Primož Roglič
Tadej Pogačar
Tour de France
Druga kariera
Nedelja, 18. 7. 2021, 13.40
2 leti, 5 mesecev
Druga kariera (219.) – Vid Ogris
Nekdanji kolesar, ki je spoštoval obljubo iz najstniških dni #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,05
10
Nekdanjega kolesarja Vida Ogrisa je druga kariera odnesla stran od kolesarstva, a dogajanje v tem športu, ki je v zadnjih letih dodobra osvojilo Slovence, še vedno poglobljeno spremlja.
"Ko sem bil star 18 ali 19 let, sem si rekel, da če do 25. leta ne bom tako dober, da bi lahko podpisal pogodbo z ekipo, s katero bi lahko startal na Giru ali Touru, potem bom kariero končal. In to sem tudi storil," se spominja nekdanji kolesar, 36-letni Vid Ogris, ki ga gostimo v 219. prispevku rubrike Druga kariera, v kateri predstavljamo karierne poti nekdanjih športnikov. Pogovarjali smo se o korakih, ki jih je ubiral po koncu kariere, ki so ga pripeljali do mesta izvršnega direktorja družinskega podjetja in inštruktorja potapljanja, ustavili pa smo se tudi pri Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču ter razdvojenosti med navijaškima taboroma obeh šampionov.
Z Ogrisom smo se srečali ob Blejskem jezeru, le nekaj kilometrov stran od njegovega domačega kraja Podhom v občini Gorje.
Vid Ogris, letnik 1985, tako kot denimo Grega Bole, Chris Froome in Mark Cavendish, ki na letošnji Dirki po Franciji doživlja pravi preporod, se je s kolesarstvom začel ukvarjati pri osmih letih.
Igra na kolesu se je v resen šport sprevrgla leta 2004, ko se je pridružil kolesarskemu klubu Krka, ki se je kasneje razvil v Adrio-Mobil. Leto pozneje je preživel v avstrijskem moštvu PR Austria, se nato po razpadu moštva vrnil v Slovenijo in eno sezono dirkal za Radensko (v obdobju, ko je zdajšnji selektor Andrej Hauptman začel nabirati izkušnje kot športni direktor) in nato še dve leti vozil za hrvaško Loboriko, kjer ga je v drugi sezoni vodil nepogrešljivi spremljevalec dirke Po Sloveniji Srečko Glivar.
Njegov največji uspeh v članski konkurenci je skupno peto mesto na Dirki po Slovaški leta 2007 in zmaga v razvrstitvi najboljšh mladih kolesarjev.
Kariero je zaključil leta 2009 pri 25 letih, a ga najprej ni neslo prav daleč od kolesarstva. Najprej je kot trener vodil mlajše selekcije v Kolesarskem klubu Grega Bole Bled. Leta 2016 je po spletu zanimivih okoliščin nastopil še na dveh kolesarskih dirkah, a je želja po vrnitvi za daljše obdobje že zdavnaj izzvenela, zato je šlo zgolj za enkratni, no, dvakratni dogodek. V sezoni 2017 je kot športni direktor deloval v kolesarskem klubu Meblo Jogi.
Vseskozi je uspel sproti in zgledno opravljati tudi šolske in študijske obveznosti in šolanje kronal z doktorsko disertacijo. Danes je izvršni direktor družinskega podjetja Algit d. o. o., ki se ukvarja z umetno inteligenco. Program za izdelavo šolskih urnikov in spletna aplikacija za razporejanje delavcev Woshi sta glavna produkta podjetja. Prosti čas namenja potapljanju na vdih in še marsikateremu drugemu športu (npr. tek po stopnicah). Kot inštruktor prostega potapljanja deluje v okviru lastne potapljaške šole Apnea Bled, pogosto pa asistira tudi Samu Jeranku pri šoli potapljanja na vdih Apnea.si.
"Žal mi je le, da lahko v Sloveniji spremljamo samo tisti del kolesarstva, ki se dogaja na mednarodni sceni, medtem ko o dogajanju v Sloveniji razen dirke Po Sloveniji zasledimo zelo malo. Prvič zato, ker se ne omenja, in drugič zato, ker se bolj malo dogaja."
Danes bo v Franciji padel zastor na 108. izvedbo Dirke po Franciji. Kako pogosto kot nekdanji kolesar še spremljate dogajanje na kolesarski sceni?
Zelo pogosto. Danes obstaja precej več medijev, ki se posvečajo kolesarstvu, kot v času, ko sem bil še sam aktiven kolesar. Enako velja tudi za podcaste s to tematiko, tako da sem na tekočem z dogajanjem. Žal mi je le, da lahko v Sloveniji spremljamo samo tisti del kolesarstva, ki se dogaja na mednarodni sceni, medtem ko o dogajanju v Sloveniji razen dirke Po Sloveniji zasledimo zelo malo. Prvič zato, ker se ne omenja, in drugič zato, ker se bolj malo dogaja.
Sveti gral kolesarstva bo še drugič zapored pristal v rokah Tadeja Pogačarja. Čemu pripisujete tako dominantnost, ki jo kaže v tej sezoni? Vas preseneča njegova mentalna zrelost?
Menim, da so se pri njemu okoliščine res idealno sestavile. Njegov razvoj in napredek sta bila konstantna že od mlajših kategorij. To so prepoznali pravi ljudje, ki so mu bili pripravljeni dati priložnost.
Tudi razmišlja drugače, že na prvih dirkah med profesionalci je bil samozavesten. Seveda potrebuješ tudi "noge", vendar ne zna vsak svojih fizičnih sposobnosti prenesti na zmage.
V preteklosti je bila to težava marsikaterega slovenskega športnika, čeprav z veseljem opažam, da se zdaj mladi športniki manj obremenjujejo z našo slovensko majhnostjo. Skratka, Tadej se mi zdi zelo prepričan v svoje sposobnosti in kljub velikemu pritisku deluje sproščeno, osredotočeno.
"Menim, da so se pri Pogačarju okoliščine res idealno sestavile. Njegov razvoj in napredek sta bila konstantna že od mlajših kategorij. To so prepoznali pravi ljudje, ki so mu bili pripravljeni dati priložnost."
Kaj pa Primož Roglič? Kako gledate na njegov meteorski vzpon in več kot uspešen prehod s skakalnih smuči na kolo? Menite, da bo po odstopu na Touru lakoto po uspehih izživel in potešil na olimpijskih igrah?
Primoževa zgodba je zagotovo primerna za Hollywood. Menim, da je eden izmed tistih srečnežev, ki so našli šport, za katerega imajo prave predispozicije. Hitro je prešel med profesionalce in se ni prenasitil kolesarstva v zgodnjih letih. Podobno kot Pogačar je prišel v ekipo, ki mu je omogočila razvoj in dala priložnost, to pa je zagrabil in uspel. Hitro, a postopoma.
Glede na premagane ovire v preteklosti menim, da ga negativna izkušnja s Toura ne bo ovirala pri doseganju ciljev na olimpijskih igrah. Sicer se vidi, da mu manjka "osnovne šole" kolesarstva, vendar to nadoknadi z močjo, predvsem pa hitrim učenjem iz svojih napak. Je osredotočen in gleda naprej. Iz slabega potegne največ in to uporabi sebi v prid. Želim mu zlato na olimpijskih igrah.
"Žalosti me razdvojenost Slovencev v eri Pogačar-Roglič. Živimo v času, ki si ga nismo mogli predstavljati še nekaj let nazaj, Slovenca sta prvi in drugi na svetovni lestvici, a se nekateri ves čas prepirajo, kdo je boljši, kdo se je 'šlepal', kdo je večja osebnost itd. Šport so čustva in to razumem, vendar se mi zdi ta delitev brez pomena."
Kako komentirate razdvojenost med Slovenci, ko so se po predzadnji etapi lanskega Toura znašli v nenavadni situaciji? Zmagal je Slovenec, ki pa je zato, da je zmagal, premagal prav Slovenca, se pravi Pogačar Rogliča, in marsikomu razplet ni bil preveč po godu?
Žalosti me razdvojenost Slovencev v eri Pogačar-Roglič. Živimo v času, ki si ga nismo mogli predstavljati še nekaj let nazaj, Slovenca sta prvi in drugi na svetovni lestvici, a se nekateri ves čas prepirajo, kdo je boljši, kdo se je "šlepal", kdo je večja osebnost itd. Šport so čustva in to razumem, vendar se mi zdi ta delitev brez pomena.
Karakterno sta drugačna in prav tako je med njima skoraj deset let razlike. Seveda je Rogličeva zgodba Slovencem ljuba, a na koncu ni Pogačarjeva krivda, da ima Roglič ekipo, ki dela taktične napake, in da je imel lani na kronometru slab dan. Zatorej – uživajmo, dokler lahko.
Ogris na zmagovalnem odru na Dirki po Srbiji leta 2008
S kolesarstvom ste se, vsaj na vrhunski ravni, prenehali ukvarjati pred 12 leti. Kakšne spomine imate na to obdobje?
Lahko bi rekel, da je šlo za love-hate relationship.
Zakaj "love" in zakaj "hate" relationship?
Kolesarstvo sem od nekdaj imel rad, sem pa pogrešal večjo povezanost in spodbujanje znotraj ekip, za katere sem dirkal. Pogosto ni bilo pravega vzdušja in pozitivne klime, preveč resno in nesproščeno.
Ko danes pogledamo ekipe svetovne serije, vidimo, da te res delujejo kot ekipa, kot družina, vsaj navzven delujejo tako. Vsi se veselijo uspehov drugih sotekmovalcev, medtem ko se je meni zdelo, da smo bili bolj ekipa posameznikov kot pa tim. Seveda ne vedno, zelo pogosto pa vsekakor. Vse ostalo je bilo odlično.
Zakaj mislite, da vam s sotekmovalci v ekipi ni uspelo ustvariti prave kemije?
Morda zato, ker je šlo znotraj ekipe za trk različnih egov, ali pa zato, ker vodstvo ni gradilo na krepitvi povezanosti, na kemiji. Prav tako menim, da je bilo preveč slabih pedagogov.
Sam sem med člane prestopil nekje v sredini ere Lancea Armstronga in spomnim se, da sem bral, kako tuje ekipe pred začetkom sezone pripravijo team-buildinge za svoje člane in podobno. Mi tega seveda nismo imeli, nižje rangirani klubi smo vedno "capljali" nekje zadaj, sem si pa želel, da bi. Danes je to standard.
Vso kariero ste dirkali za kontinentalne ekipe. Se je kdaj ponudila priložnost za prestop stopnico ali celo dve višje do ekipe svetovne serije? Ves ta čas ste sproti vestno opravljali tudi šolske in študijske obveznosti. Tudi to je verjetno terjalo svoj davek.
Ne, do tega nivoja mi ni uspelo priti, to je bil tudi razlog za odločitev o koncu kariere. Res je, da sem šolske obveznosti vedno opravljal sproti, ne bi pa rekel, da me je to kakorkoli oviralo ali zaviralo na moji poti.
Enostavno je bilo tako, da sem si, ko sem bil star 18 ali 19 let, rekel, da če do 25. leta ne bom tako dober, da bi lahko podpisal pogodbo z ekipo, s katero bi lahko startal na Giru ali Touru, potem bom kariero končal. In to sem tudi storil.
VIDEO: Kakšen nasvet bi danes dali samemu sebi, če bi še vedno vztrajali v kolesarstvu?
Če bi bil nekje na meji, če bi se kje odpirala kakšna priložnost, bi morda še kakšno leto vztrajal, tako pa nisem bil niti blizu temu, zato sem raje odnehal. Zakaj ni šlo, bi lahko našteval ves dan …
Če se vrnem na željo o nastopu na Touru … O čem pa sanjaš kot mlad kolesar? O tem, da bi dirkal na Touru, da bi vozil v klanec, ob cestah pa bi te spodbujalo na stotine ljudi. Morda se to zdaj čudno sliši, ampak v mladosti razmišljaš drugače.
Zakaj mislite, da se vam rezultatsko ni izšlo?
Seveda ne želim iskati izgovorov, da mogoče tudi moje fizične predispozicije niso bile ustrezne. Sem pa ogromno treniral, pri čemer danes mislim, da bi se morda lahko nekoliko bolj poslušal in ne tako striktno držal plana, morda mi je malo zmanjkalo na področju psihološke priprave, prehrane ...
Kolesarstvo je res poseben šport. Vanj je treba ogromno vlagati, pa še to ni zagotovilo, da se ti bo zato "poklopilo". Lahko se zgodi marsikaj. Lahko ti zmanjka sreče, kot sprinter ostaneš brez sprinterskega vlaka in podobno ... Marsikaj gre lahko narobe.
V kolesarstvu je veliko rezultatskih padcev, vzponov žal zelo malo. Pri vsem tem se je zelo težko vedno znova prepričevati, da bo naslednjič bolje. Ni nujno, da bo. Morda sem ob koncu ostal tudi brez motivacije.
V cilju Dirke po Turčiji, kjer je zaradi padca 800 metrov pred ciljem, ostal z nevoznim kolesom in kar pripešačil v cilj. "Bil sem na Eurosportu v seriji Wattzap in požel sem večji aplavz kot glavnina," se spominja.
Ste ob zaključku športne kariere imeli rezervni načrt? Ste imeli vizijo, kaj bi radi počeli v drugi karieri?
Ne, nobenih načrtov nisem imel, sem pa leta 2009, ko sem zaključil s kolesarstvom, diplomiral na Fakulteti za organizacijske vede in se kot programer zaposlil v očetovem podjetju Algit, ki se ukvarja z avtomatskim sestavljanjem šolskih urnikov. Kasneje smo ta algoritem razširili še s spletno aplikacijo za razporejanje delavcev v podjetjih. Z uporabo umetne inteligence se ustvarjajo razporedi glede na zahteve in želje naših naročnikov.
Zadnja tri leta sem sicer delal drugje, v bolj sistemsko-administrativnih računalniških vodah (podjetje Bilban d. o. o.), kjer sem pridobil bolj široko računalniško znanje, nato pa sem se marca vrnil v domače podjetje in sem od nedavnega tudi uradno izvršni direktor.
Zraven ste še doktorirali s področja operacijskih raziskav (Uporaba evolucijskega algoritma za razporejanje JSSP (job shop scheduling problem)), dejavni pa ste bili tudi kot trener, in sicer v Kolesarskem klubu Grega Bole na Bledu.
Da, z Gregom naju veže dolga zgodovina. Najprej sva skupaj trenirala, nato pa sem kot trener v klubu, ki je nosil njegovo ime, delal z mlajšimi kategorijami. Pozneje sem se tega nekoliko naveličal, želel početi še druge stvari in se lotil potapljanja.
Danes veliko prostega časa namenja potapljanju na vdih.
V letih 2015 in 2016 sem štirinajst mesecev preživel v Indoneziji, kjer sem delal kot inštruktor potapljanja na vdih, nato sem se spet vrnil za eno leto na Bled in delal kot trener, vendar s to razliko, da sem takrat treniral samo člansko vrsto, sledila je še enoletna avantura športnega direktorja v kolesarskem klubu Meblo Jogi, kamor me je povabil Robi Jenko, potem pa sem se počasi odločil, da kolesarsko zgodbo dokončno zaključim.
Enostavno nisem bil več pripravljen vseh koncev tedna preživeti na dirkah, medtem ko se dela s kolesarji tudi danes ne bi branil.
Potem kolesarske zgodbe vendarle niste še povsem zaključili? Če bi bila prava motivacija ...
Kakor se vzame. V šali lahko rečem, da če bi me poklicali iz Jumbo-Visme, bi se jim z veseljem pridružil. Zdi se mi, da imajo v spremljevalnem avtu, kjer se gradi taktika, pogosto težave (smeh, op. a.). Seveda niso edini, jih pa zaradi Primoža bolj natančno spremljamo kot ostale ekipe.
Ogris med vožnjo na prelaz Vršič
Kaj, bi rekli, da ste odnesli iz obdobja, ki ste ga posvetili kolesarstvu?
Zagotovo sem moral pridobiti delovne navade, da sem si lahko organiziral čas tako, da ga je bilo dovolj za šolo in treninge. Mislim, da sem znal takrat najbolje upravljati s časom. Precej bolje kot danes (smeh, op. a.).
Imate kak nasvet za, denimo, srednješolca, ki ima težave z načrtovanjem časa?
Morda najbolj to, da se osredotoči na tisto, kar v danem trenutku počne. V času učenja ne sme prihajati do distrakcij. Telefon naj bo na potiho.
In ko smo ravno pri telefonu, mislim, da je odraščanje in usklajevanje vsega skupaj s šolo danes precej težje kot nekoč, saj so ljudje zelo okupirani z družbenimi omrežji. Glede na to, koliko časa sam porabim za telefon, si težko predstavljam, kako bi ob tem opravljal še šolske obveznosti. Mislim, da bi moral imeti precej stroge starše.
Pomemben del vašega življenja je tudi potapljanje na vdih. Ste tudi inštruktor. Kako kolesar zapluje med potapljače?
Povsem po naključju. Doma smo bili od nekdaj naročeni na revijo Življenje in tehnika, ki sem jo vedno rad bral. Spomnim se, da sem v 90. letih bral članek o potapljanju na vdih.
Med drugim je pisalo, da se nekateri potapljajo že sto metrov globoko, bilo je tudi opisano, kaj točno se na globini dogaja s telesom in podobno. Pritegnilo me je.
Že takrat sem si želel poskusiti kaj podobnega.
"Potapljanje mi je takoj postalo všeč in odprl se mi je nov svet. Ne zgolj potapljanje, tudi vsi ljudje, ki so bili z njim povezani, so bili drugačni. Od tečajnikov do inštruktorjev, ki ustvarjajo zelo spodbudno in sproščeno okolje, kar je precej drugače od sveta kolesarstva, vsaj takšnega, kot sem ga doživljal sam."
Še ko sem treniral kolesarstvo, sem pogosto razmišljal, kako bi v treninge vključil dodaten šport, da bi bil boljši. Zdi se mi, da je, vsaj včasih je bilo tako, premalo interdisciplinarnosti. Vsi smo preveč zagledani v en šport, ukalupljeni smo.
Torej sem si po koncu kolesarske kariere želel poskusiti nekaj novega in tako sem se lotil potapljanja na vdih. Kot zanimivost lahko povem, da sem začetni tečaj potapljanja pri Juretu Dajiću obiskoval skupaj z zdajšnjo svetovno rekorderko Alenko Artnik.
Potapljanje mi je takoj postalo všeč in odprl se mi je nov svet. Ne zgolj potapljanje, tudi vsi ljudje, ki so bili z njim povezani, so bili drugačni. Od tečajnikov do inštruktorjev, ki ustvarjajo zelo spodbudno in sproščeno okolje, kar je precej drugače od sveta kolesarstva, vsaj takšnega, kot sem ga doživljal sam.
Tečaj potapljanja sem obiskoval maja 2012. Spomnim se, da sem takrat prvič v življenju nosil neopren, dolge plavutke, uteži. Naslednje leto sem opravil nadaljevalni tečaj, leta 2014 pa še tečaj za inštruktorja.
Niti ne toliko zaradi želje, da bi učil druge, kot pa zaradi tega, ker vem, da se na inštruktorskih tečajih ogromno naučiš.
Tečaj sem opravil pri Tomažu Jerebu, ki je bil nekaj časa lastnik državnega rekorda v statični apnei. Od njega sem se ogromno naučil. Prav on mi je ponudil priložnost, da grem kot inštruktor delat na Bali.
Najprej sem zaradi bližajočega se časovnega roka za oddajo doktorata okleval, potem ko sem doktorat opravil, sem priložnost seveda sprejel.
Kot že rečeno, sem na Baliju preživel dobro leto in, mimogrede, tam zasovražil odpadno plastiko, ki je je bilo v izobilju.
Sicer zelo rad učim. Morda se sliši osladno, ampak všeč mi je, ko nekoga, ki se prej ni upal potopiti pod vodno gladino, naučiš, da preseže svoj strah, ali pa ga pripelješ do tega, da postavi osebni rekord. Izredno sem vesel in zadovoljen, ko tečajniku uspe doseči zastavljeni cilj.
Sam imam pravilo, da lahko vsakega v dveh urah naučim, da je sposoben zadrževati dih vsaj dve minuti. Za zdaj mi še ni spodletelo, pa sem izšolal več kot 250 tečajnikov.
Omenili ste Alenko Artnik, vašo "sošolko" na potapljaškem tečaju, ki danes premika mejnike tudi v tekmovalnem smislu. Ste tudi sami na tem področju imeli tekmovalne ambicije?
Nikoli, vsaj ne profesionalnih. Zdi se mi, da sem jih izživel že v kolesarstvu. Je pa res, da se občasno vseeno udeležujem tekmovanj, a jih jemljem res zelo neobremenjujoče. Ne žene me to, da premagam konkurenco, ampak to, da dosežem določeno globino, dolžino ali čas. Mimogrede, tekmovanja v potapljanju so najbolj dolgočasna tekmovanja na svetu (smeh, op. a.).
Kateri del znanj, ki ste jih pridobili v potapljanju na dah, bi lahko uporabili v kolesarstvu?
Morda to, da se znaš osredotočiti samo na eno stvar in odmisliti vse ostalo, kar se dogaja okrog nas. Kako se umiriti, znižati pulz, kako odmisliti nelagodje in se ne prepustiti paniki.
10