Sreda, 11. 11. 2020, 4.00
4 leta
Intervju z Memijem Bečirovićem
Bečirović o stanju na Kitajskem: Pri nas je vse normalno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,26
5
Memi Bečirović je na Kitajskem že vse od leta 2015. Po petih letih je zdaj prevzel vodenje Nanjing Monkey Kings.
"Življenje je super. Dopust sem preživel v Nandžingu. Vse je normalno. Na metrojih imajo ljudje maske in jim merijo temperaturo. Množica ljudi je. Razdalje ni. Vedno, ko so nove okužbe, pravijo, da so prišle iz tujine. Je pa res, da testirajo vse mesto, če se pojavi kakšen primer koronavirusa. Zaprejo ga, zaprejo blokovska naselja in potem ljudi zadržijo notri. Ne gredo ven. Tako zajezijo okužbe," je iz Kitajske sporočil slovenski košarkarski trener Memi Bečirović, ki v tej azijski državi živi že vse od leta 2015.
V zadnjih petih sezonah je bil Memi Bečirović na čelu Jiangsu Dragons, letos pa je prevzel Nanjing Monkey Kings, pa čeprav je bil že tik pred tem, da se odpravi v domovino. Nekdanji slovenski selektor je na Kitajskem priznan in cenjen, zato je tam že toliko let trenersko aktiven. Trenutno je v posebnem balončku, iz katerega je spregovoril o tamkajšnjem košarkarskem dogajanju, življenju v državi, iz katere se je koronavirus razširil povsod po svetu, dnevnih pogovorih s sinom Sanijem, ki dela kot športni direktor pri Cedeviti Olimpiji …
Kako to, da ste po petih letih vodenja Jiangsu Dragons zamenjali klub? Zdaj ste na čelu Nanjing Monkey Kings.
Pogodbo sem imel sicer še za eno leto. Želel sem, da pripeljejo igralce, a v to niso privolili. Odločili so se za pomladitev. V trenutnem klubu imam nekaj izkušenih, a so se mi poškodovali in sem zdaj na istem, od česar sem pobegnil. Karma se je poigrala (smeh, op. a.). Že prej so se dogovorili s selektorjem, ki je vodil Kitajsko na svetovnem prvenstvu. Svojega sina, ki je visok 216 centimetrov, je dal v moj nekdanji klub. Ker je imel slab rezultat na prvenstvu, pa čeprav je imel triletno pogodbo, je končal in prišel, da me je zamenjal.
Že lani so želeli, da bi bil moj svetovalec, a tega nisem želel. Letos smo se potem sporazumno odločili za pretrganje pogodbe. Hotel sem že domov, ker so me izplačali, potem je prišel nov klub. Zanimivo pa je to, da treniramo v isti dvorani, kot sem s prejšnjim klubom, imam isto stanovanje, le zavesa v dvorani nas meji. Zdaj smo na levi, prej smo bili na desni strani (smeh, op. a.).
Kakšno ekipo sploh imate? Od tujcev imate le enega Američana.
Veliko je mladih, z univerze so prišli. Z njimi se je mogoče pogovarjati. Težave je s preostalimi, ki niso izobraženi. Na Kitajskem dajejo mlade v velike športne centre in se potem ne šolajo. Kar zadeva Američane, je tako, da je lahko na parketu le eden. Nekatere ekipe imajo po dva. Letos je lastnik naše ekipe želel Kitajce. Komaj sem ga prepričal, da smo pripeljali visokega Američana. Prišel je pozneje. Najprej smo igrali brez njega.
Potem je še takšno pravilo: če nasprotna ekipa nima Američana, lahko tvoj igra le dve četrtini. Tako moram izbirati, v kateri bi ga dal v igro. Zadnjič sem ga dal v drugi in četrti. Drugo je odigral dobro, potem je bilo 15 minut premora med polčasoma, v tretji ni nastopil in se je povsem ohladil. V četrti je vstopil v igro, ko je bila tekma izenačena. Najprej je dva meta zgrešil in bil vso četrtino slabši. Na zadnji tekmi pa sem ga dal v igro v tretji in četrti četrtini ter je imel tako ritem. Nenehno je treba razmišljati. Do lani je bilo še pravilo, da si lahko izkoristil dva Američana v prvih treh četrtinah, v zadnji pa je lahko igral le eden.
Potemtakem želijo v domačem prvenstvu spremljati le Kitajce, če zmanjšujejo prisotnost tujih košarkarjev?
Svoje želijo spodbujati, košarka pa nazaduje, ker nimajo toliko lastnih dobrih. Potem so precenjeni in imajo ogromne pogodbe. Tu imajo 100-krat višjo pogodbo, kot bi jo za svojo vrednost dobili v Evropi. Tu so superbogataši. Pri nas v Evropi bi se borili za drobtinice, da bi sploh igrali. Potem pa mi prihajajo na trening s ferrarijem. Vozni park je osupljiv. Tisti, ki imajo možnost, da bi šli igrat v Evropo, se za to ne odločijo, ker imajo tu vse.
"Lahko imaš tudi mesec karantene. Je pa res, da testirajo vse mesto, če se pojavi kakšen primer. Zaprejo ga, zaprejo blokovska naselja in potem zadržijo ljudi notri. Ne gredo ven. Tako zajezijo izbruh. Tega se potem vsi držijo."
Kakšno pa je zdaj življenje na Kitajskem? Prav iz te države se je na začetku letošnjega leta po svetu razširil smrtonosni koronavirus.
Življenje je super. Dopust sem preživel v Nandžingu. Vse je normalno. Tu skoraj nikoli ni bilo virusa. Na metrojih imajo ljudje masko in jim merijo temperaturo. Tudi v trgovskih središčih jo. V spomladanskem času je bilo v tej regiji najmanj okuženih. Zdaj smo v balončku, ker igramo kitajsko košarkarsko prvenstvo. Po deset ekip je v enem in deset v drugem hotelu. Neven Spahija je na primer v drugem. Pred sezono sva se družila v Šanghaju. Zdaj se vidiva le na treningu kakšnih pet minut, a se slišiva. Simone Pianigiani je tudi v drugem hotelu. Zato pa imam tudi jaz nekaj strokovnjakov in košarkarjev z našega območja. Zvečer se tako malce usedemo in se smejimo zgodbam iz košarkarskega življenja.
Še en teden bomo v balončku, nato gremo za 14 dni nazaj v Nandžing. A se kmalu vrnemo, potem pa bomo v balončku kar dva meseca.
Kako je Kitajcem sploh uspelo zajeziti širjenje virusa? Od tam prihajajo res majhne številke o okuženih.
Ne vem. Ko vidiš ljudi na metroju, je gneča. Množica ljudi. Razdalje ni. Vedno, ko so nove okužbe, pravijo, da so prišle iz tujine.
In vsakega tujca ob prihodu čaka 14-dnevna karantena?
Zdaj je še huje. Skoraj tri tedne traja. Tri dni najprej v centru, 14 v karanteni. V nekaterih regijah potem še en teden. Lahko imaš tudi mesec karantene. Je pa res, da testirajo vse mesto, če se pojavi kakšen primer. Zaprejo ga, zaprejo blokovska naselja in potem zadržijo ljudi notri. Ne gredo ven. Tako zajezijo izbruh. Tega se potem vsi držijo.
"V balončku nas ne testirajo. Ko smo prišli, smo naredili dva testa v enem tednu. Ob prihodu smo naredili test in v sobi čakali na rezultat. Od takrat nas niso. En mesec torej nič testov."
Ali so Kitajci takšni, da si ne upajo kršiti ukrepov, ker jih morebiti čakajo ostre kazni?
Videl sem, kako so zabarikadirali vrata bloka. Le en posameznik iz družine gre lahko po živež. Verjetno si ne upajo. Takšna kultura je tu. Že pri nas v balončku na primer mi Balkanci hodimo zunaj, Kitajci pa ne. Vsi so po sobah in ne gredo ven na zrak. Pri nas imamo dva Španca in Grka, hodimo zunaj, delamo kroge in se smejimo. Kitajcem je tu super. Hrana je boljša, sobe prav tako, nihče jih ne nadleguje.
Morda kakšna zanimivost iz karantene?
Deset Američanov je na primer tu v nekem hotelu in ne morejo v balon. Klubi so z njimi podpisali pogodbe in ob prihodu niso bili pozitivni. Ampak so bili v ZDA, še vedno pa so asimptomatski. Ne vedo, kaj narediti z njimi. Klubi se pritožujejo, ker so vse plačali, da so prišli, oni pa ne morejo vstopiti in igrati. Danes imajo sestanek in se bodo dogovorili, kaj bodo naredili s temi košarkarji. Po drugi strani pa razmišljajo, da ne bi več igrali v balončku, če bo vse normalno, kot je trenutno. Takrat bi lahko spet igrali na domačih in gostujočih tekmah.
Vas v balončku veliko testirajo, ali ste morda okuženi z novim koronavirusom?
V balončku nas ne. Ko smo prišli, smo imeli dva testa v enem tednu. Ob prihodu smo naredili test in v sobi čakali na rezultat. Od takrat naprej nas niso. En mesec torej nič testov. Vendarle nimamo stika z zunanjim svetom, zato jih ne potrebujemo. Ko bomo šli ven, pa nas čaka ta postopek.
A je v balončku težko, če nisi uspešen po rezultatih. Ponavadi se hraniš z zmagami. Pravih treningov ni. Vodstvu sem rekel, da želim pripeljati še enega tujca. Zmaga te v balončku hrani, da lahko napreduješ. Če nimaš kakovosti, je težko zmagati. Ko se mi tujec utrudi, imam še enega dobrega izkušenega, preostali so mladi. Dva izkušena sta poškodovana. Trening ni tisti pravi trening. Lahko le malce popraviš in se pripraviš na tekmeca. Da bi mladi napredovali, je v balončku težko. Tako si v začaranem krogu. Ne da bi pritiskali name, ampak si pritisk nalagam sam.
Zadnjič se je nekdo pošalil, da smo v tem balončku kot v resničnostnem šovu, samo da je hotel boljši. Ali pa, da smo v zaporu s štirimi zvezdicami (smeh, op. a.).
Ali se na Kitajskem kaj govori o cepivu proti novemu koronavirusu?
Prebiram angleški časnik in tam kaj zasledim. Pisali so, da cepijo vojake in zdravstvene delavce. Koliko je resnice v tem, ne vem. Tretji naj bi bili na vrsti športniki. Za vse je pomembno, da se šport dogaja, da je po televiziji. Bomo videli.
Koliko pa ste v stiku s sinom Sanijem, ki je zdaj drugo leto športni direktor pri Cedeviti Olimpiji? Vi imate ogromno izkušenj, veste tudi, kako je delati v ljubljanskem klubu, od katerega se vedno pričakujejo dobri rezultati.
Vsak dan. Malce pred tem pogovorom (pogovor je bil opravljen v torek, op. a.) sva se slišala. Razlagal mi je o tekmi z Burso. Vedno pogledam vrhunce tekme Olimpije. V ponedeljek so izbrali odlično taktiko, Jaka Blažič je dosegel veliko točk. On ima rad, da je igrišče odprto. Ker je imel tekmec le osem košarkarjev, so igrali hitro, da so jih utrudili. Zato je bil višji rezultat. Stvar taktike. Številni mislijo, da ob visokem rezultatu ni obrambe. Če igraš napade do konca, do 24. sekunde, bo malo število košev, kot če je tempo. Tu na Kitajskem na primer mlatijo v obrambi, pa so visoki rezultati. Spahija je igral prvo prijateljsko tekmo in se pošalil, da bi James Harden dosegel le deset točk, ker mu ne bi dali nič prostora (smeh, op. a.).
Kako se je Sani po vašem mnenju znašel v novi vlogi?
Na začetku je bilo težko. Tako je. Težave nastanejo, ko imaš zamisel in je do realizacije na poti na primer še pet ljudi, ki morajo odločiti. Nekaterim ideja ni všeč, čeprav je dobra. Enako je na Kitajskem, sem mu rekel. Meni bo lahko lastnik pripeljal Američana z NBA-izkušnjami, a ne bo ustrezal mojemu sistemu. Enako je v Evropi, ker lastniki ne poznajo vsega. Dejal sem mu, naj gre počasi in naj kakšno stvar tudi požre. Tudi sam je dozorel. Rekel sem mu, da je bil kot košarkar odličen in je imel občutek za igro ter je znal postaviti igralce. Zdaj jih postavljaš skupaj z Jurico Golemcem, sem dodal. Hvala bogu, da se razumeta in imata iste ideje. Pomembno je, da trener in športni direktor delujeta skupaj.
Vesel je, da njegov sin Sani in Jurica Golemac dobro sodelujeta pri Cedeviti Olimpiji.
Kako pa gledate na Golemca, ki se je izkazal že s Koprom Primorsko, zdaj pa se dviguje tudi pri Olimpiji?
Strašen potencial. Vesel sem. Vesel zaradi Olimpije, slovenske košarke. Vsi smo ponosni, ko nam tu na Kitajskem omenjajo Gorana Dragića in Luko Dončića. Da prihajata iz tako majhne države, je zanje nekaj neverjetnega.
Da boste vedeli, kako veliki smo za njih, vam povem zgodbo, ki me je nasmejala. Prvo leto smo igrali v mestu blizu Nandžinga. Prevajalca sem vprašal, kako veliko je. Vas je to, kamor gremo, so rekli. Pripeljali smo se. Najprej je pri prvem izvozu z avtoceste pisalo sever, mi pa smo jo zapustili na južnem delu. Rekel sem mu, da to ni vas. Vas je, vas, je trdil. Prišli smo v ogromen hotel Sheraton in on je stal zraven mene. Na recepciji sem vprašal, koliko prebivalcev ima to mesto. 1.600.000. Potem sem se dodobra nasmejal in trenerjem dejal, da ima moja država le malce več prebivalcev. Tu pravijo, da je mesto vas, če ima do dva milijona prebivalcev (smeh, op. a.).
5