Cedevita Olimpija
Sobotni intervju
Sobota, 23. 9. 2023, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Zmago Sagadin
Posebna izpoved Zmaga Sagadina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,83
Gost sobotnega intervjuja je Zmago Sagadin.
Zmago Sagadin je ime, ki ga v slovenski športni javnosti ni treba posebej predstavljati. Danes 70-letni trenerski upokojenec je še vedno eden najuspešnejših slovenskih in priznanih evropskih košarkarskih trenerjev, ki se lahko pohvali s 25 državnimi in mednarodnimi lovorikami. Leta 2015 je dokončno pomahal v slovo trenerskemu delu, a kljub temu ostaja v stiku s športom, ki mu je dal ogromno.
Z legendarnim slovenskim trenerjem smo se pogovarjali tik pred njegovim odhodom na Krk, kjer Sagadin v zadnjih letih preživi ogromno časa. Ob kavi v njemu ljubem lokalu v Ljubljani nam je v intervjuju med drugim zaupal marsikaj zanimivega o dogodkih, ki jih je doživel na klopi Olimpije, trenutnem stanju v slovenski košarki, slovenski košarkarski reprezentanci, svetovnem prvenstvu, Cedeviti Olimpiji, pa tudi o zasebnem življenju, v katerem je pred štirimi leti doživel hudo izgubo, največ veselja pa mu v bolj umirjenem življenjskem slogu predstavljata vlogi očeta in dedka.
Zmago, ravno na današnji dan leta 1999 je v Hali Tivoli v evroligi prvič na domačem parketu padel madridski Real. Olimpija je takrat na krilih Kovačića in Milića slavila s 73:63. Se spominjate te tekme?
Uf, to pa ste me presenetili. Iskreno, se spominjam zelo bežno. To so časi, ki jih res pogrešam, pa ne samo jaz, temveč verjetno kar celotna slovenska košarkarska javnost. Pogrešam takratne košarkarske čase in evroligaško Olimpijo, ki je polnila dvorane in producirala igralce. Tekme so bile takrat res velik družabni dogodek. Poudariti pa moram, da je takrat ogromno ljudi z nami potovalo tudi na gostovanja, kar je za trenutne razmere kar nekoliko nepredstavljivo.
Union Olimpija med sezono 1999/2000
Bolj kot te domače tekme z Realom pa se spominjam prve tekme in zmage nad Realom pred tem na gostovanju v Madridu. Jaz sem vedno trdil, da bomo postali velika ekipa, ko bomo začeli zmagovati v gosteh. In tista zmaga v Madridu, no, pa potem tudi v Barceloni, je bila res veličastna.
Tekem je bilo res ogromno, tako da se nekih podrobnosti ne spominjam. Me je pa leta in leta preganjal en poseben koš, in sicer koš, ki ga je proti Olimpiji v zadnji sekundi srečanja dosegel Manu Ginobili v dresu Bologne in nam takrat na ta način preprečil pohod na zaključni turnir četverice v evroligi. Takrat se je tja zavihtela Kinder Bologna in kasneje postala evropski prvak.
Nekaj let je že minilo od vaše upokojitve. Zmago Sagadin kot upokojenec? S čim se ukvarjate?
V Ljubljani sem samo nekje od štiri do pet mesecev na leto. Poletja v večini preživljam na Krku na morju, potem imam še vedno majhno stanovanje v Parizu, tako da kakšen mesec na leto preživim tudi tam, ob tem pa sem pogosto tudi pri sinu v Londonu, tako da se nekako gibam med temi kraji.
V svoji karieri ste bili zelo zvesti Olimpiji. Vam je morda žal, da niste večje priložnosti dali tujini? Ste imeli ponudbe kakšnih evropskih velikanov?
Dejansko sem bil 17 let v Olimpiji, ko sem odhajal, je bila verjetno že vsa Slovenija sita Sagadina in jaz Olimpije (smeh, op. p.). Nekajkrat sem bil že na izhodnih vratih, dobil sem tudi ponudbo v vrednosti milijona, a sem se takrat tudi zaradi družine odločil, da ostanem. Tudi pri Olimpiji sem potem za takratne čase dobil res enormno vsoto. To je bila zgodba o uspehu in mislim, da smo bili na koncu vsi zadovoljni, rezultati pa so govorili sami zase.
Kar 17 let je preživel na klopi Olimpije.
Že nekajkrat ste omenili svojo družino. V času trenerske kariere o zasebnosti niste govorili veliko, kajne?
Res je, a družina je največ, kar sem ustvaril v svojem življenju. Pred štirimi leti me je zrušila ženina smrt. Žena Majda je bila ves čas z mano, 35 let sva preživela skupaj in tudi tukaj velja pravilo, da za vsakim uspešnim moškim stoji močna ženska. Če ne bi bilo Majde Sagadin, ne bi bilo Zmaga Sagadina – tudi v smislu uspeha in trenerskih rezultatov. Bila je res izjemna ženska in takšnih ne delajo več. Moram priznati, da me je njena smrt res močno prizadela. Ona je bila tista, ki je mene in našo družino držala pokonci, bila je izjemna mama in žena, vedno, tudi ob najtežjih trenutkih, pa mi je brez pomislekov stala ob strani.
Brez težav tudi priznam, da moški nismo pripravljeni na to, da bi preživeli sami, ženske so zgodba zase. Moram priznati, da meni gospodinjska dela res ne grejo pretirano od rok, tako da se, iskreno, kar lovim. Veliko časa želim preživeti tudi s hčerko in vnukinjo, pa tudi s sinom in njegovo družino, ki je v Londonu.
S košarko ostaja v stiku.
Kaj pa košarka? Koliko ste še v stiku z dogajanjem na parketu?
Vse skupaj še kakšen mesec na leto posvetim košarki. Še vedno predavam, približno 50 ur na leto, na eni izmed mednarodnih trenerskih šol, kjer imajo seminarje za mlade trenerje. Potem nekaj časa posvetim še kampu v Tolminu, kjer delam z mladimi, kar mi je še vedno v velik užitek. Letos smo začeli še akademijo v Domžalah skupaj s Filipom Stepišnikom Kraševcem, pa Tomom Mahoričem in Milošem Paravinjo, letos poleti sta z nami med drugim trenirala Žiga Samar in Žan Mark Šiško.
Nazadnje pa sem v času svetovnega prvenstva delal tudi za eno izmed srbskih športnih televizij. Vsak večer smo analizo delali jaz, Bogdan Tanjević in Duško Vujošević, verjetno ob Željku Obradoviću trenerska smetana s tega področja. V tem delu sem res užival.
Pred časom ste nam v enem izmed pogovorov dejali, da ste se slabih tekem v življenju nagledali. Še stojite za to izjavo?
Absolutno. Tudi ob delu za svetovno prvenstvo sem jasno povedal, da npr. tekme med Venezuelo in Zelenortskimi otoki ne bom gledal, tako da sem delal analizo srečanj, ki sem si jih ogledal. Še vedno v večini gledam le evroligo, pa nekaj tekem Olimpije v Eurocupu, odvisno od nasprotnika. Pa mogoče nekatere tekme Partizana, Crvene zvezde, Budućnosti in Olimpije v ligi ABA. Lige NBA ne maram, gledam samo končnico. Tista "run and gun" košarka mi res ni všeč, tudi na svetovnem prvenstvu smo videli, da takšna igra ne pije vode. Priznam, da ne spremljam niti dogajanja v slovenskem državnem prvenstvu. Enostavno ne zdržim, če je igra slaba, če na parketu ni reda in discipline, potem se enostavno umaknem ali ugasnem televizijo.
Še vedno podrobno spremlja dogajanje pri Cedeviti Olimpiji.
Kako pa spremljate dogajanje in tekme Olimpije? Ste še vedno močno čustveno vpeti ali na vse skupaj gledate z neke distance?
Seveda sem čustveno vpleten, Olimpija je moj otrok, hkrati pa je zraven vpletenih še veliko fantov, ki sem jih jaz treniral. Lani sta bila to Sani Bečirović in Jurica Golemac, ki ju imam neizmerno rad in sem navijal, da bi jima uspelo, a sem dvomil o tem, kot sem že takrat jasno povedal. Tudi iskreno sem povedal, da vse skupaj ni najbolje in da to nikakor ni projekt, ki bi klub popeljal do evrolige. Znanja in izkušenj za takšno delo ti fantje nimajo, bili so odlični košarkarji, a to ne pomeni, da bodo kar čez noč postali izjemni menedžerji ali trenerji. Zdaj je to vlogo prevzel Vlado Ilievski, ki sem ga sam pripeljal v Ljubljano, potem ko se ga je Partizan znebil in naredil veliko napako. A začetki, ki so jih pokazali tokrat, spet niso takšni, ki bi si jih želel. Upam, da se bodo stvari odvile v pravo smer, a tole res ne kaže dobro. Vsako leto se menjata ekipa in trenerski štab, tu ni kontinuitete.
Kar zadeva finančno sanacijo kluba – kapo dol zdajšnji upravi kluba, tudi poslujejo pozitivno, a namera kluba ni ustvarjanje denarja, ker to ni podjetje ali banka, temveč je doseganje rezultatov, pa razvijanje košarke in mladih košarkarjev. Moti me, da jedro stoji na tujcih, ker bo posledično trpela tudi reprezentanca. Če bo Olimpija želela evroligo, bo morala pohiteti, saj se to tekmovanje iz leta v leto bolj zapira. Čez pet, deset let bo prepozno. Velika težava je, da ni stabilnosti, in kratkoročno ne vidim možnosti za kakšen velik skok naprej. Posledično bo tudi košarka v Sloveniji padala, enako bo z reprezentanco, sploh če ne bo vselej zraven Dončića, ker bo s tem tudi obiskanost tekem bistveno slabša.
Bi torej rekli, da košarka v Sloveniji izgublja veljavo in kakovost? Je Slovenija za vas še košarkarska dežela?
"Če sodim po tekmah izbrane vrste, bi rekel, da košarka v Sloveniji še živi, čeprav je to bolj kot projekt slovenske košarke projekt Dončić."
Če sodim po tekmah izbrane vrste, bi rekel, da košarka v Sloveniji še živi, čeprav je to bolj kot projekt slovenske košarke projekt Dončić. Če na pripravljalnih tekmah ni Dončića, potem je dvorana prazna, kar smo letos že videli. On je magnet, kjerkoli se pojavi, kar smo videli tudi na svetovnem prvenstvu. A zdaj tudi on že čuti pritisk po dobrem rezultatu. To, da si izjemen posameznik, v kolektivnem športu pomeni veliko manj kot kolektivni rezultat.
Splošno stanje pa zagotovo ne obeta preveč. Tudi mladim trenerjem v Sloveniji ni enostavno, ker je zahteva po takojšnjem rezultatu, vodstva trenerje menjavajo kot spodnje perilo. V tem trenutku ni ene sredine, kjer bi dolgoročno stali za mladimi slovenskimi trenerji. Velik problem je tudi kakovost slovenske lige, težava je, ker KZS ne regulira slovenskega košarkarskega prostora. Košarka beži iz velikih mest, Maribor nima pravega kluba, enako Celje, Koper. Prva naloga Košarkarske zveze bi morala biti domača liga, predvsem pa spodbujati produkcijo mladih košarkarjev.
O košarki še vedno govorite s posebnim žarom. Pogrešate trenersko delo?
Iskreno, ne. Pred približno štirimi, petimi leti sem bil v pogovorih z Olimpijo, ko je zadevo prevzel Tomaž Berločnik, in smo odprli pogovore o tem, da se vrnem. A ko sem videl, kam naj bi se zadeve odvijale, se enostavno nismo dogovorili. Vesel sem, da sem se odločil, kot sem se.
Z Dušanom Hauptmanom
O vaši trenerski karieri in uspehih bi se lahko pogovarjali več ur. Pa morda obstaja kakšna posebna stvar ali dogodek, ki ga zdaj, ko pogledate nazaj, obžalujete?
Ni skrivnost, da je bila moja tiha želja osvojitev evrolige, a tudi tretje mesto v Evropi ni slabo. Res pa sem si želel konstantno prisotnost v vrhu evropske košarke. S tem sem bil naravnost obseden. Ob tem pa sem vedno verjel v produkcijo mladih košarkarjev, kar sem z delom tudi dokazoval, saj sem jih vedno postavljal v prvi plan, ne pa na konec klopi. Tudi v trenažnem procesu nam je močno koristil pritisk mladih iz ozadja, dvigovali so kakovost igre, kar je bilo zlata vredno. Danes se ves čas poudarja, pa ne samo v športu, da svet stoji na mladih, a dejansko nihče ne naredi nič za mlade, da bi dobili priložnost in jih postavili v prvi plan. To zelo težko razumem.
V mojih časih je bilo drugače, mladi se niso toliko selili v tujino. Tudi moj sin se je preselil v London. Sam sem mu želel zagotoviti najboljše mogoče šolanje, sam pa je potem naredil res vrhunsko kariero v financah. Verjetno bi mu v Sloveniji uspelo le, če bi imel prava poznanstva. V Sloveniji je nepotizma absolutno preveč, iskreno mi gre na bruhanje, ko pomislim na to.
Ste še v kakšnih stikih z bivšimi sodelavci, svojimi varovanci?
Seveda. V zadnjem času sem se nekajkrat videl z Juretom Zdovcem, pa tudi Dušanom Hauptmanom. Potem so tu Gorenc, Horvat, Kraljević. Marko Milić mi je letos poslal fotografijo iz Wimbledona, kjer igra njegova hči, on pa je srečal mojega sina. Je pa dejstvo, da me ti fantje v času kariere niso imeli posebej radi. Bil sem zelo strog, rigorozen trener in se z njimi nisem družil. Vedno smo bili ločeni, a so me vedno spoštovali. Ko pa so naredili preskok ali pa po koncu kariere, so mi vsi izkazali hvaležnost, na čelu s Šarunasom Jasikevičiusom.
Že sami ste omenili svojo strogost, ki v času vašega dela ni bila nobena skrivnost. Zaradi tega pa na vaš račun ni manjkalo tudi kakšnih očitkov, kajne?
Seveda. Najhuje je bilo zagotovo takrat, ko ekipe nisem peljal na srečanje s papežem v Vatikan. To je že znana zgodba. Fantje me takrat niso niti pogledali, tudi meni ni bilo enostavno, to je res poseben dogodek. Bili bi prva slovenska delegacija v samostojni državi, ki bi šla k papežu, a enostavno je vse skupaj trajalo predolgo. V Rim smo odšli igrat košarko in to je bilo na prvem mestu. Bil sem tisti, ki je sprejemal odločitve, tako sem deloval. Včasih sem potem sprejemal tudi odločitve, ki košarkarjem niso bile všeč. Danes je to drugače, trenerji v večini sprejemajo sklepe, ki so všeč igralcem, česar sam ne ocenjujem kot pozitivno.
Z delom na kampih in seminarjih imate stik tudi z mladimi košarkarji. Se današnje generacije po vaše močno razlikujejo od tistih v vaših časih? Mladi fantje še živijo za košarko?
Vsi ves čas poudarjajo, da mladi ne živijo več za šport, da so jim pomembnejše druge stvari, a to je daleč od resnice. Ko otroka enkrat navdušiš za šport in mu pokažeš pravo pot za dosego cilja, so absolutno vsi pripravljeni za to trdo delati in se tudi odrekati. V vsaki generaciji v Sloveniji je nekaj potencialnih izjemnih košarkarjev, a ti fantje v večini ne verjamejo, da jim lahko v Sloveniji uspe, zato pobegnejo v tujino, veliko se jih potem tudi izgubi, kar je za državo, kot je naša, sploh velika škoda.
"Vsi ves čas poudarjajo, da mladi ne živijo več za šport, da so pomembnejše druge stvari, a to je daleč od resnice," pravi Sagadin.
V zadnjih letih je v slovenski košarki težava predvsem pomanjkanje visokih igralcev, kar se rešuje s procesom naturalizacije. Kakšen je vaš pogled na to tematiko?
Še v mojih časih sta bili dominacija in višina pod košem nujni. Visoki igralci so skorajda pomenili uspešnost ekipe in dosego rezultata. Danes, ko se košarka igra hitreje, ekstremna višina izginja, pomembni so nižji, hitrejši in bolj gibljivi košarkarji, ki jih v Sloveniji imamo. V tem trenutku ni več take potrebe po najvišjih košarkarjih. Enako velja za celotno Evropo. Če pogledamo svetovno prvenstvo, je med osmimi najboljšimi reprezentancami le Slovenija nastopila z naturaliziranim košarkarjem. Spomnim se, da je pred leti Španija pritiskala, da bi bila v posamezni reprezentanci dovoljena dva naturalizirana košarkarja, in vesel sem, da se to ni zgodilo.
Že nekajkrat sva se v pogovoru dotaknila svetovnega prvenstva, na katerem se je na koncu z Nemčijo veselil vaš dober prijatelj Gordon Herbert. Za vas presenečenje?
Z nemškim selektorjem sva res dobra prijatelja in zame ta zmaga ni nikakršno presenečenje. To je plod dolgoletnega projekta. Že pred prejšnjim prvenstvom sem opozarjal na to, da Nemci prihajajo v ospredje. Imajo odlično zasedbo z res vrhunskim trenerjem, po mojem mnenju najboljšim, kar jih je bilo na tem svetovnem prvenstvu. Bolj me je presenetilo, da reprezentancam z NBA-igralci – ZDA, Kanadi, tudi Avstraliji – ni uspelo doseči najvišjih rezultatov. Dejansko so s tem odprle oči sebi in tudi vsem nam, da košarka, kot jo gojijo oni, ne prinaša rezultatov. Košarko so želeli poenostaviti do minimuma, zame osebno pa je košarka zelo kompleksna zadeva. Prepričan sem, da takšna igra brez kombinatorike in obrambe ne prinaša uspehov. In tudi če bo reprezentanca ZDA prihodnje leto na olimpijske igre prišla v najmočnejši zasedbi, ne verjamem, da bodo olimpijski prvaki. Takšna košarka ne more zmagati in po mojem mnenju niti ne sme zmagati.
Nemški selektor Gordon Herbert
Je pa bila zame drugo največje presenečenje tega prvenstva Srbija. Prvo je zame zagotovo Latvija, ki je tudi brez Porzingisa odigrala fantastičen turnir. Pri Srbih sem mislil, da se bo še bolj kot odsotnost Jokića poznala odsotnost Micića, ob tem pa so imeli ogromno težav tudi lani, a je Pešiću uspelo ekipo povezati. Zmagala je timska igra, poleg tega pa je jasno, da so na tem turnirju zmagali obramba, skok in nesebična igra.
Kaj pa tekme Slovenije? Kako bi ocenili prvenstvo iz slovenskega vidika?
Prve tri tekme so bile res lahke, nasprotniki niso bili na naši ravni, fantje so naredili, kar so morali, in tu ni nobenih pripomb. Tudi tista tekma z Avstralijo je bila izjemna, fantje so se odlično zoperstavili pritisku in moram priznati, da sem bil tudi jaz po tisti tekmi zelo zadovoljen. A že na tistem srečanju so se kazali zametki tega, kar nas je potem med drugim pokopalo, in sicer komuniciranje s sodniki. Na tekmi z Nemčijo smo se več ukvarjali s sojenjem kot košarko in, kot kaže, ob tem ni bilo človeka, ki bi takrat umiril situacijo.
Sam sem v takšnih situacijah igralca potegnil iz igre, da se je umiril, preden se je vrnil v igro, pa sem mu dejal, da če bo samo pogledal proti sodniku, ga bom takoj potegnil nazaj na klop. Potem sta po istem postopku potekali tudi tekmi s Kanado in Litvo, a je bil z zmago nad Italijo vsaj dober zaključek. Biti sedmi na svetu ni neuspeh, a če pogledaš, da so pred tabo štiri evropske reprezentance, med drugim tudi Latvija, prav tako majhna država, pa Litva, ki smo jo zadnja leta redno premagovali, potem je nekaj grenkega priokusa. Čeprav je ta rezultat po mojem mnenju realen pokazatelj kakovosti Slovenije, pa menim, da bi tudi tisto tekmo s Kanado lahko dobili.
"Na tekmi z Nemčijo smo se več ukvarjali s sojenjem kot košarko in, kot kaže, ob tem ni bilo človeka, ki bi takrat umiril situacijo."
Ogromno govora je bilo o sodnikih in njihovih odločitvah, pa tudi o pretiranem ukvarjanju z njimi.
Na igrišču morata veljati red in disciplina, košarkarji se morajo ukvarjati le s košarko. Čim začnejo soditi igralci in trenerji, nastane kaos in to na koncu nikoli ne prinese dobrega rezultata.
Na drugi strani je pa tudi res, da imajo vse te države svoje zastopnike pri Fibi, tudi Slovenija, in tudi ti imajo v okviru Fibe zmožnost odločati, kdo bo delil pravico na takšnih tekmovanjih. Fiba pa iz neznanih oziroma neumnih razlogov ne dovoli, da bi na takšnih prvenstvih sodili najboljši sodniki, kar je povsem nelogično. Imaš tekmovanje z najboljšimi košarkarji in največjimi zvezdniki na svetu, sodijo pa tretjerazredni sodniki. Vse skupaj potem meji na neregularnost tekmovanja. A tu se vse začne in konča pri denarju.
Enostavno ne razumem ljudi, ki so v vrhu tega tekmovanja in ne naredijo nič. Že zdavnaj bi se te zadeve morale spremeniti in na naslednjem prvenstvu morajo soditi najboljši sodniki na svetu. Tudi meje bi bile potem povsem drugačne. Funkcionarji se hvalijo s svojimi nazivi – naj pa potem še nekaj naredijo.
Po prvenstvu je bilo spet veliko govora o slovenskem strokovnem štabu in selektorju Aleksandru Sekuliću. Kako vi ocenjujete njegovo delo na slovenski klopi?
Dejansko je Sekulić, kar zadeva strokovnost, povsem na nivoju, mogoče je malce mlad in ima malce manj izkušenj. Je pa res, da je ob igralcu, kot je Dončić, težko imeti neko avtoriteto. Celoten strokovni štab dobro pozna igralce, poznajo njihovo mentaliteto. Tudi kar zadeva polemike glede tujega strokovnjaka, je tu zgodba preprosta. Sam menim, da je imeti tujega strokovnjaka zelo problematično, ker ni prisoten ves čas. Pomembno je poznavanje mentalitete igralcev, jezika. Sam v tem trenutku ne vidim nekih razlogov za menjavo, ker se ni pojavil noben slovenski trener, ki bi to delal bolje. Mogoče v tej vlogi vidim tudi Saša Filipovskega, ki bi po mojem mnenju v reprezentanco vnesel red in disciplino, kar pa bi košarkarji težko prenesli.
Več iz rubrike Sobotni intervju:
