Sani Bečirović: Sem srečen človek

Košarkarski čevlji so na klinu, v rokah pa trenerska tabla. Sani Bečirović, ki je 19. maja dopolnil 34 let, bo v novi sezoni desna roka glavnega trenerja Panathinaikosa Aleksandra Đorđevića. Prav s slovitim klubom iz Aten je dosegel tudi največji uspeh v karieri, potem ko je leta 2007 postal zmagovalec evrolige. Pred tem je prehodil trnovo pot, saj so mu zdravniki leta 2002 zaradi artritisa, ki je prerasel v artrozo, napovedali konec kariere. "Rekli so, da ne bom nikoli hodil. A pozabili so na mojo trdno voljo," pravi Sani, ki je v svoji karieri igral še v Rusiji, Italiji, Turčiji, Iranu in seveda tudi v Sloveniji, kjer je bil prvak tako s Krko kot tudi Olimpijo.

Odhajate v Atene. Imate v denarnici dovolj gotovine? Dovolj. Z bankomati si, kot kaže, ne bom mogel prav veliko pomagati. No, šalo na stran. V klubu so mi zagotovili, da bomo normalno živeli. Klub bo nemoteno deloval naprej. Res je sicer, da so vidno oklestili proračun. Tudi predsednik mi je ob prvem srečanju dejal: "Sani, to ni Panathinaikos, kakršnega se spominjaš ti. To je neka nova zgodba." V tej zgodbi želi klub v ospredje potisniti mlade košarkarje. Prav jaz naj bi bil odgovoren za individualni razvoj teh fantov. Da pa rezultat ob tem ne bo trpel, bodo skrbeli Dimitris Diamantidis, Miroslav Raduljica, Aleksandar Pavlović …

A če se še nekoliko vrnemo na atenske ulice … Ste začutili to krizo, zaznali nemir? Da. V Atenah sem bil dvakrat. Najprej tik pred izbruhom krize in nazadnje pred dnevi. To je povsem drugo mesto. Ni prijetno. Toda v Grčijo ne odhajam na izlet, vodijo me športni motivi. Ponavljam, če ne bi imel zagotovil o normalnem klubskem delovanju, se ne bi podal na to pot.

Na to pot se prav gotovo ne bi podali niti brez glavnega trenerja Aleksandra Đorđevića … Veselim se sodelovanj z njim. Name je naredil odličen vtis, ko sva sodelovala v Trevisu. V meni je znova prebudil željo po košarki. Vesel sem bil, ko me je poklical in povabil v Atene.

Bi vas še videli v vlogi košarkarja, če ne bi na vrata potrkal veliki Panathinaikos? Ne. Signali, da je čas za spremembo, so prišli že pred tem. Izpostavil bi predvsem zadnjo sezono in nesrečni zgodbi v Italiji. Forli in Piacentina. Zgodbi se nista razvili v pravo smer. Nisem bil srečen. Ko me je poklical Đorđević, pa sem vedel, da je čas za novo poglavje v mojem življenju. Obril sem list. Gremo naprej …

Vam je žal, da se niste poslovili že leta 2014, ko ste s Krko postali slovenski državni prvak? Prav imate. Žal mi je. To bi bil pravi trenutek za slovo. A na moj naslov je priromala ponudba iz Forlija. Obljubljali so mi dvoletni projekt, postopno upokojitev in selitev v trenerske vode. Na žalost je klub ugasnil. Sledila je Piacentina. Tudi pri tej potezi sem se uštel. Preprosto nisem dovolj tehtno razmislil. Še danes čutim grenak priokus, a v življenju je tako, da vsi delamo napake.

Prelomnica med karierama košarkarja in trenerja je pogosto poslovilna tekma. Jo bo organiziral tudi Sani Bečirović? V mislih imam spektakularen dogodek. Kdaj? Ne vem … Vsekakor ne čez deset let. Morda čez kakšno leto. Rad bi se še enkrat srečal s svojimi soigralci in tudi tekmeci.

Bi lahko določili največjega tekmeca v svoji karieri? Nerad odgovarjam na takšna vprašanja. Hitro se mi namreč zgodi, da koga izpustim. Sem pa ponosen, da sem igral z velikani evropske košarke. Imel sem ta privilegij, da so me vodili najboljši evropski trenerji. Srečen sem! Res … Nekdo, ki prihaja iz Slovenske Bistrice in je preživel vse to, kar sem jaz, je lahko srečen človek.

Vseeno … Ali na tej poti kaj manjka? Da. Slovenska reprezentanca. Manjka ta pika na i, manjka reprezentančni uspeh. Morda kdaj v prihodnje, v neki drugačni obliki …