Cedevita Olimpija
Nedelja, 16. 8. 2020, 11.47
3 leta, 8 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Smrt moža, za katerega ni prostora v košarkarski statistiki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,93
7
Smiljan Steiner – Glajbe (1952–2020)
Nikoli ni dajal košev, podajal ali skakal. Tudi o tem, kdo bo igral, ni odločal. A česar statistika nikoli ni razkrila, Smiljan Steiner – Glajbe je bil pomemben člen zgodovine ljubljanske Olimpije. Bil je prototip marljivega klubskega delavca, ki bi moral biti stalnica v vseh športnih okoljih, kjer dajo nekaj na tradicijo in identiteto.
Petkova vest o tem, da je umrl Smiljan Steiner, bežnega opazovalca košarke verjetno – z izjemo pripadajoče empatije – ni pretirano vznemirila. Morda se je ob tem, ko je Cedevita Olimpija z izraženim sožaljem družini objavila njegovo fotografijo, spomnil, da je gospoda že videl na televizijskih prenosih ali pa v živo v dvorani, bodisi pred leti, ko je sedel na klopi zeleno-belih, bodisi v zadnjih sezonah, ko je bil zanj rezerviran sedež v prvi vrsti pod košem.
Boljši poznavalci košarke, predvsem ljubljanske, so takoj vedeli, da je bil to legendarni Glajbe. Dobra duša Tivolija, klubski "inventar", most med rodovi, legenda ob parketu. Dolgoletni tehnični vodja ljubljanskega košarkarskega kluba.
Presunljiv, čeravno deloma tudi pričakovan, pa je bil odziv košarkarjev, tako tistih, ki so ljubljanski dres nosili še v nekdanji skupni državi, nato tistih, ki so bili del Olimpije v zlati evropski dobi, kot tudi tistih iz mlajših rodov. To so tudi ljudje, ki so najtesneje sodelovali z njim, ga najbolje poznali in tudi najbolj cenili njegovo vedrino in delovne odlike.
In kdo je pravzaprav bil Smiljan Steiner – Glajbe? V uradnih klubskih biltenih bi se zanj našli oznaki ekonom ali tehnični vodja. Še v časih globoko v nekdanji skupni državi. Skupno več kot 30 let. Zaradi zdravstvenih težav je nekoliko izpregel že pred leti in se leta 2014 uradno upokojil.
Bil je klubska deklica za vse – v najbolj pozitivnem ali žlahtnem pomenu besede. Skrbel je za logistiko, potovanja, urejal vse potrebno ob obiskih tekmecev … Tisti, ki je odklenil železni zaboj z žogami, poskrbel za drese, rezervacije … Včasih je s klopi sodniku zabrusil kakšen oster dovtip, novinarjem razdelil statistiko ob polčasu, košarkarjem, ki so čakali na doping test, pa prinesel pijačo, da bi pospešil postopek. Pogosto je bil tisti, ki je ugasnil luč in zaklenil vrata dvorane.
A čeprav bodo košarkarji potrdili, da je zgornja dela opravljal vestno in profesionalno, pa je velik pečat pustil tudi pri stvareh, ki niso bile zapisane na seznamu njegovih nalog. Kot sogovornik. Kot tisti, ki je v monotonih trenutkih poskrbel za smeh. Kot nekdo, s katerim se je lahko košarkar pogovarjal še o čem drugem kot o košarki. Realen sogovornik za bolj izkušene, obenem pa neusahljivi vir nasvetov za novince v klubu. Kot takšen je znal potrepljati skrušenega igralca, ki ga je maloprej nadrl trener, ali pa dal vzhajajočemu zvezdniku vedeti, da ga čaka še veliko dela.
Čeprav ni bil nikoli užaljen ob kakšni zbadljivki in se je znal nasmehniti na svoj račun, pa so prav vsi v klubu do njega gojili čisto posebno spoštovanje. Pridobil si ga je s pripadnostjo klubu in predvsem stažem. Igralci, trenerji, direktorji … Vsi so se menjavali. On je ostajal. Tudi zaradi tega je bil, ko si je po kakšni uspešni evroligaški zmagi pred Tivolijem na poti v bližnji lokal prižgal cigaro, bolj vesel uspeha kot marsikdo v slačilnici. Porazi pa so ga po drugi strani skeleli bolj kot plejado tujcev, ki so se v zadnjih desetletjih zvrstili v Olimpiji, večinoma po strogi službeni dolžnosti in predvsem z mislijo na osebno dokazovanje v želji po prestopu v boljši klub. Ko so ga številni znanci ob tradicionalnih sobotnih sprehodih po ljubljanski tržnici zaustavljali in mu namesto pozdrava dejali "Glajbe, kaj za vraga ste pa počeli v četrtek?!", mu še zdaleč ni bilo vseeno.
Prav zato njegova smrt odstira pomembnost takšnih ljudi v klubski hierarhiji. Predvsem z vidika tako zunanje kot – morda v njegovem primeru še bolj – notranje klubske identitete. Vsi veliki klubi imajo interne legende. Njihova prisotnost gradi klubski kult in daje novincem vedeti, da ni vseeno, kako se vedejo do kluba, klubskih obeležij ali navijačev.
7