Milano Cortina 2026
Sobotni intervju
Sobota, 31. 1. 2026, 4.00
6 ur, 11 minut
Sobotni intervju: Alex Petan
Alex Petan iz Kanade v očetovo Slovenijo: Zame ta zgodba ni zgolj športna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,18
Gost sobotnega intervjuja je hokejist Olimpije Alex Petan.
Življenje gosta Sobotnega intervjuja Alexa Petana je sooblikovalo več držav, med katerimi lahko podčrtamo Kanado, Italijo in Slovenijo. V prvi je rojen in je tam odraščal, v drugi ima korenine po materini strani in bo v njenem dresu kmalu uresničil olimpijske sanje, v Sloveniji pa se je rodil njegov pokojni oče in idol Franc, hkrati pa si tu kot hokejist Olimpije služi kruh. S 33-letnikom smo se pogovarjali o številnih temah, od športnih začetkov, navijaške naklonjenosti Manchester Unitedu, ikone Davida Beckhama, do sladic izpod prstov stare mame, na katere spomin v Ljubljani spet oživi, Olimpijinega poglavja, očetove zapuščine in pomembnosti osveščanja o duševnem zdravju.
Alexander Franc Petan se je športu zapisal pri rosnih letih. Drugače skorajda ni moglo biti, saj je bila družina Petan iz bližine Vancouvra izrazito športna. Tako Alex kot brat Nic sta dolgo usklajevala hokej in nogomet, na koncu pa izbrala najhitrejšo ekipno igro. Ta je danes 33-letnega hokejskega napadalca peljala od Kanade prek ZDA do Evrope.
Najprej v Italijo, domovino materinih staršev, kjer je v sezoni 2017/18 začel postavljati temelje reprezentančnega mozaika z Azzurri, s katerimi bo uresničil sanje in zaigral na olimpijskih igrah. Igral je še v Nemčiji, pa na Madžarskem, lansko poletje pa se je pridružil ljubljanski Olimpiji.
Slovenska zgodba zanj ni zgolj športna, pravi, temveč nosi globlji pomen. V Brežicah je bil rojen njegov oče, ki mu je privzgojil več vrednot z delovno etiko na čelu, ki jim trdno sledi tudi po očetovi smrti. Po tej z bratom vsako leto v spomin na očeta in v opomin na pomembnost duševnega zdravja, ki je ukrojilo življenje družine Petan, prirejata dobrodelni golf turnir.
33-letnik, ki ima tako italijansko kot kanadsko državljanstvo, bo na prihajajočih olimpijskih igrah v Milanu zastopal Italijo, za katero igra od sezone 2018/19.
Pred dnevi ste bili uradno imenovani v italijansko olimpijsko reprezentanco, s katero boste igrali na prihajajočih olimpijskih igrah v Milanu. Čestitke. Nastop na tekmovanju petih krogov so sanje večine športnikov. Kako so se te razvijale pri vas, glede na to, da ste rojeni v zibelki hokeja, Kanadi, za Italijo, s katero ste povezani po materini strani, ste začeli igrati v sezoni 2018/19, imate pa tudi slovenske korenine?
Hvala. Resnično sem zelo vesel, da mi je uspelo. Nastop na olimpijskih igrah v Italiji so bile sprva res moje sanje, pozneje pa tudi velik cilj. Upal sem, da si bom izboril mesto v ekipi, a nikoli ne moreš biti stoodstoten, dokler niso stvari uradne, dokler ne prejmeš razveseljujočega telefonskega klica.
Ko sem začel igrati za italijansko reprezentanco, še nismo vedeli, da bo Italija gostila te olimpijske igre. Ko pa so naznanili, da bo Italija gostiteljica, in je bilo jasno, da se nam ne bo treba kvalificirati, smo bili vsi presrečni, da ima hokejska reprezentanca v rokah olimpijsko vstopnico.
Od te naznanitve so sanje, da bi nastopil na olimpijskih igrah, postajale vse bolj otipljiva stvar, v katero sem verjel, da se res lahko uresniči. Ostal sem predan delu. Vedno mi je v čast, ko lahko zastopam svojo državo. Tudi sam se imam za Italijana, imam italijanske korenine, v teh letih sem spletel tesne odnose z reprezentančnimi soigralci, trenerji, italijansko zvezo in preostalimi vpletenimi, se naučil jezika ... Verjamem, da bom te vezi ohranil za vedno. Ponosen sem, da bom lahko na olimpijskem odru zastopal del družine po materini italijanski strani.
Materina starša sta se rodila v Italiji?
Da, v južni Italiji, v Kalabriji. Ko sta imela okoli 30 let, sta se preselila v Kanado, kjer se je nedolgo po selitvi rodila moja mati. Moj oče pa je bil rojen v Sloveniji, v Brežicah. Tam je živel prvih nekaj let življenja, nato pa se je tudi njegova družina preselila v Kanado.
Petan je rojen v Kanadi, po materini strani ima italijanske, po očetovi pa slovenske korenine.
Je bilo v preteklosti kaj možnosti, da bi zaigrali za Slovenijo?
Ko danes gledam nazaj, menim, da bi bilo mogoče. Italijanska zveza me je kontaktirala ob koncu univerze. Ko je bilo jasno, da lahko dobim italijanski potni list, sem se odločil sprejeti to priložnost. Iskreno, takrat niti nisem veliko razmišljal o tem, da bi morda lahko dobil tudi slovenski potni list.
Ob koncu študija ga je kontaktirala italijanska hokejska zveza in mu ponudila priložnost, da gre skozi proces, ki bi lahko pripeljal do igranja za italijansko reprezentanco.
Takrat se je ponudila priložnost, da grem skozi proces, ki bi lahko pripeljal do igranja za italijansko reprezentanco, in jaz sem rekel da. Kaj kmalu sem dobil ponudbo za igranje v Bolzanu, kjer sem nadaljeval kariero. Preostalo je preteklost. Zdaj, ko precej bolje razumem, kako stvari delujejo, vidim, da bi se morda lahko odvilo tudi drugače.
Ne vem, koliko let hokejske kariere imam še pred seboj. Zelo pa cenim, da sem zaradi hokeja lahko spoznal tako Italijo, na katero me veže mamina stran, zdaj pa spoznavam Slovenijo, od koder je bil moj oče.
Leta 2017 sta me tako mama kot oče obiskala v Bolzanu, med premorom smo lahko skupaj malce potovali po državi. Ogledali smo si Ljubljano, pa tudi Brežice. Lepo je bilo videti očetovo rojstno mesto, začutiti kraj, od koder je prihajal.
V enem od intervjujev ste dejali, je bil prav on glavni krivec, da sta z bratom pristala v športu.
Da. Oče je bil sicer nogometaš. Nogomet je do svojih 50 let igral na visoki ravni, kolikor je to mogoče tam, od koder prihajamo, v Vancouvru. Bil je odličen nogometaš. Ko sem se pogovarjal z njegovimi prijatelji iz otroštva, so vsi rekli, da je bil vedno najboljši športnik, najbolj zagnan. Menim, da sem predvsem pri zagnanosti podedoval veliko njegovih genov. Tudi mama je bila v mladosti športnica. Igrala je nogomet in bejzbol. Še danes je zelo aktivna.
Družina Petan je zelo športna. Oče Franc, po katerem Alex nosi srednje ime, je bil zapriseženi nogometaš, tudi mama je igrala nogomet in bejzbol. Z bratom Nicom sta dolga leta igrala tako nogomet kot hokej, na koncu pa oba postala profesionalna hokejista.
Oba sta naju z bratom seznanila z mnogimi športi. V zgodnjih najstniških letih sva resno igrala tako hokej kot nogomet. A z leti je bilo vse teže usklajevati oba športa, saj je bilo veliko treningov, dodatnih turnirjev in vsega drugega, tako da se je bilo treba odločiti za enega. Oba sva izbrala hokej.
Takrat sem imel občutek, da je hokej šport, ki bi ga verjetno lahko igral najdlje in morda tudi profesionalno. To se je tudi uresničilo. Danes sem hvaležen, da sem izbral ta šport in da se z njim že vrsto let lahko tudi preživljam. Še vedno pa sem zelo navdušen nad nogometom in sem velik navijač. Prepričan sem, da bom po koncu hokejske kariere igral nogomet. Tudi tega se veselim.
Družinski prijatelji in prevlada rdečih vragov ob koncu 90. let so ključno vplivali, da je postal navijač Manchester Uniteda in Davida Beckhama.
Menda ste velik navijač Manchester Uniteda. Kako je Manchester United osvojil nekoga iz Kanade?
Kot zelo mlad fant sem bil veliko v družbi družinskih prijateljev, ki imajo angleške korenine, še danes smo veliko v stiku. V tej je bilo kar nekaj navijačev Manchester Uniteda. Konec 90. let in v začetku tisočletja je bil to verjetno najboljši klub na svetu. Užival sem v njihovih tekmah. Moj športni idol je postal David Beckham.
Celotna zgodba kluba me je nekako prevzela, kar ni bilo težko, saj jih je bilo užitek gledati, kako zmagujejo. Vse to me je postopoma oblikovalo v navijača Manchester Uniteda in Beckhama. Med odraščanjem sem mu vseskozi sledil, poskušal biti kot on, se strigel kot on, oblačil kot on ...
Celo vašemu sinu je ime Beckham.
Res je. Zdaj imam sina Beckhama in tako smo zaključili ta krog (smeh, op. a.). Še vedno sem velik navijač Manchester Uniteda, čeprav v zadnjih letih niso bili ravno najuspešnejši. Sem pa prepričan, da bo šlo na bolje, nad zadnjimi tekmami na prvenstvu se ne morem pritoževati.
Za Manchester United igra tudi slovenski reprezentant Benjamin Šeško, za katerim je zahtevno obdobje na Otoku ...
Je zelo dober nogometaš in vem, da je kar nekaj fantov pri Olimpiji navdušenih, da igra za Manchester United. Je še precej mlad, zagotovo je potreboval čas za prilagajanje na Premier League, kjer ni lahko igrati, a menim, da je v dobrem položaju. Ko bo pridobil še več zaupanja, bo zagotovo dobil še več priložnosti. Verjamem, da je pred njim še lepa prihodnost.
Poznate še kakšne druge slovenske športnike ob Šešku, Anžetu Kopitarju in hokejistih?
Sem velik ljubitelj košarke. Vem, da ste v Sloveniji navdušeni nad košarko in da je Luka Dončić eno največjih imen v tem športu. Slišal sem veliko zanimivih zgodb o njem, tudi to, da je doma nedaleč od tu. Morda pa bom imel nekoč priložnost, da ga med kakšnim njegovim premorom srečam, če se bo seveda vrnil domov.
Vem, da je ob košarki priljubljen tudi nogomet. Moj oče ga je vedno rad spremljal. Spomnim se, ko se je slovenska reprezentanca pred kar nekaj leti prvič uvrstila na evropsko prvenstvo, kako velik trenutek je bil to zanj in kako zelo ponosen je bil.
Zadnjega pol leta živite v Ljubljani, mesto ste bolje spoznali. Kako se počutite?
Zame ta zgodba ni samo športna. Življenje v Ljubljani je v mojem primeru še bolj posebno, saj imam v Vancouvru družino, ki izhaja od tu oziroma iz bližnje okolice.
Pogosto se sprehodim po mestu, grem na kavo ali pa sladico, opazujem, kako strežejo jedi, podobne tistim, ki jih je pripravljala tudi moja stara mama. Vse se zdi tako znano. Ob takih trenutkih tu oživijo spomini na otroštvo, vrnejo se čustva iz otroških dni, čas zavrtim nazaj. Prav zato sem hvaležen, da lahko v tej sezoni živim in doživljam kulturo v Sloveniji.
Druga stvar pa je seveda hokej. Kar nekaj let sem že v tej ligi in lahko rečem, da nam je bilo v preteklih letih pogosto težko igrati proti Olimpiji. Zdaj pa sem del te ekipe in čutim podporo, ki jo ima v tukajšnji skupnosti. Vesel sem vsega, kar še prinaša sezona, končnice in upam, da velike podpore navijačev.
Omenili ste staro mamo in kuhanje. Katere jedi iz slovenske kuhinje so vam najbolj pri srcu?
Veliko jih je, ampak grem kar takoj k sladkarijam. Obožujem vse vrste majhnih piškotkov in peciv. Vem, da ima vsako svoje ime, v preteklosti sem jih večkrat slišal, a si jih težko zapomnim.
Najbolj so mi všeč sladkarije, piškoti, ki sem jih vedno rad jedel po večerji. Izbire je tu veliko. Včasih jih kupim malo preveč, ampak je zabavno in nostalgično.
V Ljubljani se pogosto vrnejo spomini na otroštvo in sladice izpod rok stare mame.
Kaj pa bi rekli o Slovencih? Določene stvari ste o njih že vedeli, a zdaj ste dobili še globlji vpogled.
Ena od stvari, ki mi je všeč v Sloveniji, je ta, da vsi govorijo angleško, kar meni in moji družini zelo olajša življenje, pa naj bo to v trgovini, pri zdravniku ali pa kjerkoli drugje, kjer potrebujemo pomoč. Vsi so zelo prijazni, in ko vidijo, da ne govorimo slovensko, si zelo prizadevajo, da bi z nami komunicirali v angleščini. Kar nekaj sveta sem videl in vem, da v nekaterih kulturah tega ne počnejo v takšni meri. Tu pa čutim, da jim je mar. Tudi če kdaj na ulici kaj iščemo, nam ljudje pomagajo. Prav to mi je pri ljudeh v Sloveniji najbolj padlo v oči. So zelo prijazni, gostoljubni in pripravljeni pomagati.
Izpostavil bi še eno stvar. Na Madžarskem sem tri leta igral z Anžetom Kuraltom (slovenski reprezentant, op. a.), v teh letih sva postala dobra prijatelja. Zelo me spominja na mojega pokojnega očeta, saj je velik garač, delaven človek. Vse, kar dela, pa naj bo to na ledu ali pa zunaj njega, dela s stoodstotno predanostjo. To sem opazil tudi pri drugih Slovencih v naši ekipi.
Ta mentaliteta me spominja na mojega očeta, na njegovo delovno etiko, saj je tudi on vse, kar je delal, delal na sto odstotkih. To je nekaj, kar mi je prav tako všeč pri slovenski kulturi in posameznikih tukaj.
Večkrat ste omenili pokojnega očeta. Iz vaših besed se da razbrati močan vpliv, ki ga je imel na vas, ne le na športno pot, na življenje na splošno.
Oče je moj idol. On je moj voditelj. Kot družina zelo pogrešamo njegovo prisotnost. A stvari, ki me jih je naučil, ko sem bil še res mlad, so ostale z menoj do danes. Predal jih bom na svojega sina, saj verjamem vanje.
"Oče je moj idol. On je moj voditelj. Kot družina zelo pogrešamo njegovo prisotnost. A stvari, ki me jih je naučil, ko sem bil še res mlad, so ostale z menoj do danes. Predal jih bom na svojega sina, saj verjamem vanje."
Velik del mojega življenja je oče imel italijansko restavracijo, v kateri sem delal že pri rosnih letih. Ko sem bil v službi, najin odnos ni bil oče-sin, pač pa sem bil njegov zaposleni. Tam sem se naučil, kaj pomenijo delovne navade in kako pomembne so.
Naučil me je veliko o odraščanju, o samem življenju, tudi o športu in tekmovalnosti. Bil je verjetno eden najbolj tekmovalnih ljudi, ki jih poznam. Tekmovalnost sem prevzel od njega. Mislim, da sem prav zaradi njega v športu nekaj dosegel.
Najboljša lekcija, ki vam jo je dal?
Tukaj se lahko vrnem na slovensko kulturo in vidik, da vse, kar delaš, delaj po najboljših močeh. Poudarjal je tudi pomembnost spoštovanja vseh ljudi. Menim, da če pokažeš spoštovanje, boš to spoštovanje dobil tudi nazaj.
Delovna etika, spoštovanje in zvestoba do družine so prve, ki mi pridejo na misel, čeprav jih je še veliko več.
Oče se je boril s težavami v duševnem zdravju, o čemer sta z bratom Nicom odkrito spregovorila za TSN. Gre za občutljivo tematiko, pa vendar še kako pomembno. Se vam zdi, da se dovolj govori o njej, se ji posveča dovolj pozornosti?
Rekel bi, da je v zadnjih nekaj letih, morda petih, desetih, duševno zdravje postalo pomembnejša tema, kot je bila. Menim, da postaja bolj prisotna, da jo skupnosti poskušajo vse bolj naslavljati kot zelo pomembno, saj se mi zdi, da v preteklosti duševno zdravje ni bilo tako pomembno in se mu ni namenjalo toliko pozornosti. Žal pa zaradi težav z duševnim zdravjem še vedno ogromno ljudi izgubi življenje.
Zagotovo menim, da bi bilo bolje, če bi več govorili o duševnem zdravju, verjamem pa, da marsikomu ni lahko načeti te teme. A če imaš srečo, da imaš tesno povezano družino, dober krog prijateljev ali sorodnikov in da se nekdo resnično odloči in zastavi globlje vprašanje, kot je pogosto površni "Kako si?", ima to lahko zelo pozitiven vpliv.
Z bratom Nicolasom, ki v tej sezoni igra v Švici, vsako leto prirejata dobrodelni golf turnir v spomin na očeta in opomin na pomembnost duševnega zdravja.
Priznam, tudi sam se kdaj še vedno borim, da bi to temo sploh izpostavil. Ko vidiš nekoga, ki je morda potrt, je težko načeti zahteven pogovor, ki pa bi tej osebi na koncu lahko koristil. Skozi leta sem ugotovil, da se po končanem težkem pogovoru lahko resnično bolje počutiš oziroma se bolje počuti oseba, s katero se pogovarjaš.
Vem, kako zapleteno je lahko področje duševnega zdravja, zato menim, da bi morali v prihodnosti še več govoriti o njem in ga še bolj raziskati.
Kar z bratom tudi spodbujata z vsakoletnim dobrodelnim golf turnirjem v spomin na očeta in opomin na pomembnost duševnega zdravja.
Z golf turnirjem želiva v prvi vrsti vsako leto zbrati ljudi in počastiti življenje najinega očeta Franca, ob tem pa tudi zbrati denar v dobrodelne namene.
Na ta način si prizadevava vsaj nekoliko prispevati k ozaveščanju o duševnem zdravju in k raziskavam, ki bi pomagale zlasti mlajšim, ki se spopadajo s tovrstnimi težavami, da bi lahko živeli dolgo življenje. Upava, da bo turnir še rasel, saj verjamem, da lahko tudi na ta način nekaj spremenimo.
Z novimi soigralci Olimpije se je odlično ujel, pravi.
Vrniva se še k hokeju, ki vas je pripeljal v Ljubljano, k Olimpiji. Kako se počutite v zeleno-belem dresu?
V vseh teh letih, ko sem igral proti fantom, kot so Žiga Pance, Robert Sabolič, Blaž Gregorc, sem do njih kot nasprotnik vzpostavil spoštovanje. Zdaj pa sem jih lahko še bolje spoznal, se naučil še več o njih, in lahko rečem, da so me vsi lepo sprejeli.
Že poleti, ko še nismo imeli skupnih priprav, sem začel prejemati sporočila fantov in se že takrat počutil dobrodošel. Ko pa sem prispel sem, smo se hitro ujeli, rekel bi, da se mi je uspelo hitro prilagoditi novemu okolju in novi ekipi. Veseli me, da se je tudi žena dobro prilagodila. Kar nekaj tujih hokejistov Olimpije ima majhne otroke, tako da so si tudi dekleta precej blizu in se družijo.
Pa je bilo kaj "zbadanja", glede na to, da ste zadnji dve sezoni igrali za Pustertal, s katerim ste dve leti zapored Olimpijo ustavili pred četrtfinalom?
Še vedno je, čeprav sem jaz tisti, ki se tu lahko zadnji smeji, saj sem bil obakrat na zmagovalni strani (smeh, op. a.). S Horakom (vratar Olimpije Lukaš Horak, op. a.) sva si zelo blizu in ga, če kdo omeni to temo, malce dražim. Tudi Žiga Pavlin mi kdaj pove kakšno na to temo, češ da se je zaradi nas njegova kariera končala malo prej, kot bi se sicer.
A vse to v šali. Vemo, da je bilo obe leti tesno, napeto, da so odločali podaljški, Pustertal pa je imel na koncu nekaj več sreče, da je zmagal.
Pred prihodom v Ljubljano je dve leti igral za Pustertal in z njim Olimpiji dvakrat preprečil igranje v četrtfinalu. "Še vedno jih kdaj slišim na ta račun".
Začetek sezone Olimpije je bil silovit, predvsem številke v napadu so bile takšne, kot jih redko vidimo.
Uvod je bil res sijajen, z nekaj visokimi zmagami. Menim, da preostali v ligi niso pričakovali takšne Olimpije, da smo morda marsikoga presenetili. Je pa tako, da vsaka sezona prinaša vzpone in padce, vsaka ekipa se spopada s poškodbami, ne teče vse gladko celo sezono.
Ekipe skozi sezono rastejo, z vsako se srečaš štirikrat, jo bolje spoznaš, prav tako še bolj spoznaš svoje soigralce. In to je lepota športa. Bližje končnici si, bolj je napeto, golov ne bo več toliko, treba je poiskati načine, kako zmagati v tesnih tekmah. In to bo za nas zelo pomembno v nadaljevanju.
Na to vas bo med drugimi pripravil tudi trener Ben Cooper. Kako bi ga opisali?
"Zelo analitičen, zelo zahteven, hkrati pa zelo jasen v tem, kar hoče, in dosleden v sistemu, ki ga uči."
Odličen je. Zelo analitičen, zelo zahteven, hkrati pa zelo jasen v tem, kar hoče, in dosleden v sistemu, ki ga uči. Če igramo v skladu s svojim potencialom, nas je zelo težko premagati. Se pa včasih zgodi, da ne igramo najbolje. Takrat nam zna zelo jasno povedati, česa nismo naredili dobro in kako to popraviti.
Meni je v veselje igrati pod njegovim vodstvom, se učiti njegovega sistema. Ve, kaj dela, v tej ligi je doživel številne uspehe, bil del ekipe, ki je zmagala štirikrat zapored. To mu je omogočilo, da se je kot trener veliko naučil in zelo dobro spoznal delovanje lige. Lahko smo zelo srečni, da ga imamo v naši ekipi, in se le veselimo končnice.
S čim boste po tej zadovoljni?
Prvi cilj je bila šesterica in neposredna uvrstitev v končnico, a verjamem, da smo lahko še malce višje, kot smo trenutno (četrto mesto, op. a.). Upam, da nam bo to uspelo. Ko se bo začela končnica, pa bo to povsem druga sezona.
"Menim, da vsi v ekipi verjamemo, da lahko v končnici nekaj naredimo."
V karieri sem v končnici videl že ogromno norih stvari. Nekatere ekipe postanejo vroče ob pravem času, nekateri vratarji kar naenkrat rešujejo skoraj nemogoče in odločilno vplivajo na izid tekem. Končnica je zaradi intenzivnosti in strasti zagotovo najboljši del vsake hokejske sezone, saj gre za resnično vznemirljivo obdobje. Komaj čakam, da se začne. Menim, da vsi v ekipi verjamemo, da lahko nekaj naredimo.
Še pred začetkom končnice boste misli kmalu povsem usmerili k tekmovanju, s katerim sva odprla ta pogovor – olimpijskim igram, na katerih ste imeli nastop vnaprej zagotovljen. V skupinskem delu vas čakajo na papirju favorizirani tekmeci – od branilcev olimpijskega zlata Fincev do Švedov in Slovakov. S kakšno miselnostjo se podajate v olimpijski turnir?
Seveda si želimo tekmovati, biti kar se da enakovredni. To je naš cilj že zadnjih nekaj letih. Najprej smo bili v diviziji I svetovnega prvenstva, pa se nam je lani uspelo vrniti v skupino A, med elito. To je bil eden od naših ciljev kot države in kot zveze, da se vrnemo v najkakovostnejši razred svetovnega prvenstva, saj smo vedeli, da bomo del olimpijskih iger.
"Z Italijo ne želimo biti zgolj tisti, ki sodelujejo, ker imajo mesto kot gostitelji že zagotovljeno, pač pa želimo tekmovati."
Tu pa ne želimo biti zgolj tisti, ki sodelujejo, ker imajo mesto kot gostitelji že zagotovljeno, pač pa želimo tekmovati. Mislim, da so opravili dobro delo pri izbiri najboljše ekipe, ki jo lahko imamo.
Verjamem, da bomo zelo dobro pripravljeni na nasprotnike, s katerimi se bomo srečali, in da se bomo držali sistema, ki ga želimo igrati. Ledena ploskev bo letos na olimpijskih igrah manjša, česar marsikdo ni vajen, tako da se lahko zgodi karkoli. Morda pa bomo z malo sreče na naši strani dosegli nekaj golov in ukradli nekaj točk tem vrhunskim ekipam. Naš cilj je prav to, da poskušamo osvojiti točke proti vsem nasprotnikom in resnično uživamo v olimpijski izkušnji.
Do morebitnega presenečenja vas bo poskušal voditi mož z zmagovito mentaliteto Jukka Jalonen, ki ima v svojih vitrinah številne lovorike, na zadnjih olimpijskih igrah je do prvega naslova olimpijskih prvakov vodil rojake Fince.
Uf, naš trener je res ... Zmagal je že na vseh ravneh, v vseh starostnih skupinah, na vseh mogočih tekmovanjih. Zanj res lahko rečemo, da je pravi zmagovalec. Ko je prevzel vodenje reprezentance (sezona 2024/25, op. a.), je bilo takoj videti, da je v našo ekipo prinesel mirnost in miselnost, ki pritičeta nekomu z njegovimi izkušnjami, saj ima za seboj ogromno velikih tekem, tako da ve, kako se stvarem streže.
Za našo ekipo je odlično, da imamo trenerja, kot je on. Na zadnjih reprezentančnih akcijah, ki smo jih igrali, je bilo videti, da je naša miselnost drugačna, "prava". Rekel bi, da se je spremenila prav zaradi njegovega načina vodenja reprezentance.
Zadovoljen je, da se je italijanska zveza držala načrta in ni pet pred 12 za olimpijske igre naturalizirala moči iz lige NHL. "Ne bi bilo pošteno."
O tem, ali je bilo kaj možnosti, da bi Italija na hitro naturalizirala nekatere igralce NHL, saj so pred časom krožile govorice, da morda ne bo treba zadostiti nekaterim pogojem za naturalizacijo in bi lahko zaobšli pravila?
Tudi sam sem poleti slišal nekaj govoric na to temo. Nekatere od teh igralcev v ligi NHL, ki bi lahko dobili italijanski potni list, poznam. Menda naj bi poleti obstajala neka možnost, da bi se pridružili italijanski reprezentanci, saj jim najverjetneje ne bi uspelo priti v kanadsko reprezentanco. Bilo je nekaj govoric, a zveza je ostala zvesta zastavljenemu načrtu. Do hokejistov, ki so se reprezentanci zavezali že pred leti, še posebej pa do lokalnih italijanskih igralcev, ki so del te zgodbe že od otroštva, ne bi bilo pošteno, da bi jim po vsem vloženem času in trudu zdaj, ko imajo priložnost nastopiti na olimpijskem odru, to možnost odvzeli zgolj zato, ker bi njihovo mesto zasedel igralec iz lige NHL. Vesel sem, da se je razpletlo tako, kot se je.
Verjamete, da bo v Milanu vse pripravljeno, kot mora biti za olimpijske igre? Pri gradnji dvorane Santagiulia, v kateri boste igrali, ni šlo vse po načrtovanih rokih.
Dvorana je pred nekaj tedni gostila Pokal Italije, skoraj vse je bilo pripravljeno. Govoril sem z nekaterimi ljudmi, ki so bili tam. Bili so pozitivno naravnani, tudi glede ledu. Slišal sem za tisto luknjo v ledu, a nekako je to normalno, saj so ravno položili svež led. Menim, da kjerkoli narediš led na novo, lahko sprva pride do kakšnih težav, če jim lahko tako rečemo, sploh če je takoj zatem na sporedu tekma. Po navadi ob novem ledu traja kakšen teden ali dva, tukaj pa je bila takoj tekma in so morali pohiteti.
Italijani se bodo na olimpijskih igrah v predtekmovanju merili s Finci, Švedi in Slovaki.
Ne skrbi me, da stvari ne bi bile urejene. Prepričan sem, da bodo organizatorji vse pravočasno pripravili in da bo dvorana za športnike povsem nared za olimpijski turnir.
