Marsikdo bi pohodil plin, a predsednik Jesenic ostaja zvest postopni nadgradnji

Predsednik HDD Sij Acroni Jesenice Anže Pogačar se je poleti še z nekaj jeseniškimi hokejskimi zanesenjaki zakopal v delo in začel postavljati nove temelje članskega hokeja v Zgornjesavski dolini. Zaveda se, da bo črna pika iz preteklosti še dolgo burila duhove in da je ne bo mogoče kar čez noč pozabiti, a kljub temu je odločen, da postopoma povrne sijaj športu številka ena na Jesenicah. Ne želi prehitevati dogodkov, pač pa napredku slediti korak za korakom. Da bi bil ta še večji, je v zadnjem času v klubu prišlo do novosti. S Pogačarjem smo se pogovarjali o kadrovskih spremembah, rasti moštva, pogledu na ligo INL, ciljih in prihodnosti.

Na Jesenicah ste v zadnjem mesecu poskrbeli za kar nekaj sprememb. Prišla sta branilca Žiga Grahut in Nejc Berlisk, napadalca Anže Terlikar in Miha Pesjak, nov vratar, nov trener … Pestro dogajanje vas spremlja v novem letu. Kako ste kot predsednik društva spremljali vse te prihode? Da, res je bilo pestro. A naš cilj je bil, da v okviru nekih finančnih zmožnosti izboljšamo ekipo in postanemo še bolj konkurenčni. Potrudili smo se, da smo se okrepili tam, kjer smo bili tanki, šibki. Predvsem na mestu branilca. Tudi v napadu so se nam ponudile določene priložnosti za okrepitev, zato smo jih z veseljem izkoristili. Tudi med fanti je zdaj malo večja konkurenca, tako da se še bolj borijo za mesto v ekipi.

Torej ob petih igralskih pridobitvah med preostalimi fanti niste opazili kakšne slabe volje, češ zdaj se bo treba še bolj boriti za minute na ledu …? Mislim, da je vsem v interesu, da je ekipa čim boljša. Konkurenca je zdrava. Vemo, da lahko hitro pride do poškodbe … Tako da mislim, da ni bilo nobenih grdih pogledov. Smo pa tudi gledali, da so smo pripeljali fante, ki poznajo okolje, ki so domači, ki so tukaj že igrali, kar je bila za nas tudi prioriteta.

Za vratarja ste pogledali onkraj naših meja. Kako pomembno je bilo Juretu Pavliču priključiti vratarja, kot je Aleksis Ahlqvist? Odločitev je bila nujna. Nismo hoteli dovoliti, da bi šli v play-off samo z enim vratarjem. Do zadnjega trenutka smo čakali, ali se nam bo uspelo dogovoriti s kakšnim slovenskim vratarjem, ampak se nam to ni izšlo in nam ni preostalo drugega, kot da smo se dogovorili z Ahlqvistom.

S slovenskim vratarjem torej ni šlo? Ne. Na koncu v Sloveniji nekih realnih možnosti sploh ni bilo. Bolj ali manj vemo, kdo bi bil primeren, a o imenih ne bi govoril. Želje so bile, ampak jih nismo mogli realizirati. Žal, tako pač je. Morda se bo pa kdaj v prihodnosti obrnilo.

Kako se je med samimi Slovenci znašel finski vratar? Fantje so ga res lepo sprejeli. Je v redu fant. Tudi družino ima s seboj v Sloveniji, tako da ni bilo nobenih težav.

Po vratarski menjavi je pred dnevi prišla še trenerska. Z Nikom Zupančičem, ki je zamenjal Romana Pristova, ste dobili že tretjega trenerja v sezoni, v katero ste skočili z Gorazdom Rekljem. Morda je bila nova trenerska menjava res malce nenavadna. V našem interesu ni bilo, da spet menjamo trenerja, saj si želimo neke stabilnosti in delovanja na dolgi rok. Ampak žal imamo letos s tem nekaj težav. Sem človek, ki pričakuje, da se dogovorov drži. Če se dogovorimo, kakšni so cilji, kakšne so prioritete, pričakujem, da tudi druga stran – ali so to igralci, ali je to trener –, dogovore spoštuje, tako kot jih mi. Če pa tega ni, potem je težko sodelovati. Zaupanje se poruši.

Torej sta h koncu sodelovanja z Romanom Pristovom pripeljala tako rezultatski vidik kot nespoštovanje dogovorov? Oboje.

Zdi se, da ste z Zupančičem le prišli do trenerja, ki ste si ga želeli. Že pred sezono ste nam dejali, da bi ga radi videli v vlogi glavnega trenerja. Tako je. Ta želja po sodelovanju je bila prisotna že od začetka sezone, bili smo v stikih, ampak takrat zaradi objektivnih razlogov želje nismo mogli uresničiti. Zdaj pa smo ta dogovor dosegli in upamo na najbolje. Samo še dve tekmi sta do play-offa in če bi zdaj pripeljali nekoga, ki ne pozna ekipe in sistema, bi bilo veliko težje. Nik pa pozna ligo INL, že lani je bil z ekipo, fantje so bili z njim zadovoljni, tako da bo čas prilagajanja in spoznavanja veliko krajši. Verjamemo, da je to pravi izbor za našo ekipo.

Miha Žbontar ostaja pomočnik? Da, on bo še naprej pomočnik.

V ligi INL ste trenutno četrti, Lustenau vam je konec tedna spet odnesel pomembne točke v boju za tretje mesto, ki še prinaša prosto izbiro četrtfinalnega nasprotnika. Kakšni so cilji v ligi? Lustenau nam res ne ustreza, saj smo štiri tekme proti njim izgubili, vse na podoben način. Upam, da smo se končno nekaj naučili iz teh porazov. Zdaj nismo več odvisni le od sebe, da bi osvojili to tretje mesto. A vemo, da, če smo pravi, lahko premagamo vsakega. Na žalost lahko tudi z vsakim izgubimo. Ampak če želiš narediti nek odmeven rezultat, je tako in tako treba premagati vse dobre nasprotnike. Prej ali pozneje … Ne smemo se obremenjevati, če bomo v četrtfinalu igrali s Feldkirchom ali Lustenauom. Treba ga bo izločiti. Gremo pa korak za korakom. Vsako serijo bomo poskušali zmagati. Cilj pa je polfinale.

Polfinale ste si že priigrali v državnem prvenstvu. Kaj pričakujete tam? Prvi cilj je vsekakor finale. Cilji morajo biti visoki. Vsi vemo, koliko čaša že nismo premagali Olimpije, pa tudi to, da oni igrajo na višji ravni, da imajo za seboj več težkih tekem. Bomo pa vsekakor naredili vse, kar je v naši moči, da bi jih presenetili. Ob tem si želimo, da bi bila proti Olimpiji dvorana spet lepo zapolnjena in da bi bil to pravi finale državnega prvenstva, kot si ga navijači in vsi ljubitelji hokeja zaslužijo.

Ko smo že pri obisku. Številke na vaših zadnjih domačih tekmah se vrtijo okoli 800 gledalcev. Navijači se vračajo. Je to znak, da menijo, da gre vaša zgodba v pravo smer? Ja, številka je okoli 700, 800, kar je precej več kot lani. Mislim in upam, da so ljudje prepoznali, da gredo stvari na bolje in se zato vračajo v dvorano. Odzivi so pozitivni. A zavedamo se vsi, da se stvari, ki so se dogajale v preteklosti, ne morejo pozabiti kar čez noč in da bo potreben čas.

Eden od najpomembnejših sestavnih delov vašega projekta so sponzorji, brez katerih ne gre. Se tudi na tem področju pozna pozitiven premik od začetka sezone? Vsekakor. Hvaležen sem vsem sponzorjem, ki so nam izkazali zaupanje in ki nam finančno pomagajo in mesečno izpolnjujejo svoje obveznosti. Saj so prav oni tisti, ki v prvi vrsti držijo zgodbo pokonci. Lahko si le želimo takega nadaljevanja in še nadgradnje. Je pa tako, da tudi mi delujemo na drugačen način, kot je bila v preteklosti praksa. Zdaj sponzorji dobivajo mesečna poročila in imajo vpogled v delovanje kluba, tako da vedo, zakaj so bila sredstva porabljena. In njihov odziv je le pozitiven.

Tudi pri glavnem sponzorju Acroniju? Potekajo pogovori za prihodnjo sezono? Tudi z njimi smo vselej v pogovorih. Mislim, da lahko rečemo, da vsekakor ostajajo zraven. V kakšni meri nam bodo pomagali, pa je še stvar dogovora.

Od začetka sezone ste dodobra spoznali ligo INL. Kakšno je vaše mnenje o tem tekmovanju? Liga ni tako kot slaba, kot nekateri pišejo oziroma mislijo. Je pa tako, da avstrijske ekipe po sami kakovosti in organizaciji odstopajo od slovenskih. A moramo se zavedati, da imajo slovenske ekipe po osemkrat ali pa desetkrat nižji proračun in potem se je težko primerjati. Mislim pa, da bi lahko prve tri, štiri ekipe enakovredno igrale z zadnjimi ekipami lige EBEL, saj tujci delajo razliko. Tujce pa se plača in v Avstriji si to lahko privoščijo. Mi pač ne.

Kako pa ste se glede plačila vi dogovorili s finskim vratarjem? Koliko višji je znesek zanj kot za domače fante? Znesek je zelo primerljiv. Je pa dodaten bonus zanj ta, da smo mu zagotovili še stanovanje in prevozno sredstvo, česar ostali nimajo. Sicer pa je znesek normalen. Če pogledamo v preteklost, kolikšne zneske so včasih prejemali tujci, lahko rečem, da je njegovo plačilo zelo, zelo majhno.

Vrniva se k ligi INL, v kateri se zdi, da je avstrijska moč nad Slovenci vse večja. Tudi pri odločanju. Spomnimo se zadnjega primera Slavije, ko zaradi šolskih in službenih obveznosti v petek, ki načeloma ni igralni dan v tej ligi, ni odpotovala v Kitzbühel in so nato tekmo nič kaj presenetljivo registrirali s 5:0 za avstrijsko moštvo. Koliko vi občutite avstrijsko prevlado, je to zaznati tudi pri sodnikih? Slovenci morda malo nerealno gledamo oziroma se hitro počutimo ogrožene. Kar se Jesenic tiče, moram reči, da nobene tekme nismo izgubili izključno zaradi sodnikov, ampak zaradi svojih neumnosti in svojih napak. Me ja pa zmotil ravno ta primer Slavije, za katerega mislim, da liga ni pravilno odreagirala in da je bila Slavija oškodovana. Moramo pa se zavedati, da to ni slovenska liga in da smo, ne glede na naše partnerstvo, v tej ligi nekakšni tujci. Nekako vemo že vnaprej, kakšna bo odločitev, če bodo odločali v smeri Avstrije ali pa Slovenije. To je treba vzeti v zakup.

Vi ste to letos vzeli v zakup. Pa bo liga INL tudi v prihodnji sezoni vaš tekmovanje? Odvisno, kako se bodo stvari razpletale. Pojavili so se predlogi o ligi EBEL 2. Govori se, da naj bi se liga INL ukinila, a so nekateri klubi proti, drugi za. Govori se tudi o vrnitvi Italijanov. Veliko stvari je še nedorečenih. Mislim, da bo v kakšnem mesecu več stvari jasnih. Ko bodo tudi predlogi znani, se bomo pa tudi mi odločili.

Je še prezgodaj govoriti o Jesenicah in pravi ligi EBEL? Za zdaj je vsekakor prezgodaj govoriti o ligi EBEL. Mislim, da za prihodnjo sezono še ne pride v poštev. Potrebujemo stabilnost kluba in finančno disciplino. Ti dve stvari morata biti na prvem mestu.

Ostajate torej pristaš postopnega nadgrajevanja? Raje včasih stopite na zavoro in počakate, čeprav bi marsikdo v tem istem trenutku raje pohodil stopalko za plin? Da, res je. Zdaj, ko vidim, kako so vse zadeve urejene, je res lahko in lepo delati. Če to ni tako, pa si predstavljam, kakšne težave to lahko prinese in kakšne težave imajo zaradi tega nekateri drugi klubi. Slabe volje si nihče ne želi.