Boleča izpoved slovenskega košarkarja

Letošnje poletje je bilo za Eda Murića povsem drugačno od pričakovanj. Če je še v začetku junija načrtoval nekaj tednov premora pred reprezentančnimi aktivnostmi, ki bi vrhunec dosegle s svetovnim prvenstvom, pa je njegov načrt po četrti tekmi finala državnega prvenstva, po kateri je Cedevita Olimpijo osvojila slovensko krono, dobil povsem drugačno podobo. 31-letni Murić je namreč na tistem obračunu tik pred koncem prvega polčasa v bolečinah obležal na tleh, potem ko mu je ob eni izmed akcij grdo obrnilo koleno, takoj pa je bilo jasno, da poškodba ni lažje narave, saj se je drugače jekleni Murić zvijal od bolečin in se nemočno držal za boleče koleno. 

To so kasneje potrdile tudi zdravniške preiskave, Murić pa je moral svetovno prvenstvo zamenjati za zdravniško posteljo, operacijo kolena in nadaljnjo dolgotrajno rehabilitacijo. Izkušeni slovenski košarkar kljub eni najtežjih preizkušenj v karieri ostaja optimističen, pod okriljem strokovnega štaba Cedevite Olimpije vsak dan trdo dela z željo, da bo kmalu lahko spet počel tisto, kar počne najraje – igral košarko.

Murić junija nekaj trenutkov po usodni poškodbi:

Murić se v tem obdobju posveča rehabilitaciji. Foto: Matej Povše/Sportida Edo, za vami je težko obdobje, ki si ga verjetno niste predstavljali niti v najhujših nočnih morah. Kakšno poletje je za vami, če nas malce popeljete skozi pretekle mesece?

Za mano je res drugačno obdobje, takšno, kot si ga nisem predstavljal. Če se vrnem na tisto zadnjo tekmo sezone, smo bili res že tik pred samim koncem, imel sem načrte za naprej za celotno poletje, kdaj bom počival, kdaj bom treniral za reprezentanco. Iskreno sem komaj čakal na to obdobje. Po tej zadnji tekmi s Heliosom pa se je vse obrnilo. Še en dokaz več v življenju, da ni dobro ničesar načrtovati prehitro. Zatem sem se nekako resetiral. Prvi teden je bil peklenski, tako kot je bolelo fizično, je bolelo tudi psihično. Nisem mogel niti verjeti, da se to zares dogaja, za piko na i pa se je vse skupaj zgodilo na sinov rojstni dan.

Zatem sem si nekako opomogel, pomagali so mi vsi ljudje okoli mene, imel sem izjemno podporo. Na koncu se je vse začelo postavljati na svoje mesto. Operacija je potekala dobro, tudi rehabilitacija gre po načrtih, do zdaj na srečo ni bilo nobenih večjih zapletov. Je pa to težko obdobje, treba je vložiti še veliko več dela in gotovo me to pelje v smer, da bom še bolj cenil to, kar delam.

Omenili ste proces rehabilitacije. Kje v tej časovnici okrevanja ste zdaj? Kako so videti vaši dnevi? Kdaj bo nared za igranje, še ne ve, saj si ne želi prehitevati dogodkov. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdaj sem večino dni zaprt v fitnesu. Mišica je po operaciji atrofirala, tako da je treba pridobiti tonus in mišico pripraviti na tek. Hodim že lahko, za zdaj gre vse po načrtu, nekatere stvari še celo malo prehitevam. A tudi po pogovoru z zdravnikom, ki me je operiral, vem, da moram iti počasi. Sam sem v košarki takšen, da si vse želim čim prej in čim močneje, tako da me zdaj nekako držijo nazaj.

Pri poškodbah je največje vprašanje vedno časovni okvir povratka na parket. V primeru vaše poškodbe je to obdobje še toliko daljše in zahtevnejše. Pa vam misli že kaj uhajajo k prihodnosti in povratku?

Ta rehabilitacija je zelo pomembna tudi za mojo nadaljnjo kariero, tako da sem si tudi sam rekel, da nočem imeti nobenih časovnih okvirjev, vem, da je za mano težka poškodba in da bo čas pokazal, kdaj bom pripravljen. Ko bom stoodstotno pripravljen, bom spet stopil na parket. Ničesar me ni strah in tudi sam pri sebi vem, da bom takrat, ko bom pripravljen, pripravljen na sto odstotkov. Tudi sam se dobro zavedam, da je potreben čas in da prehitevanje stvari ne bo prineslo ničesar dobrega.

Motivacije za vrnitev vam verjetno ne manjka, kajne?

To pa res nikoli. Zdaj sem v najboljših letih, na tej poziciji lahko igram še kar nekaj časa in res komaj čakam, da se vrnem pod koše, kadarkoli bo že nastopil ta trenutek.

Sloveniji ni mogel pomagati na svetovnem prvenstvu. Foto: Vid Ponikvar

Letošnje poletje ste ostali brez nastopa na svetovnem prvenstvu s slovensko izbrano vrsto. Videli smo, da ste bili nekajkrat kot gost prisotni na treningih reprezentance. Kako zahteven je bil ta prisilni reprezentančni post za vas?

Uf, bilo je res, res težko. To je bilo zdaj zame drugo obdobje, ko sem moral izpustiti reprezentančno aktivnost, in obakrat mi je bilo izjemno težko, sploh ko vidim fante, vzdušje v ekipi, pa potem atmosfero na tekmah. V karieri iskreno nimaš veliko takšnih obračunov. Igranje za reprezentanco res hitro mineva in vem, da za vsako tekmo, ki je ne bom odigral, mi bo na koncu žal. Že zdaj mi je žal, da me ni bilo zraven. Igrali so v državah, kjer sem si želel igrati tudi sam, tudi ekipa je bila letos odlična.

Že pred poletjem smo imeli visoke cilje, a je na koncu ta poškodba mene in Vlatka Čančarja močno spremenila zastavljeno in želeno zgodbo. Res sem pogrešal biti del reprezentance, igranje v slovenskem dresu mi vedno predstavlja izjemno čast, enako velja za preostale fante, kar lahko vidite tudi glede na to, da smo vedno vsi pripravljeni na boj do zadnje sekunde. Bolelo me je, ker nisem mogel biti zraven, sploh ob kakšni slabši predstavi, ko sem vedel, da bi fantom lahko pomagal.

"Če sem pošten, sem imel tudi pred tekmami veliko adrenalina, čeprav sam nisem igral, in sem bil v tistem času doma oziroma nekaj tekem celo na morju." Foto: Vid Ponikvar/Sportida Torej je bilo za vas spremljati prvenstvo v vlogi gledalca zelo mučno?

Absolutno. Bil sem noro živčen, tekme sem moral gledati sam, žena ni mogla biti zraven mene (smeh, op. p.). Če sem pošten, sem imel tudi pred tekmami veliko adrenalina, čeprav sam nisem igral, in sem bil v tistem času doma oziroma nekaj tekem celo na morju. Ko so fantje igrali dobro, sem bil vesel, ko ni šlo, je bilo temu primerno tudi moje počutje. Iskreno sem se večino časa počutil tako, kot če bi bil tam. Fantom lahko čestitam, ker vem, kako so garali za to prvenstvo in da so dali vse od sebe. Še enkrat lahko rečem, da sem kot Slovenec res ponosen na našo košarkarsko reprezentanco, in upam, da bom tudi sam še kdaj del tega.

Tudi kar zadeva vašo klubsko sezono pri Cedeviti Olimpiji, boste v tej sezoni v vlogi gledalca. V tej vlogi smo vas videli že na superpokalu, verjetno tudi to ni preprosto, kajne?

Nikakor. Nobenemu izmed košarkarjev oziroma športnikov v primeru poškodbe ni lahko, pri meni pa je dodatna bolečina še to, da sem poškodovan in ne morem pomagati v meni ljubem klubu v mojem domačem mestu. To je moj klub, klub, za katerega najraje igram, hudo mi je, da letos ne bom mogel biti del te zgodbe ter pomagati soigralcem in celotni zasedbi. Pripravljen sem na to, da bo težko, vem pa, da bodo fantje dali vse od sebe. Ekipa je povsem prenovljena, zavel je nek nov veter. Vseeno sem vesel, da sem lahko z njimi, in tudi med sezono jih bom skušal spodbujati, biti kar se da del te ekipe in pomagati, če že ne morem na parketu, pa vsaj zunaj njega.

Cedeviti Olimpiji v tej sezoni ne bo mogel pomagati na parketu. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdaj ste pobliže že dodobra spoznali novo ekipo. Kaj lahko rečete o prenovljeni zasedbi Cedevite Olimpije?

Mislim, da tako superpokal lige ABA kot slovenski superpokal nista bili realen pokazatelj igre te ekipe. Na vseh tekmah so nam manjkali igralci, kot zadnji se nam je pridružil še D. J. Stewart, ki bo po mojem mnenju eden glavnih igralcev te zasedbe. Že samo z njim se bo igra te ekipe povsem spremenila. Mislim, da bo igra še zelo napredovala in da bomo gledali lepo košarko. Fantje na treningih dobro in trdo delajo, en del preživim tudi z njimi na treningih, dela se zelo intenzivno, a tudi zelo pametno. Sistem se počasi vzpostavlja ter ima rep in glavo. Ekipa je skupaj šele mesec in pol, tako da se stvari ne morejo poznati, a vem, da bodo iz tekme v tekmo boljši. Sam zaupam tej ekipi, imamo dobro zmes mladih in izkušenih igralcev. Vesel sem tudi za mlade fante, ki bodo končno dobili priložnost, in njihova odgovornost je, da jo tudi čim bolj izkoristijo.

Preberite še:

Sportal "Dragić? Tega ni preprosto gledati."

Sportal Po izjemno težkem obdobju prejel najlepšo mogočo nagrado

Sportal Na domačem terenu nič novega