Ko rekreativec stopi na traso profijev: resnična kolesarska zgodba

Že pot do štarta je bila na štajerski avtocesti polna skrbi. Bom sploh prispel pravočasno? Ja, zastoji ... V zadnjem trenutku sem si nadel številko in sedel na kolo. Na štartu v Mozirju je vladal silenzio stampa. Ne zato, ker ne bi imel česa povedati. Ampak ker nisem mogel samega sebe intervjuvati. Nihče me ni ničesar vprašal. Ne o formi, ne o ciljih, ne o psihološki pripravi. Samo en gospod mi je rekel: "Se vidimo zgoraj!" V tistem trenutku sem se kar malce ustrašil, ker se je slišalo kot grožnja. A je bila v resnici spodbuda za vzpon na Golte, čeprav gospod ni vedel, v katero smer najprej sploh grem – šli smo po identični poti kot profesionalci, vendar nam je organizator malce olajšal delo in nam organiziral 81 kilometrov dolgo preizkušnjo z dva tisoč višinskimi metri. Ja, sem jih preklinjal.

V bistvu se je moja dirka končala že pri znaku za štart. Vsaj tako sem imel v mislih. Ne v smislu, da bi vrgel puško ali bidon v koruzo. Samo … nisem tisti tip. Nisem "lovec na čas", nisem "klančar", še manj "zmagovalec gorskih ciljev". Kolo je zame medij za bistrenje glave. Tekmovanje? Morda le s samim seboj … glede tega, koliko časa zdržim, preden si priznam, da sem že čisto fuč.

Sicer rad opazujem naravo, ampak enostavno ni šlo. Videl sem le skakalnico na Ljubnem.

No, pa se je hitro spremenilo. Vožnja v glavnini me je potegnila, ko smo štartali iz Mozirja proti prečudoviti Logarski dolini. In sem si sam pri sebi govoril: "Še tukaj stisneš, da ohraniš stik z glavnino, naslednjič pa ne več." In je prišlo večkrat do besede naslednjič. Glede na to, da ob kolesarjenju rad opazujem naravo, sem tokrat opazil le skakalnico na Ljubnem. Jasno, novinarska deformacija, ker sicer pokrivam smučarske skoke. Letelo je po cesti.

Ko se je začelo dvigovati proti Kranjskemu Raku, se je glavnina začela razbijati na prafaktorje. Foto: J. L.

Sprva je bilo dogovorjeno, da bi šla na to turo skupaj z novinarskim kolegom Urošem Gramcem z Večera, vendar je imel njegov sin večer pred dirko valeto. In saj veste, kako se valeta zna zavleči v podaljške, če se športno izrazim. In greš kasneje, zgodaj spat. "Jaka, zavleklo se je. Nisem naspan, zato ne morem voziti. Se vidiva na Golteh," sem zjutraj dobil sporočilo.

A na takšnih dirkah hitro spoznaš nove ljudi, zlasti pri vožnji navkreber. Ko gre vse skupaj bolj počasi. Iz Podvolovljeka na Kranjski Rak je bil prvi resnejši test, čeprav je bil zame že na ravnini (5,1 kilometra/8,4-odstotni naklon). Za kratek čas sem dobil nekaj energije pri vzponu na strmi Kranjski Rak, ko je mimo mene prikolesaril kolesar. "Simon sem," je dejal. Imel je glasbo, pa sem malce v sebi zamrmral pesem. Na glas nisem mogel. Klanec je bil težak. Če bi zapel, bi me verjetno zadušilo.

In ko ob cesti dobiš dodatne spodbude otrok in odraslih, ti to da še nekaj več energije za najtežje dele.

Sportal Izjemna prva etapa Dofineje, Tadej Pogačar sprintal do zmage!

Pravijo, da gre osel le enkrat na led

No, Kranjski Rak sem zvozil, čeprav sem že čutil noge. Zaradi vožnje po ravnini, kjer je res letelo. Ko sem zavil proti Črnivcu, sem se počutil na domačih tleh. Takšne klance jaz vozim, ne ekstremno težkih. Pojedel sem pol banane, natočil vodo, ker je bilo res peklensko vroče, in nadaljeval.

Pred seboj sem imel dva kolesarja in spet sem naredil kardinalno napako. Pravijo, da gre osel le enkrat na led. No, jaz sem šel v tej vročini večkrat. Tudi ko smo po ravnini divjali od Gornjega Grada do Mozirja. Spet sem imel v glavi isti stavek: "Še tukaj stisneš, da ohraniš stik z njima, naslednjič pa ne več." In so se ti "naslednjiči" vrstili vse do Mozirja. Zakaj? Ker je bilo lepo voziti tako. Saj sem se zavedal, da bom plačal davek pri vzponu na Golte. Pa rekel sem si, da ima klanec na Golte (13,8 kilometra/7,4-odstotni naklon) nižjo naklonino kot Kranjski Rak in sem si rekel, saj bo šlo. Nisem opravil domače naloge in se pozanimal, kako se dejansko po segmentih gibljejo naklonine. Ampak klinc, ne hodim pogosto na rekreativne dirke in redko imam priložnost voziti brez skrbi za promet. Pa sem šel do "daske" po ravnini.

Takšna je bila trasa. Po številkah je vzpon na Golte "lažji", ampak številke tudi zavajajo, če ne pogledaš dejanskega profila vzpona. Foto: KK_ Adria_Mobil

Sekali smo ovinke, dohiteli skupino, v kateri je bila tudi predstavnica ženskega spola. "Dajmo, fantje!" so nas spodbujali ob progi in nisem imel energije, da bi rekel, da je med nami še punca. Po resnici povedano, nisem dolgo kolesaril z njo. Ko se je začel klanec na Golte, sem jo še zadnjič pogledal v hrbet, potem pa je izginila.

Aja, pokrajina je tudi v tem delu Slovenije izjemno lepa, zato priporočam vožnjo za kakšen kolesarski izlet. Sploh zdaj, ko je vse zeleno. Slovenija je res lepa. Ni čudno, da zmagovalec dirke Po Sloveniji prejme zeleno majico najboljšega. Tudi na naši rekreativni dirki sta zmagovalec in zmagovalka prejela identično majico.

Sportal Portugalec zmagovalec zadnje etape, dirka Po Sloveniji prvič Norvežanu

Kaj bi dal za noge Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča ...

Prav nič pa mi ni bil všeč vzpon na Golte. Ko sem pogledal na moj števec, ki mi je prikazoval profil zadnjega klanca – priznam, da si ga prej sploh nisem pogledal –, me je kar zabilo. Pa saj je pisalo 7,4-odstotni povprečni naklon. Ampak je trik, ker se vmes cesta poravna, zato so določeni deli izjemno strmi. Rdeča, temno rdeča barva in že nekoliko temno rjava barva ne prinašajo nič kaj prijetnega občutka ob pogledu na profil na števcu. To mi je jasno. Zlasti zato, ker sem navajen na bolj zeleno barvo klancev.

Kaj vse bi dal za noge Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Izraz na obrazu pove vse. Foto: Red Bull - BORA - hansgrohe

Vročina se je stopnjevala, sonce je bilo neusmiljeno. Vstal sem s sedeža. Pa ne zato, da bi napadel kot Tadej Pogačar – bolj zato, da sem si popravil hlače in da sem nekoliko zadihal. Tista televizijska eleganca, s katero napade Pogi, ni bila na nobenem mojem kanalu. V tistem sem si rekel: "Kaj bi dal, da bi dobil noge od Tadeja Pogačarja ali Primoža Rogliča za ta klanec. Pa še pljuča. In še …" Realnost je bila kruta, ker so mi kolena jasno povedala, da niso Pogačarjeva. So … moja.

Zaključek vzpona na Golte je za rekreativce težak. Na koncu sva skupaj kolesarila s kolesarjem s Hrvaške. Njega je tetiva hecala, sicer bi se mi odpeljal. Mene pa je v desno nogo začel grabiti krč. "Pa te ja ne bo povozilo povsem na koncu in boš še padel pred vsemi," sem si mislil.

Kripl bataljon

Zato sem cikcakasto rinil proti vrhu, da ne bi obremenjeval preveč desne noge. Ta moja skupina, ki se je sestavila povsem v zaključku, je bila videti bolj kot kripl bataljon. Enega kolesarja je krč dejansko zagrabil in je kolesaril z eno nogo. Ni se vrgel kot nogometaš po tleh in začel simulirati. Drugi se je pri 18-odstotnem naklonu zaustavil in raje nekaj časa hodil v klanec s kolesom ob sebi, ker je res tečno zapeti pedala na takšni strmini.

Ampak ob vseh težkih trenutkih je bilo nekaj jasno: kolesarjenje je čudovit šport. In zahteven. Ko si tam, na kolesu, razumeš, zakaj profesionalci vsako zmago slavijo, kot da so osvojili svet. Ker v bistvu so ga. Že treningi v dežju, mrazu, vetru … meni že pri desetih stopinjah Celzija ni najbolj prijetno. Oni pa gredo. Vsak dan. Zato klobuk dol. Res.

Jaz sem le rekreativni kolesar, že malo v letih. Ne merim vatov, bolj razgled. Ne kalkuliram, ampak preštevam "uf-e". Vozim, da se gibam, da sem zunaj, da sem psihološko živ. In to mi pomeni največ.

Top izkušnja, čeprav trpiš

Izraz veselja in trpljenja Foto: J. L. In ja, priznam, ko sem prikolesaril na vrh, v cilj, je bilo nekaj zmagoslavja tudi v meni. Čeprav nisem bil niti prvi niti v prvi polovici, sem bil zmagovalec. Sebe. Občutek ob prihodu v cilj je bil takšen, kot bi končno našel ključe od stanovanja po treh urah iskanja.

Po cilju sem si privoščil zasluženo kosilo, organizator je za vse poskrbel. Tudi pijačo. Sicer piva nisi mogel dobiti, si si ga pa lahko kasneje privoščil. A sem moral še enkrat skočiti s sedeža. Službena obveznost me je čakala. Tam sem bolj domač, glede na to, da sem športni novinar že četrt stoletja. Tudi to je realnost rekreativnega novinarja na kolesu.

Ampak izkušnja? Top. Če bo drugo leto spet MyTour, se prijavite. Zaradi občutka. Zaradi vzdušja. Zaradi sebe.

In morda, da boste lahko rekli: "Tudi jaz sem enkrat švical na istem klancu kot profiči na dirki Po Sloveniji. Samo par ur prej. In malo bolj počasi."