Štajerka, ki je prepotovala pol sveta in našla sanjsko službo

Mariborski naglas je ostal del nje. A ko na robu mestnega parka naroči kavo, jasno – za s seboj, se za trenutek ustavi v iskanju besede s konca jezika. "Pokrovček? Pri nas rečemo 'dekl'," jo iz zadrege spravi prodajalec, medtem ko pa Vanja Černivec že hiti pripovedovati o številnih poteh in statusu turistke v domačem kraju. ZDA, Indija, Kitajska, Anglija, Španija … Na pot okoli sveta jo je spravila košarka. Pa niti ne aktivna. Kot košarkarica je igrala za Maribor, Ježico in Triglav. A čeprav je vzporedno diplomirala na FDV in službovala na zunanjem ministrstvu ter v službi vlade za razvoj in evropske zadeve, je bil zvok odbijajoče se košarkarske žoge vendarle premočan in preveč izrazit, da bi zanjo ostal le spomin na mladostniška leta.
Foto: Osebni arhiv
"Sledi svoji strasti," pravi 39-letna mednarodna oglednica Chicaga. Toda pot do službe, ki ji jo verjetno zavidajo marsikateri košarkarski delavci, je bila dolga in zavita. V Sloveniji ji je prvo priložnost za delo v košarki ponudil Boštjan Nachbar. Pomagala je pri vodenju njegovega košarkarskega tabora. V podobni vlogi je pozneje pomagala tudi na taboru Gorana Dragića. Na mednarodni sceni pa je v svetu, kjer se vrtijo milijarde evrov in dolarjev, začela kot - prostovoljka. Pri evroligi in ligi NBA. Slednja jo je nato dokončno potegnila v svoje vrste. In če je mogoče strast in željo v njenih očeh prevesti v besede, se bo v teh krogih prav gotovo še dolgo gibala.

Foto: MaPa

"V Mariboru sem zdaj že prava turistka," ste nam dejali, ko smo se dogovarjali za lokacijo intervjuja. Zdi se kot prava iztočnica za vprašanje, kam vse vas je vodila pot.

Kot aktivna košarkarica sem vedno pogledovala proti ZDA. Kariero sem želela podaljšati oziroma jo nadaljevati na eni od ameriških univerz. Prav zaradi tega sem že zadnji letnik srednje šole opravila v Ameriki. Živela sem pri družini v Oklahomi. Žal to ni bila Amerika, kakršno sem si predstavljala. Ker pa nisem razmišljala o tem, da bi bila fakultetna izkušnja drugačna, predvsem bolj multikulturna, sem se po enem letu vrnila domov. Naslednji izziv je bilo usklajevanje igranja košarke na najvišji ravni s študijem. Do zadnjega letnika je nekako šlo. Nato se je bilo treba odločiti. Sledila je neke vrste kriza identitete. Do takrat sem namreč živela kot profesionalna športnica, pa čeprav prihodki seveda niso bili temu primerni.

Na srečo so me v roke vzeli profesorji na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Dobila sem veliko priložnosti za raziskovalno delo, leta 2007 pa sem odpotovala v New York, kjer sem sodelovala pri pripravi misije OZN. Po enem letu sem se vrnila, začela delati v službi vlade za razvoj in evropske zadeve. Ob tem pa sem začela neizmerno pogrešati košarko. Vrnila sem se in več sezon igrala v dresu kranjskega Triglava. Zaustavile so me šele poškodbe.

Vseeno sem želela ohraniti stik s košarko. Pod okriljem evrolige sem opravljala magisterij. Čeprav mi študij ni dal povsem želenega, pa sem s tem dobila priložnost za gradnjo košarkarske mreže poznanstev. Sprva sem veliko delala kot prostovoljka, večinoma na zaključnih turnirjih evrolige. Na podoben, torej prostovoljen način sem začela sodelovati tudi z ligo NBA.

In vrata so se odprla …

Številni prostovoljstvo označujejo za izkoriščanje delovne sile. Jaz ne. Ne obžalujem dopustov in denarja, ki sem ga dala za te izkušnje. In da, kot pravite, vrata so se odprla. Sprva s projektnimi deli. Poslali so me v Indijo, kjer so organizirali pilotni projekt Jr. NBA. S trenerji smo obiskali šole, košarkarsko vzgajali učitelje telovadbe in za ta šport navduševali otroke. Večina ni vedela, kaj je košarka, kaj šele liga NBA. No, na Kitajskem, kjer sem sodelovala v partnerskem projektu med ligo NBA in košarkarsko šolo Yao Minga, je bila slika povsem drugačna. Tam so tisti, ki so trenirali, za to plačevali.

Z mladimi košarkarji in košarkaricami na vseh koncih sveta. Foto: Osebni arhiv Sledila je prva uradna zaposlitev?

Po kitajskem projektu me je liga NBA dokončno vzela pod svoje okrilje. Sprva sem bila zaposlena v londonski pisarni. Po dobrem letu sem se preselila v Madrid. Tam me je čakalo zelo pisano delo. Med drugim organizacija Jr. NBA lig in kampov, sodelovanje v projektu Basketball Without Borders, Global Camp v času All Star tekme v ZDA, NBA Academy (regionalni tabori, NCAA Next Generation Tournament) …

In kako se je nato zgodil klic iz Chicaga?

Kot kaže, so me trenerji opazili v različnih izvedbah Košarke brez meja. Prejela sem nekaj povpraševanj iz različnih ekip. Za mnenje sem povprašala Arturas Karnišovasa, ki sem ga spoznala kot prostovoljka, on pa je medtem postal izvršni podpredsednik košarkarskih operacij pri Chicago Bulls. "Nisem vedel, da te zanima delo pri ekipi oziroma prestop iz lige v ekipo," mi je dejal ter prosil, naj mu pošljem svoj življenjepis. Že naslednji dan se je začel postopek intervjujev za zaposlitev.

Če bi danes videli moje šolske zvezke ali klavirske note, bi vam v oči padel znameniti logotip Chicago Bulls. Povsod. Michael Jordan in Chicago. To je razlog, da sem vzljubila košarko. In zdaj ponudba … Nisem povsem natančno vedela, kaj prinaša služba. In ker je bila njihova blagovna znamka trdno zasidrana v mojem dojemanju športa, sem si vzela čas za razmislek. Želela sem se prepričati, da me privlači delo, ne klubski logo. Ko sem si odgovorila, sem sprejela izziv.

Ocenila sem tudi, da pravih možnosti za osebno rast v predhodni službi ni bilo več. In tako sem postala prva ženska mednarodna skavtinja kluba. Zavrniti takšno priložnost bi bilo malce neodgovorno. In ker sem prva ženska v tej vlogi, čutim še toliko večjo odgovornost.

In če bi bila sezona običajna, bi se verjetno zelo težko dogovorili za intervju v Mariboru, saj bi potovali po svetu. Tako pa … Delo od doma?

V prejšnji službi sem bila 270 dni na letu na poti. Zdaj pa se mi je življenje obrnilo na glavo. Sedim doma in spremljam tekme.

In čakate, da se življenje vrne v normalne tirnice.

Ne pritožujem se. Imam službo, v kateri uživam. To je privilegij. Sanjska služba. Vseeno pa ni normalno, da cele dneve presedim v domači sobi in gledam v zaslon. Pravzaprav novih sodelavcev nisem niti še zares spoznala.

Koliko tekem si ogledate v enem tednu?

Povsem uradno pet ali šest. Pri tem mislim na tekme, na katerih sem osredotočena na določene igralce in pišem poročila. Ker lahko na eni tekmi igra več zanimivih košarkarjev, si tekmo večkrat ogledam. Poleg tega si kar nekaj tekem ogledam brez izpolnjevanja papirjev.

Koliko košarkarjev je na vašem radarju?

Chicago ima več prednostnih seznamov. Poleg tega še vedno kdo pade v oko. Zgolj na seznamu neameriških igralcev, ki bi bili lahko kandidati za nabor lige NBA, je med 15 in 20 košarkarjev. Večinoma igrajo v Evropi. Tudi v Avstraliji. V ligi NCAA pa je na naših seznamih več kot 150 košarkarjev.

Prisluhnila je tudi legendarnemu Greggu Popovichu Foto: Osebni arhiv

Ko boste na tekmi lige ABA spremljali igralca XY, obstaja velika verjetnost, da bo blizu vas sedel oglednik konkurenčnega kluba in spremljal istega igralca. Je pri tem kaj komunikacije?

Imam veliko srečo, da je moj mentor Ivica Dukan, ki je že več kot 30 let skavt Chicaga. Priznam, ko sem imela prvi pogovor z njim, sem imela tremo. Zdaj poskušam črpati njegovo znanje. Vsi njegovi sklepi so logični. Za konkreten položaj, ki ste ga opisali, pa bi odgovorila s primerom. Dukana sem opazovala že na predhodnih dogodkih. Vselej se je umaknil od preostalih. Bil je sam. Ni se vključeval v pogovore. Zakaj? Ima svoje mnenje. Ni želi, da bi ga zunanji vplivi spremenili. Obenem ne želi deliti svojih informacij. V šali bi dejala, da deluje kot agent KGB. Ko pa je dela konec, je izjemno topel gospod. Upam, da bo takšen tudi moj slog. Verjetno bom sedela nekje v kotu. Stran od preostalih. Klub me namreč plačuje, da dobi moje mnenje. 

Znano je, da ne smete govoriti o imenih. Vseeno pa bi bilo zanimivo slišati, kaj se zgodi, ko se pojavi košarkar, kakršen je Luka Dončić. Košarkar, za katerega je vsem skavtom jasno, da je zrel za ligo NBA. Kaj v takšnem primeru sploh zapisati v poročilo?

Na srečo mi Dončiča ni bilo treba ocenjevati, saj bi se res znašla v dilemi, kaj sploh napisati. Ha, ha … Res je, to so košarkarji, ki izstopajo v vseh elementih. No, seveda so se našle pomanjkljivosti, toda verjamem, da so vsi pisali le v presežniku. Prav zato me osebno preseneča, zakaj sta ga prva kluba na naboru "izpustila". Ne vem. Ni mi jasno. V dobi, v kateri vsi vse vložijo v analitiko. Ne vem …

Pred kratkim ste bili v Srbiji, kjer ste obiskali Marka Simonovića, košarkarja Cedevite Olimpije, posojenega v Mego, ki ga je na naboru izbral prav Chicago. Kakšen vtis ste dobili?

V igri izžareva pravo tekmovalno energijo, tisto pristno željo po zmagi, ki ga žene tako v napadu kot tudi v obrambi. Poleg tega je je navdušil tudi z vzgojenostjo, pravimi manirami. Vidi se mu tudi, da se neizmerno veseli priložnosti v ligi NBA.

Na enem od dogodkov ji je družbo delal tudi Kobe Bryant. Foto: Osebni arhiv

Ameriški odnos do košarkarjev z območja nekdanje Jugoslavije se je v zadnjih desetletjih vendarle drastično spremenil. So vas že povprašali o tem, zakaj s tako majhnega območja prihaja takšno število kakovostnih košarkarjev?

Moj odgovor se glasi: razvoj v mlajših kategorijah. Tam se gradi na urjenju. Dril, dril, dril … Kot v vojski. To je sicer dvorezen meč. A če takšnemu košarkarju nato uspe preskok v kreativno okolje, je to dobitna kombinacija. Lep primer je prav Dončić. V pravih letih je zapustil sistem, v katerem je prejel ogromno bazičnega znanja, ter se preselil v okolje, kjer je imel proste roke. V Madridu se je lahko igral.

Ste prva ženska v vlogi mednarodne skavtinje. Menite, da prihaja tudi čas za prvo glavno trenerko v ligi NBA. Igor Kokoškov je bil prvi neameriški trener na čelu moštva lige NBA. Bo Becky Hammon, pomočnica trenerja pri SA Spurs, dobila to zgodovinsko priložnost?

Verjamem, da bomo dočakali tudi ta trenutek. Težko pa ocenjujem, kaj se bo dogajalo v San Antoniu.

Kako pa ste se vi znašli v tem izrazito moškem svetu?

Zase pravim, da sem izgubila občutek za razlikovanje moški-ženska. V preteklih službah so me sprejeli kot enakovrednega člana. Tudi mladi košarkarji, s katerimi sem delala, niso imeli težav s tem, da jih usmerja ženka. Še več, ta predsodek sem imela sprva v glavi le jaz. Sem se ga pa hitro otresla. Prihodnost? Upam, da me bo pot, na kateri sem, pripeljala do ekipe. Nimam kake izrazito začrtane poti. Recimo, da se prepuščam vesolju. Ne skrivam pa, da bi rada izkusila življenje z ekipo. Morda kot razvojna trenerka. Bomo videli …

Vrnimo se do ene od iztočnic. Vanja Černivec in Chicago Bulls. Spomini na tisti zadnji ples. Ne film, temveč spremljanje tiste košarkarske simfonije.

Ko sem kot otrok za rojstni dan ali božič prejela denar, sem ga zlagala na kupček. Na mamino vprašanje, kaj bom s tem denarjem, sem ji odgovorila, da bom odšla v ZDA in v živo videla Jordana. Tudi ko se je upokojil, sem še naprej zbirala denar. In se je vrnil. "Grem," sem rekla. Nisem bila polnoletna, zato sem v garderobi vprašala soigralke, ali bi se mi katera pridružila. Javila se je Katja Hanžič. Odšli sva v Toronto, kjer sem imela sorodnike. In tako sem kot petnajstletnica videla Jordana. Igralca, zaradi katerega sem izbrala ta šport. V igri sem ga poskušala oponašati. "Nisi Jordan. Nehaj s tem," se je drl trener. Da, zaradi Chicaga sem se zaljubila v košarko. Zdaj delam za Chicago.

Igrali ste za Maribor, Ježico in Triglav. Priložnost ste dobili tudi v reprezentančnih selekcijah. In kako danes gledate na položaj slovenske ženske košarke?

Ponosna in vesela sem, da se je zgodil reprezentančni razcvet. V najbolj tesnem stiku sem s Teo Oblak, ki se je prebijala v ospredje, ko sem se jaz poslavljala, nato pa sva se srečevali v Madridu, kjer je obiskovala brata Jana. Veseli me tudi, da so dekleta uspešna v tujini. Bolj pa me žalosti pogled na slovensko ligo.

Sportal Slovenski Črnogorec, ki mu ni do ležanja na kavču

Sportal Že kot najstnik je odšel v ZDA in ni mu niti malo žal