Od svetovnega podprvaka v BMX-u do prvega centra Francije

Alexis Ajinca. Fant, ki je bil v preteklosti venomer v globoki senci uspešnejših, pomembnejših, uglednejših, krepkejših, seveda tudi boljših centrov, na primer Joakima Noaha, Kevina Seraphina, Ronnyja Turiafa … Velikan s tankimi nogami, ki po nekaterih podatkih meri 215, po drugih pa 218 centimetrov, je igral za mlajše francoske selekcije in med drugim pred šestimi leti na svetovnem prvenstvu do 19 let osvojil bronasto kolajno, zlato pa na evropskih prvenstvih do 18 in do 16 let. Pred štirimi leti je dobil prvo priložnost tudi v članski reprezentanci. Še leto prej so ga kot 20. na naboru lige NBA izbrali Charlotte Bobcats, njegova kariera v Severni Ameriki pa je trajala tri sezone. V tem času je za Charlotte, Dallas in Toronto zaigral na le 71 tekmah s skromnim povprečjem treh točk ter skoka in pol na srečanje.

"Nisem bil pripravljen na ligo NBA. Star sem bil 20 let. Tam sem prebil tri leta mojega življenja in se poskušal najti. Zdaj pa mislim, da sem bolj pripravljen, kot sem bil takrat. Upam, da dobim drugo priložnost,'' se nadeja 25-letnik, ki se je po ameriških odisejadah vrnil v Francijo in se zakopal v delo.

Zadnje leto in pol mu je vrnilo formo in samozavest, ki ju je našel pri francoskem podprvaku Strasbourgu in trenerju Vincentu Colletu, ki ga je zavoljo številnih odpovedi povabil tudi nazaj v reprezentanco, za katero je v Sloveniji odigral prvo uradno tekmo. Na vsaki novi pa potrjuje, da njegove igre niso le hipni preblisk: Ajinca je prvi skakalec in bloker Francije ter njen tretji strelec. Dni, ko je bil prikovan na klop, želi pozabiti, vendar je iz njih izvlekel dragocene nauke, na primer, da je uspeh pogojen z nenehnim trdim delom. Ajinca točno ve, kaj je njegov cilj – vnovič se preizkusiti pod obroči lige NBA.