Trener, ki uživa v Italiji in spoštuje hokejiste, kot je Ž. Pance

Šestinštiridesetletni Tom Pokel je kaj hitro zapustil Ameriko in se preselil v Evropo, kjer trenersko znanje predaja že vse od sezone 1995/1996. Prva leta so ga vodila po Nemčiji, nato se je spoznal z Avstrijo, zadnjih pet let pa se je kot klubski in reprezentančni trener ustalil v Italiji. Pravi, da pri naših zahodnih sosedih uživa. Kako tudi ne, ko mu gre z Bolzanom, ki se je šele letos pridružil ligi EBEL, vse kot po maslu. Žiga Pance ga je navdušil, saj spoštuje pametne hokejiste in stavi na moštveno igro. Individualisti ga ne zanimajo.

Vaša ekipa je celovito podobo dobila zelo pozno. Veliko tujcev je prišlo šele sredi oziroma konec avgusta, prvenstvo pa se je začelo že v začetku septembra. Časa za spoznavanje svojih varovancev niste imeli na pretek. Res je, nismo imeli veliko časa za uigravanje. Šele tretjo ali četrto tekmo v sezoni smo bili kot ekipa bolj ali manj popolni. Naša velika želja novinca v ligi je bila, da bi imeli v ekipi dobre vodje, igralce, ki so pametni, ki hitro dojamejo sistem, se mu prilagodijo in se ga ne nazadnje tudi držijo. Za zdaj se taktike držimo, igramo po zastavljenem sistemu in smo ekipa, kar je bistvo vsega.

In očitno med vašimi hokejisti vlada dobra kemija, ki jim je omogočila, da so se tako hitro ujeli. Naša kemija je super. Imamo odlično skupino fantov z različnimi značaji, a prav vsem je mar za ekipo. Če nimaš moštvenih igralcev, težko prebrodiš težke položaje, v katerih se vsaka ekipa vsekakor znajde tu in tam. Individualisti nič ne štejejo. Gre za skupinski uspeh, ki pa pri nas izvira tudi iz odličnega vzdušja v garderobi. Lahko rečem, da sem ponosen, da vodim eno od najboljših ekip v svoji profesionalni karieri.

Za zdaj vam gre odlično od rok. Vseskozi, tudi po skoraj polovici prvega dela, ste pri vrhu lestvice lige EBEL. So vas rezultati presenetili? Mislim, da smo presenetili mnogo ekip. Presenetili pa smo tudi sami sebe. Poskušali bomo iti čim dlje. V prvih štirih, petih tednih smo bili osredotočeni le na obrambo, vse smo stavili na branilske naloge, napad pa ni bil najpomembnejši. Nato smo začeli osvajati točke, samozavest nam je rasla in posvetili smo se lahko tudi napadu, tako da je bilo iz tekme v tekmo lažje.

Bi rekli, da vam pomaga tudi dejstvo, da kot novinec ne občutite toliko pritiska? Vsekakor. Pritisk onemogoča in otežuje igro. Pričakovanja so včasih napaka. Če igralcem na pleča naložiš previsoka pričakovanja, lahko med njimi sprožiš dvome in vprašanja, ali so sploh sposobni doseči te zahteve. Za nas kot novo ekipo je to, da nismo pod velikim pritiskom, velika prednost. Seveda imamo svoje želje in cilje, ki pa jim lahko sledimo brez zunanjih vplivov in pritiskov.

Vam pa delo nekoliko otežujejo poškodbe, ki so sicer sestavni del hokeja. Kako velik udarec za vašo ekipo je odsotnost enega od najučinkovitejših igralcev Kima Strömberga? Ne le Strömberg, tudi napadalec Marco Insam se ukvarja s poškodbami. To sta pomembna člena našega moštva. A za zdaj smo dokazali, da se tudi brez njiju znajdemo dobro. Igramo tako, kot da poškodbe za nas ne pomenijo prav velikih težav. To je dober preizkus. Pravzaprav so poškodbe dober preizkus za vsako ekipo. Takrat lahko pokaže, ali se zna spopasti z njimi.

Na preizkušnji pri vas je slovenski napadalec Žiga Pance. Kako se znajde v vaši ekipi, kakšen vtis je naredil na vas? Žiga se je znašel zelo dobro. Gre za fanta z visokim IQ, za pametnega hokejista, ki mu stvari ni treba dvakrat razlagati. Nekaj rečeš in to naredi. Spoštujem ga, hkrati pa me veseli tudi to, kako hitro se je vklopil v moštvo. Ima pravi pristop do hokeja in soigralcev, zato so ga tudi drugi tako hitro sprejeli.

Odločitev o tem, ali bo ostal v Bolzanu, bo padla med reprezentančnim odmorom? Da. Počakali bomo do reprezentančnega odmora in ocenili, koga potrebujemo in koga bomo obdržali. Ni skrivnost, da bi radi še malce okrepili svojo obrambo z dodatnim branilcem. Nato pa se bomo pogovorili še o napadalcih, saj, kot rečeno, pogrešamo dva ključna igralca.

Zdi se, da se v Italiji dobro znajdete. Že peto sezono zapored ste glavni trener italijanskega moštva (Pontebba, Alleghe, zdaj Bolzano), vodite tudi reprezentanco, kar pomeni, da ste dodobra spoznali italijanski hokej in ligo. Kako bi jo primerjali z razširjenim avstrijskim prvenstvom? V Italiji mi je res lepo, uživam. Če primerjam italijansko in avstrijsko ligo, moram reči, da je največja razlika v "globini". V Italiji smo večino tekme odigrali na tri peterke, v ligi EBEL pa rotiramo vse štiri. Tu sta namreč intenzivnost in hitrost večji. Vsa moštva so zelo izenačena in prav vsak lahko premaga vsakogar. V ekipi imamo kar nekaj italijanskih hokejistov, ki so dokazali, da lahko igrajo v ligi EBEL, znajo zadeti in veliko pripomorejo k ugodnim rezultatom. Mislim, da smo pokazali, da v Italiji igramo dober hokej in da bi lahko še marsikateri Italijan brez težav igral v avstrijskem tekmovanju. Ne smemo pozabiti, da je Bolzano 19-kratni državni prvak, da ima bogato tradicijo in jedro odličnih hokejistov, ki so sposobni igrati tudi na reprezentančni ravni.

Za konec še eno vprašanje, povezano z vašo ekipo. Dejali ste, da bi lahko za Bolzano v ligi EBEL igral še marsikateri Italijan. Bi si torej želeli več Italijanov pod svojim okriljem in zakaj jih v moštvu ni več? Vašo ekipo namreč sestavlja kar lepo število tujcev, tudi Američanov in Kanadčanov, ki so nosilci igre. Vsekakor bi jih želel več. A notranja politika italijanskega hokeja narekuje zelo visoka izplačila za transferje italijanskih igralcev. Naš namen je bil, da bi podpisali pogodbe še z nekaj Italijani, a je bilo na koncu finančno lažje izvedljivo pripeljati še nekaj tujcev, kot da bi podpisali pogodbe z domačimi hokejisti, ki igrajo v italijanskih klubih. So pa pri tem dodatna težava točke, ki jih s seboj prinesejo tujci, saj nihče ne sme iti prek meje, tako da se na koncu ukvarjamo še s tem, a za zdaj nam gre dobro.