Obetavni kolesar Matej Mohorič: Marsikdo mi pravi, da sem tempirana časovna bomba

Kar je uspelo v preteklih dveh letih gorenjskemu kolesarju Mateju Mohoriču, ni uspelo še nobenemu. Najprej je osvojil naslov svetovnega prvaka na cestni dirki mladincev, leto dni pozneje pa je podvig ponovil še pri mlajših članih. Od vseh kolesarjev v najvišjem svetovnem rangu je zdaj najmlajši. Med profesionalci je prvo leto. Je član velike ekipe Cannondale, za katero kolesarita tudi naš Kristjan Koren in veliki Peter Sagan. Pravi, da je za marsikoga čuden, a se s tovrstnimi pogledi ne obremenjuje. Konec koncev je posebnih veliko vrhunskih športnikov in tudi Matej je, a v pozitivnem smislu.

Ker ste stari šele 19 let, se verjetno spomnite, kdaj ste se naučili peljati s kolesom brez pomagal? Moral bi vprašati mami. Spomnim se le trenutka, ko sem se zapeljal brez dodatnih koles. Sploh mi niso povedali, ko so mi jih vzeli dol. Se pa spomnim vseh svojih koles, ki sem jih imel – tako po barvi kot imenih.

Ste že takrat vzljubili kolo? Vedno sem ga imel rad in z njim sem počel vragolije. Ko smo opravljali izpit v tretjem razredu, sem se peljal po zadnjem kolesu in za mano so kričale vse učiteljice. Najprej sem hotel začeti trenirati gorsko kolesarstvo, ker sem imel gorsko kolo, a me je sosed prepričal. On je namreč treniral cestno kolesarstvo in mi dejal, da gorsko ni razvito, zato moram presedlati na cestno kolo. Ko sem poskusil in občutil hitrost, sem se takoj zaljubil v ta šport.

Kaj vse ste počeli v zgodnjem otroštvu? Treniral sem še plavanje, potem dve leti ničesar, nato pa nenehno kolesarjenje. Ko sem bil mlajši, sem treniral še plavanje, a le v prostem času, da nisem bil doma preveč divji.

Nogomet, košarka … Ne, v ekipnih športih se nikdar nisem znašel, ker nisem imel prave motorike.

Kdaj je bila tista prelomnica, ko ste zajadrali v povsem kolesarske vode? Pri 12 letih sem začel prvo sezono. Pisal sem si celo, kolikokrat sem treniral. Sprva smo imeli vadbo od tri- do štirikrat na teden. Nato je bilo treningov vse več. Ko sem prišel do mlajših mladincev, sem imel še dan ali dva prosta, pri starejših mladincih pa sem bil v pogonu že vsak dan. Zdaj ko sem član, moram vsak četrti dan počivati (smeh, op. p.).

Kakšno vlogo so imeli na vaši poti starši? Vlogo so imeli prej, ko so me vzgajali, da sem postal to, kar sem. Na kolesu niso imeli besede. Z veseljem so spremljali moje rezultate, zlasti oče. Mami bi si še zdaj želela, da bi zaradi nevarnosti prenehal kolesariti. Naučila sta me pomembnih vrednot, da se lahko dobro razumem z vsemi, ki me obdajajo. Tisti majhne stvari me že razveselijo. Se pa spomnim, da sem moral starše dva meseca pošteno prepričevati, da sem lahko začel trenirati kolesarstvo. Nato me niso več mogli spraviti s kolesa.

Doma imate kmetijo. Ste veliko pomagali pri opravilih? Ko sem bil majhen, sem veliko pomagal. Zdaj, ker me ni veliko doma, ne morem. Če sem, priskočim na pomoč, a le, če ne škoduje procesu mojega treninga ali počitku.

Na sploh je vaša družina velika. Imate še dve sestri in enega brata. So tudi oni športniki? Sestra je dobra v kitari. Končala je glasbeno šolo in igra še naprej. Druga sestra igra prečno flavto, njen brat dvojček pa je sprva kitaro. Ko se mu ni več ljubilo, je presedlal na harmoniko, a se mu tudi te ne ljubi več igrati.

Bi zase rekli, da ste vztrajni? Najbrž sem.

Ni veliko posameznikov, ki so vzporedno uspešni tako v športu kot v šoli. Kako težko je bilo do zdaj usklajevati vse skupaj? Meni se ni bilo treba nikdar veliko učiti. Sicer sem res zlat maturant, vendar se nisem veliko pripravljal na maturo. Mislim, da se, če se stvari lotiš z veliko energije in koncentracije – da poslušaš med poukom – lahko veliko naučiš in si zapomniš. Sčasoma to postane rutina in ni več nič težko. Vse je mogoče. Trenutno je študij na drugem mestu, ampak se bom prihodnje leto vpisal na športni menedžment prek interneta. Nisem se hotel vpisati na organizacijo v Kranju, kjer jo lahko kupiš, ampak sem hotel nekaj konkretnega. Ta fakulteta je na Danskem in je v angleščini. Mislim, da moramo športniki razvijati tudi umski del, ne le telesnega. Zdaj sem se na primer že dobro naučil italijanski jezik. Veliko tudi berem knjige – od metafizike, zdravega načina življenja do športa. Nikdar nisem pretirano gledal televizije. Vedno sem iskal način, kako lahko izboljšam življenje.

Omenili ste, da ste bili zlati maturant. Z dekletom naj bi celo stavili, kdo bo boljši … Na gimnaziji sva imela vedno zelo podobne rezultate. A se je ona več učila. Za maturo je dejala, da me bo premagala, in se je veliko učila, na koncu pa je revica dobila 29 točk, jaz pa 31. Ena ji je zmanjkala, da bi postala zlata maturantka. Premagal jo je flegmatik in dejala je, da ji je to očitno usojeno. Zdaj študira dentalno medicino in je zelo pridna. Moramo jo pohvaliti. Zadovoljna je s seboj.

Bi lahko zase rekli, da ste človek, nagnjen k študiju? Nikoli se nisem učil na silo in tistih stvari, ki mi niso koristile. Užival sem v tistih stvareh, ki so me zanimale. V primerjavi s svojimi vrstniki se nisem veliko učil, ker sem ogromno kolesaril – tudi po štiri, pet ur na dan. Sem pa tisti čas, ko sem se učil, kar najbolj izkoristil.

Ali koga presenetite s svojimi odgovori, ker ste stari šele 19 let in odgovarjate zelo zrelo? Marsikdo mi reče, da sem bolj odrasel, marsikdo tudi to, da sem povsem čuden. Različne ljudi srečaš. Takšni smo. Nismo vsi enaki. Vsak gleda s svoje strani. Moja je bolj obsijana s soncem. Vsak gleda na svet, kakor hoče. Pomembno je, kako gledamo na stvari. Nikoli niso le objektivne. Lahko so tudi subjektivne. Lahko tudi v nesreči vidiš pozitiven del.

Dejali ste, da vas imajo nekateri za čudnega. Ampak veliko vrhunskih športnikov je bilo posebnih. V katerem kontekstu ste mislili, da vas dojemajo kot nenavadnega? Kdo misli, da sem usekan ne samo s psihičnega vidika, ampak tudi pri treningu, prehrani … Spet kdo drug misli, da le igram. Da sem tempirana časovna bomba. Sploh ko je treba priti do večerje in spiti kozarec vina, ker jaz ne pijem alkohola. Pa ne zato, ker bi mislil, da bi škodoval telesu, saj je kozarec vina na dan celo bolj zdrav za moškega kot ne. Imam moralne zadržke. Na to, kaj si mislijo drugi, se ne oziram.

Imate točno določeno tudi, kdaj greste spat? V življenju nisem nikdar hodil ven. Mislim, da sem približno šestkrat ostal pokonci do polnoči, od tega dvakrat za novo leto. Ko so me letos povprašali, kje sem bil za novo leto, sem rekel, da sem šel spat. Dejali so mi, ali sem zmešan. Bil sem na pripravah v Ameriki. Če potrebujem počitek, grem spat. Pa ne, da ne bi bil družaben tip človeka … Zame je spanje velika vrednota. Nekateri ga potrebujejo manj, jaz ga več. Zaradi tega naslednji dan živim bolj polno.

Ali že imate pri svojih letih izluščen moto, ki vas pelje naprej? Kakšni želite postati? Zase se trudim, da vsak trenutek čim bolj užijem. Tudi, če samo diham, vem, da diham. To se mi zdi najbolj pomembno, ko si na koncu svojega življenja in se vprašaš, kaj si dosegel. Ne bo to, da sem bil pri mladincih in mlajših članih svetovni prvak in zmagal to in to dirko … Najbolj pomembno je, da se z osebami dobro razumeš, da si vesel in imaš radost do življenja. Da ti ni žal nobenega trenutka. Življenje hitro mine. Čim bolj je treba izkoristi čas in se imeti lepo. Nobene stvari ne smeš delati s težavo, ampak z veseljem. Takrat je to življenje, ne životarjenje.

Kako je biti v krutem svetu športa nenehno pozitiven? Umazanega perila je veliko. Ne obremenjujem se z ničimer. Sem, kar sem. Če mi drugi reče, da moram biti na štartu jezen in prelomiti krmilo drugemu, se na takšne nasvete ne oziram. Če me delodajalec plačuje, me plačuje zato, ker sem jaz. Če me kdo ne bo hotel, me bo vzel drug. Če se pretvarjamo, da smo, kar nismo, ne vem, ali lahko rečem, da je to življenje, vredno človeka. Odprtih možnosti je milijon. Če imaš glavo na pravem mestu, lahko tudi v krutem športu živiš lepo.

Ukvarjate se s tem, da iščete možnosti za napredek tako pri prehrani kot v načinu kolesarjenja. Za vas je značilno, da imate poseben slog pri spustu, imenujejo ga školjkast. Ali ste preizkušali tehnike kolesarjenja, da bi bili še boljši? Tega školjkastega načina kolesarjenja sem se sam spomnil. Presenečen sem bil, ko je bilo svetovno prvenstvo in so se tako vozili tudi ostali. Nisem vedel, da sem prvi. Iz moje vasi je do Kranja pretežno 15 kilometrov spusta. Vedno se mi je mudilo na trening in sem poskušal priti čim hitreje in s čim manj energije. O prehrani sem prebral veliko gradiva. Včasih sem kakšno stvar poskusil, a ni bila prava. Zmotil sem se. Napake so eden od najboljših načinov učenja. Ne sramujem se jih, ponosen sem. Poslušati moramo svoje telo, ne smemo ga zatirati.

Torej ste pozorni na to, kaj jeste … Jem, kar mi ustreza. Sem zagovornik tega, da če so naše babice jedle nekatere stvari, zdaj te ne morajo biti škodljive. One so jedle maslo, zdaj ga pa nekateri prehranski strokovnjaki prodajajo kot največji strup. Če se je to jedlo na stotine let, potem ta teorija ne zdrži. Manj se moramo ozirati na moderne samooklicane strokovnjake in poslušati tiste z več izkušnjami. Sem zagovornik tega, da moramo jesti normalno. Pri novih živilih barve kar izstopajo. Čokoladne kosmiče prodajajo s 16 vitamini in 30 minerali … Če ješ namreč domač kruh iz pirine moke, ne moreš zgrešiti.

Od vseh 18 ekip Pro Toura ste najmlajši kolesar. Če dodamo še naslove, ki ste jih osvojili v mlajših selekcijah, je vse to za vas breme ali spodbuda? Se od vas pričakuje, da že zdaj dosežete kakšen rezultat? Zame je vsaka stvar, ki jo dosežem, spodbuda. Če sem bil med mlajšimi člani svetovni prvak, lahko podobno dosežem tudi med člani. Delam svojo stvar, za katero mislim, da je pravilna. Pomembno je, da v tem uživam. Ne bojim se, da bi mi zmanjkalo motivacije. Za zdaj verjamem, da so bile vse odločitve potrebne in so padle na svoja mesta.

Kaj je pomenil za vas preskok iz kranjske Save v veliko profesionalno ekipo Cannondale? Način dela je bolj specifičen. Vse, kar potrebuješ, ti je na voljo. Pri nas nismo imeli oblačil za mrzlo vreme, nismo imeli tolikšnega števila masaž, mehanikov v izobilju, trenerja, ki bi ti svetoval, kaj moraš jesti, da boš jutri dober … A se v Sloveniji dela zelo kakovostno. Tu je raven zdaj višja že zaradi večjega proračuna.

Ste zadovoljni s tem, kar ste naredili v krstni sezoni med najboljšimi? Formo sem dvigal. Za zdaj sem kar zadovoljen. Presenečen sem bil na prvi dirki v Avstraliji. Mislil sem, da je precej težje, vendar sem videl, da smo pod kožo vsi krvavi. V skupini ni vesoljcev. Mogoče je dirkati tudi z najboljšimi na svetu. Ni hude bojazni, da čez nekaj let ne bi mogel biti tudi v razpletu dirke.

Za kakšen tip kolesarja se imate? V kronometru sem bil sicer bronast na evropskem prvenstvu, srebrn na svetovnem, a mi je zelo všeč. Rad imam malce daljše klance. Verjetno bi bil lahko dober etapni kolesar. Se pa lahko dobro mučim tudi v enodnevnih dirkah. Nisem vsestranski kolesar, da bi zmagal v šprintu manjše skupine. Hiter sem pa ravno toliko kot mrtev konj (smeh, op. p.). Tekmeca se moram prej znebiti. Nisem kot Luka Mezgec, ki lahko dobro pohodi plin.

Kaj pa skupna razvrstitev na daljših etapnih dirkah? Nisem Peter Sagan …

Kaj odgovorni v klubu sploh želijo od vas? Da se kar najbolj trudim, da bodo z menoj dosegli, kar so si zastavili. Z rezultati se ne obremenjujem. Nabiram izkušnje, da bom potem videl, kako deluje vse skupaj. Drugi vidik je ta, da naš šport postane čist. Da poskušajo vanj vpeljati čim več ljudi. Verjamem, da bo tako.

Kako gledate na to, da ima kolesarstvo zaradi preteklih dopinških škandalov na čelu z Lanceom Armstrongom negativen predznak? S preteklostjo se ne obremenjujem. To ni moj šport. Moj je današnje kolesarstvo. Zdaj je najbolj nadzorovan med vsemi. Ne bom dal roke v ogenj, da je stoodstotno čist. Na vsake toliko časa se dogajajo čudne stvari. Zelo sem vesel, da je tako. Verjamem, da se bomo trudili in nekoč v prihodnosti oprali ime kolesarstvu. Vendarle je lep šport, ki ga je treba približati množicam. Tudi narava nam da lahko veliko nazaj, če bomo več na kolesu. Zdrav način življenja je pomemben za nas in naše počutje. Ta šport ima velik potencial.

Kje vidite sebe v prihodnosti kot profesionalni kolesar? Ta poklic bi rad opravljal z veseljem. To je moj edini cilj. Da živim polno življenje. Ko bom videl, da me šport obremenjuje, bom premislil. Za zdaj me zelo veseli in osrečuje. Vedno dam vse od sebe. Športnik si vendarle ves dan, ne le takrat, ko si na kolesu. Verjamem, da bom lahko v nekaj letih dirkal z najboljšimi v svetovnem pokalu.

Bi lahko bil torej vaš cilj nastop na prestižni dirki po Franciji in morda kakšna etapna zmaga, ker ste se sami oklicali za etapnega kolesarja? Že letos imam cilj, da bi se poskušal uvrstiti v ekipo za špansko Vuelto. Sicer ni velikih možnosti, a vedno moraš imeti cilj. Naredil bom vse za to. Verjamem, da bom v prihodnosti prej ali slej nastopil na eni od teh največjih dirk. Ne čutim pa pritiska, da bi se moralo to zgoditi čim prej.

Ali je Slovenec sposoben osvojiti prestižno dirko, kot je Tour de France? Zakaj pa ne? Posameznik vedno odloča o svoji usodi. Ne verjamem v srečo. Vsaka stvar se zgodi z razlogom. Tudi vse te mehanske okvare se zgodijo z razlogom. Slovenci smo majhni, vendar fant iz naše vasi ni popolnoma nič drugačen od fanta iz vasi iz večje države. To ne pomeni, da ne moremo, če smo majhen narod, imeti vrhunskega posameznika, ki bi dosegal odlične rezultate. Nimam miselne ovire, da zato, ker sem Slovenec, ne bi smel stremeti k višjim ciljem.

Ali bi lahko letos osvojili dirko Po Sloveniji, na kateri bo nastopilo vaše moštvo? Če bo vse, kot mora biti, bi lahko tudi v skupni razvrstitvi iskal dober rezultat. Vse je odvisno od forme. Do takrat je še veliko dirk, zato bi težko govoril o rezultatskih ciljih. Če bom v fazi, da bom pomagal moštvenim kolegom, jim bom pomagal. Če bodo dirkali name, bom delal identično. V naši ekipi je tako, da si vsak iskreno pove, kakšni so njegovi motivi in želje. Prvi dan na sestanku položimo na mizo karte, kako bomo dirkali.