Nikoli ne podcenjuj Velike Britanije. Molčeči Izraelci tega niso vedeli.

Tri minute pred koncem je Izrael vodil za devet točk, kar je zagotavljalo miren konec in že spogledovanje s četrtkovim tekmecem. A Britanci niso rekli zadnje. Na turnir so prišli kot ekipa z najslabšim izkupičkom na pripravljalnih tekmah, nihče jim ni pripisoval večjih možnosti, nato pa so dokazali, da so presenečenja sestavni del športa. In največjih tekmovanj. ''Smo Velika Britanija, vedno nas podcenjujejo, a smo na to navajeni. Rešil nas je moštveni duh. Smo mlada ekipa, na turnir smo prišli brez stresa, veliko delali na treningih in stremeli k temu, da obdržimo pozitivni duh. Igrali smo drug za drugega, stopili skupaj, ko je bilo to najbolj potrebno, in sodelovali. Ponosen sem na fante, da smo ujeli Izraelce, si priigrali podaljšek in nato zmagali. Psiholog nas je včeraj prepričeval, da ne smemo nikoli obupati. In res, odigrali smo brez strahu, čeprav smo zaostajali za devet točk,'' se je po tekmi smejalo Kieronu Achari, s 30 leti enemu od najstarejših igralcev pri Otočanih.

Če je Škot, ki si kruh služi v Grčiji, po sladki zmagi rade volje kramljal s predstavniki sedme sile, pa je bilo v taboru poražencev povsem obratno. Razumljivo, saj so zapravili priložnost, tega si ekipa vrhunskega kova ne bi smela privoščiti. Večina Izraelcev se je po bolečem porazu s spuščenimi glavami odpravila proti slačilnicam, novinarji pa so ostali brez izjav. ''Ne, ne morem,'' so se glasili na hitro zdrdrani odgovori. Ko pa smo uzrli Yotama Halperina, nekdanjega znanca ljubljanskega občinstva, smo vendarle naleteli na sogovornika. A le za nekaj sekund, saj nam je z vidnim razočaranjem nakazal, da se mu mudi v slačilnico. ''Pokopalo nas je to, da smo tekmecem dovolili preveč skokov v napadu. Upadla nam je zbranost in izgubili smo nadzor nad dobljeno tekmo,'' je 29-letni branilec, ki igra na Bavarskem, kjer nosi dres prebujajočega se košarkarskega velikana Bayerna, ponudil razlog za neuspeh. Ko je nanesla beseda na Ljubljano, smo iz njega vsaj na kratko zvabili nasmeh. ''Ljubljana je posebno mesto. Ljudje obožujejo košarko. Olimpija je velik klub in imel sem se krasno. To je bila odlična sezona,'' je dejal, nato pa se opravičil in hitro odšel proti slačilnici.

Yotam pa ni edini Izraelec, ki se je dalj časa zadrževal na slovenskem parketu. Zeleno-beli dres je nosil tudi Afik Nissim, s 17 točkami tudi najboljši strelec Izraela, le da na drugem koncu Slovenije. Na Dolenjskem, kjer je leta 2012 pripeljal Krko na državni prestol, hkrati pa postal najbolj koristen igralec finalne končnice. Organizator igre s številko 5 je bil bolj zgovoren. Morda zaradi tega, ker je v prostor, namenjen dajanju izjav po srečanju, zašel z nekajminutno zamudo. ''Prva tekma je vedno težavna. Nosi pritisk. Imeli smo prednost devetih točk, do konca so bile le tri minute, nato pa smo zgrešili nekaj, česar ne bi smeli. A jutri bo nova tekma. Ostajamo v igri za napredovanje,'' ni bil pretirano potrt Nissim. Svetla izjema v izraelski reprezentanci …