opravil po etapah, jih vključil v proces treninga in nekatere, kot navdušen gorski kolesar, poskusil premagati na gorskem kolesu."
Pod od Maribora do Raduhe primerna tudi za kolo
Prva etapa, od Maribora do Raduhe, se je nad pričakovanji, kot pravi, izkazala kot nalašč za kolesarski podvig, čeprav je bil ves čas v prekršku, saj je kolesaril po pešpoti, a zaradi tega ni bilo nič lažje.
"Ob koncu etape, na Loki pod Raduho, sem bil po trinajstih urah (120 km in 4.700 m vzpona) tako utrujen, da sem nadaljevanje poti in drugo etapo, ko sem jo peš ubral prek Kamniško-Savinjskih Alp preložil na dva dneva pozneje. Po devetih urah in štiri tisoč metrih vzpona (od Robanovega kota do Jezerskega) mi je šlo presenetljivo dobro kljub nevihti s točo tik pod vrhom Grintovca. S tem pa se je moja prva SPP-avantura za zdaj zaključila. Pot bi sicer rad v slogu dnevnih etap dokončal morda še letos, čeprav se zima in čas specialnih priprav nevzdržno bližata in bo časa za takšne avanture vedno manj."
Pravi, da ga je pot čez Pohorje, ki jo je po delih spoznal že v preteklosti, presenetila predvsem z urejenostjo in označenostjo. Gneče ni bilo. "V Mariboru sem startal zgodaj zjutraj, tako da v tem delu nisem srečal veliko ljudi, nekaj več okrog Lovrenških jezer in na zahodnem delu Pohorja (Kope)."
V nasprotju z zgledno označenimi potmi na Pohorju pa so nekateri odseki v Kamniško-Savinjskih Alpah zelo slabo označeni, pravi Bauer, in potrebuješ nekaj smisla za orientacijo.
V planinskih kočah se, z izjemo na Uršlji gori in na Kokrškem sedlu, ni ustavljal, saj ni želel izgubljati časa in ritma, pa tudi žigov ni zbiral. "Jih bom v prihodnje skupaj s sinom," je napovedal.
