Željko Obradović čaka "že" pet let

Moskovski CSKA bi z morebitnim zmagoslavjem na zaključnem turnirju elitne evroligaške četverice v Berlinu lahko prišel do sedmega naslova evropskega klubskega prvaka. Zanimivo pa je, da je ruski prvak tudi edini tokratni udeleženec "Final 4" s tovrstno lovoriko. Lokomotiv Kuban, Fenebrahče in Laboral Kutxa namreč še nikoli v zgodovini niso stopili na evropski prestol.

Čeprav med elito tokrat ni branilca naslova – madridskega Reala, pa se večni vrh vendarle ne bo spremenil. Španci so namreč v svojo vitrino postavili že kar devet pokalov za najboljšo ekipo stare celine. Enega od teh pokalov je v Madrid kot trener prinesel tudi Željko Obradović (1995).

Izkušeni srbski trener se bo tokrat predstavil v vlogi trenerja Fenerbahčeja. Ob morebitni zmagi bogatih Turkov bo "evropski Phil Jackson" še devetič postal prvak. To mu je do zdaj uspelo s kar štirimi klubi. Na vrhu je bil namreč že s Partizanom, Joventutom, Realom in Panathinaikosom. S slednjim kar petkrat, a nazadnje leta 2011.

Evroliga, zaključni turnir

Polfinale

18.00, CSKA – Lokomotiv Kuban

21.00, Fenerbahče – Laboral Kutxa

Tekma za 3. mesto, nedelja ob 17. uri

Finale, nedelja ob 20. uri

Prvi prvak ASK

Korenine tekmovanja najdemo v letu 1958.

Sicer pa se je zgodovina elitnega evropskega klubskega tekmovanja začela pisati leta 1958, pod okriljem FIBA. Ob občutni prevladi "vzhodnjakov" so do prvega naslova v tedanjem pokalu evropskih državnih prvakov prišli košarkarji ASK iz Rige.

Uspeh so nato pod vodstvom legendarnega Aleksandra Gomelskega ponovili še v nadaljnjih dveh sezonah, nato pa so na prestol leta 1996 prvič stopili njihovi tedanji sovjetski "bratje", košarkarji CSKA iz Moskve. Že leta 1964 je do naslova prvič prišel Real, ki je bil nato najboljši še v letih 1965, 1967, 1968, 1974, 1978, 1980, 1995 in lani. Španci, ki so prekinili absolutno prevlado klubov iz vzhodnega bloka, so zmagovali ob različnih tekmovalnih ustrojih, tako v posamičnih finalnih tekmah kot tudi v sistemu z dvema finalnima obračunoma in leta 1967 tudi s finalnim turnirjem, na katerem je tedaj prvič nastopila tudi ljubljanska Olimpija, ki je uspeh ponovila še tri desetletja zatem.

Era nekdanje Jugoslavije

Leta 1970 je na evropski klubski vrh prvič stopil Varese, pri katerem je blestel legendarni Dino Meneghin, sedem let zatem pa še Maccabi iz Tel Aviva. Oba kluba sta v svojih obdobjih (izraelsko je bilo precej daljše) zaznamovala evropsko klubsko košarko in vnesla raznolikost.

Svojevrstno napoved prav posebne ere pa je leta 1979 podala sarajevska Bosna, ki se je pod taktirko Bogdana Tanjevića prebila na sam vrh in napovedala pohod klubov iz tedanje SFR Jugoslavije. Zgledu Sarajevčanov je v letih 1985 in 1986 sledila zagrebška Cibona, ki je Evropi zavladala na krilih nepozabnega Dražena Petrovića.

Toni Kukoč: zvezda evropske košarke

Še odmevnejše je bilo obdobje splitske Jugoplastike (POP 84), ki je s sanjsko ekipo, v kateri je bil pod vodstvom nekdanjega slovenskega selektorja vodstvom Božidarja Maljkovića (in Željka Pavličevića) tudi Toni Kukoč, trikrat zapored pokal za najboljšega v Evropi odnesla v Dalmacijo. Takoj po razpadu države, ki je bila tedaj št. 1 tudi na reprezentančni ravni, je jugoslovansko obdobje z zmagoslavjem v Istanbulu sklenil še beograjski Partizan. V svojem slogu – s košem Saša Đorđevića v zadnji sekundi.

FIBA ostala brez evrolige

Danes imajo tisti časi pridih košarkarske romantike. Ob spreminjanju pravil, podiranju meja in vse višjih proračunih je osvajanje lovorik postala domena najbogatejših klubov. Vmes je prišlo tudi do velike spremembe, saj se je evroliga izpod okrilja Mednarodne košarkarske zveze (FIBA) preselila pod vodstvo Združenja evropskih košarkarskih lig (ULEB). V sezoni 2000/01 sta sicer potekali dve vzporedni tekmovanji (Suproligo pod Fibinim okriljem je dobil Panathinaikos, evroligo pa Virtus iz Bologne), nato pa so se najboljši evropski klubi, med katerimi je bila dolga leta tudi ljubljanska Olimpija, zbrali pod ULEB-ovo streho. Mimogrede, prav v zadnjem obdobju sicer potekajo močne aktivnosti za vrnitev tekmovanja pod okrilje krovne košarkarske organizacije.

Od Zdovca do Lorbka

Erazem Lorbek in Jaka Lakovič sta do Olimpa prišla z Barcelono.

Vidno vlogo pa so v boju za najvišja evroligaška mesta pogosto igrali tudi slovenski košarkarji. Olimpija se je dvakrat zavihtela na zaključni turnir, nadvse pomembni členi šampionskih ekip pa so bili slovenski legionarji.

Jure Zdovc se je leta 1993 kot član Limogesa prvi dokopal do naslova evropskega klubskega prvaka. Leta 1998 se mu je kot član Virtusa na seznamu prvakov pridružil še zdajšnji generalni sekretar KZS Radoslav Nesterović, tretji Slovenec z enim naslovom pa je bil Sani Bečirović. Bistričan je bil leta 2007 prvak s Panathinaikosom iz Aten.

Krepko nad omenjeno trojico je Matjaž Smodiš. Prvič se je veselil leta 2001 kot član Virtusa iz Bologne, z Moskovčani pa je bil prvak v letih 2006 in 2008. Leta 2010 sta do naslova skupaj prišla še Jaka Lakovič in Erazem Lorbek.

Tokrat bo slovenske barve na F4 v Berlinu branil Jaka Blažič, ki tako nadaljuje tradicijo slovenskega predstavnika na sklepnih dejanjih evroligaške sezone. Vse od leta 1997 je del turnirja vsaj en slovenski košarkar.

Dosedanji prvaki

Pod okriljem ULEB
2001 - Virtus Bologna 
2002 - Panathinaikos
2003 - Barcelona
2004 - Maccabi Tel Aviv
2005 - Maccabi Tel Aviv 
2006 - CSKA
2007 - Panathinaikos
2008 - CSKA
2009 - Panathinaikos
2010 - Barcelona
2011 - Panathinaikos
2012 - Olympiacos
2013 - Olympiacos
2014 - Maccabi Tel Aviv
2015 - Real Madrid

Suproliga - FIBA
2001 - Maccabi Tel Aviv

Pod okriljem FIBA
1958 - ASK Riga
1959 - ASK Riga
1960 - ASK Riga
1961 - CSKA Moskva
1962 - Tbilisi
1963 - CSKA Moskva
1964 - Real Madrid
1965 - Real Madrid
1966 - Simmenthal Milan
1967 - Real Madrid
1968 - Real Madrid
1969 - CSKA Moskva
1970 - Varese
1971 - CSKA Moskva
1972 - Varese
1973 - Varese
1974 - Real Madrid
1975 - Varese
1976 - Varese
1977 - Maccabi Tel Aviv
1978 - Real Madrid
1979 - Bosna Sarajevo
1980 - Real Madrid
1981 - Maccabi Tel Aviv
1982 - Cantu 
1983 - Cantu
1984 - Banco di Roma
1985 - Cibona Zagreb
1986 - Cibona Zagreb
1987 - Tracer Milan
1988 - Philips Milan
1989 - Jugoplastika Split
1990 - Jugoplastika Split
1991 - Pop 84 Split
1992 - Partizan Beograd
1993 - Limoges
1994 - Joventut Badalona
1995 - Real Madrid
1996 - Panathinaikos
1997 - Olympiacos
1998 - Virtus Bologna
1999 - Žalgiris Kaunas
2000 - Panathinaikos

Naj, naj ...

Klubi:
Real Madrid - 9 naslovov
CSKA Moskva, Maccabi Tel Aviv in Panathinaikos - 6 
Varese  - 5 
Olimpia Milan, ASK Riga, Olympiacos in Split - 3  

Igralci:
Dino Meneghin - 7 naslovov
Clifford Luyk, Aldo Ossola, Fragiskos Alvertis - 5  

Trenerji:
Željko Obradović - 8 naslovov 
Pedro Ferrándiz, Aleksandr Gomelski, Božidar Maljković, Ettore Messina - 4
Aca Nikolić in Pini Gershon - 3