Srebrni olimpijec: Še štirinajst dni me je vse bolelo

Mineva 18 let od takrat, ko je Andraž Vehovar na OI v Atlanti osvojil srebrno medaljo v kajaku in kanuju na divjih vodah. Edino v slovenskem kajaku in kanuju na divjih vodah. Marsikateri poznavalec kajaka se bo še spomnil, kako je zlato pustil na zadnjih dveh valovih. Andraž je vse do danes ostal zvest športu, saj se zadnjih nekaj let resno ukvarja s triatlonom. Je človek, ki polovičarstva ne pozna in se vsega loti "na glavo", kot sam rad pove.

Andraž, pred kratkim ste se vrnili z evropskega prvenstva v ironmanu. Kako ste zadovoljni s svojim dosežkom? Joj, prosim, ne omenjajte mi tega, ker je bila to moja najslabša tekma v življenju. Kar naprej imam namreč težave z vročino. Temperatura na tekmovanju je bila čez 30 stopinj Celzija in tudi vlaga v zraku je bila zelo visoka. Meni se "odpre", ko pada dež in je temperatura okoli 15 stopinj Celzija. Še na svojem prvem ironmanu sem bil boljši kot zdaj.

Pri vas je videti, da se vsega lotite prekleto resno. Strinjam se. Ni pomembno, na katerem področju, vedno grem do konca. In to je ne nazadnje tudi manjša težava. V vsako stvar se vržem "na glavo" , tako da me je zelo težko potegniti ven.

Kako ste se sploh odločili za ta garaški šport? Se lahko strinjava, da je triatlon eno samo garanje? Triatlon je res težek šport, sploh za nekoga, ki ni nikoli plaval. Sam namreč bolj slabo plavam. V ta šport sem prišel bolj po naključju, pravzaprav so me v to potegnili moji prijatelji. V okolici Kamnika se veliko ljudi ukvarja s triatlonom, zato sem se začel tudi sam. Zmeraj sem si želel iti na ironman, da bi se preizkusil še v tem športu. Pozneje ni ostalo samo pri enem, ampak sem nadaljeval. Bom pa moral triatlon počasi opustiti, ker preprosto ni več časa in energije. Rad bi tudi več časa preživel z družino. Mogoče se bom čez kakšno leto ali dve spet lotil tega podviga.

Bi lahko triatlon primerjali s kajakom na divjih vodah? To sta dva popolnoma neprimerljiva športa. Nekdo, ki je bil že prej v profesionalnem športu, ima mogoče malo prednosti pred tistimi, ki se niso profesionalno ukvarjali s športom. To pa je tudi vse. Pri kajaku sem imel svoje telo prilagojeno nečemu povsem drugemu. Pri kajaku sem imel skorajda dvominutni šprint, in to zgornjega dela telesa, pri triatlonu pa je devet ur dela z nogami. Se pravi čisto obratno. In to za nekoga, ki ne zna plavati.

Že dvakrat ste omenili plavanje. Domnevam, da imate pri triatlonu s plavanjem največje težave. Res je. Noge mi pri plavanju tonejo. Osnovne motorične sposobnosti pridobiš, ko si mlad. Starega psa je malo težje učiti nove trike.

Mineva 18 let, odkar ste v Atlanti na olimpijskih igrah osvojili srebrno medaljo. Kolikokrat se še spomnite tistih časov? Zelo malokrat. Tiste barvne slike so danes postale že črno-bele. Seveda pa ostajajo lepi spomini, to vsekakor.

Na tisti tekmi ste nosili številko 13. Bi lahko rekli, da je to vaša srečna številka? Bila je že od nekdaj. Ko so mi na olimpijskih igrah prinesli številko 13, sem si rekel: zdaj pa bo. Ta številka mi je še danes všeč.

Kaj športniku prinese oziroma kaj je vam prinesla olimpijska medalja? Finančno bore malo. Prinesla mi je neko splošno prepoznavnost, za katero danes nisem več prepričan, da je pozitivna stvar. Če se danes ozrem nazaj, lahko rečem, da mi je ta medalja prinesla neki notranji mir. Da sem pomirjen s tem, da sem se 16 let dan in noč preganjal po vodi, kaj več pa ne.

Štiri leta po osvojitvi medalje ste za marsikoga nekoliko presenetljivo veslo postavili v kot. Kaj se ja pravzaprav takrat zgodilo? Takrat sem se začel sam pri sebi spraševati, zakaj za vraga je pomembno, da se trudim, da sem najboljši na vodi med nekimi vrati. Preprosto nisem znal rešiti tega vprašanja. Predvsem zato, ker v tem športu praktično ni bilo denarja. Bil sem že toliko star in uvidel sem, da od tega ne bom mogel nikoli živeti in s tem preživljati svoje družine. Imel sem eksistenčne težave in moral sem začeti razmišljati, kako se bom preživljal vse svoje življenje. S kajakom se zagotovo ne bi mogel, zato sem se bolj posvetil študiju. Vedno sem si govoril, da se bom s kajakom ukvarjal toliko časa, dokler se bom lahko boril za prvo mesto. Na izbirnih tekmah v Avstraliji, pol leta pred olimpijskimi igrami, sem ugotovil, da se ne borim več za prvo mesto, ampak za drugo ali tretje.

In takrat je bilo vsega konec? Spominjam se, da sem prišel skozi cilj in fantom rekel, da je to moja zadnja tekma. Vprašal sem, ali se gre kdo z mano še razveslat, ker se bomo po tem bolj poredko videvali. Takrat so se mi vsi smejali, potem pa so ugotovili, da Vehovar misli resno. Čoln sem spravil v vrečo, šel na letališče, si prestavil letalsko vozovnico in odpotoval domov. To je bilo to.

Marsikateri športnik se potem preizkusi še v trenerskih vodah, vi pa ste vse skupaj presekali. Ni vas bilo nikjer več. Lahko rečem, da ni šlo ravno za prenasičenost s kajakom. Kot sva se uvodoma pogovarjala, sem si našel neko novo zgodbo in se 100-odstotno posvetil tej stvari. Preprosto so mi druge stvari postale pomembnejše. V kajaku sem videl in preizkusil vse. Ni bilo razloga, da bi tam še kaj iskal.

Kako danes gledate na kajak kot šport, se razvija v pravo smer? Ne, vsekakor ne. To je eden izmed olimpijskih športov, ki je v svojem razvoju popolnoma zgrešil smer modernih trendov. To je šport, ki je prijazen za gledalce. Že sama beseda divji pomeni, da te ekstremizem kajaka pritegne. Štiri tekme svetovnega pokala na leto so za sponzorje in nekoga, ki bi rad vlagal v ta šport, zelo neprijazne. Z marketinškega zornega kota ne vidim razloga, da bi kdo vlagal v ta šport.

Po profesionalni športni karieri ste celo za nekaj časa zapluli v politične vode. Dobra ali slaba izkušnja? Mislim, da sem si s to potezo naredil več škode kot koristi. Po drugi strani je bila to vrhunska izkušnja, iz katere sem se ogromno naučil. Ne bi rekel, da je bila poteza čisti strel v prazno, mi je bilo pa po tem vse veliko težje.

Leta 2008 ste bili vodja olimpijske odprave v Pekingu. To je bila ena mojih najlepših izkušenj. V drugi vlogi, z razsežnostjo in pripravami na olimpijske igre, me je to presenetilo, saj kot tekmovalec s temi stvarmi nisi seznanjen. Takrat razmišljaš o svoji tekmi in treningih, ne o razsežnosti dogodka ali kakšnem organizacijskem zalogaju reprezentance. Vse skupaj mi je bilo zelo zanimivo. Bila je dobra izkušnja in še kdaj bi se lotil česa podobnega.

Menda ste se na olimpijskih igrah v Pekingu usedli v čoln in odpeljali nekaj vrat. Po naših informacijah vam je čoln zelo lepo tekel. Po osmih letih brez sedenja v čolnu sem bil tudi sam presenečen, da sem se tako suvereno odpeljal po progi, pa še počasen nisem bil. Priznati moram, da je bilo to malo povezano tudi s srečo, vendar z občutkom v čolnu nikoli nisem imel težav, pravzaprav je bila to moja prednost. Sem bil pa dobesedno šokiran nad tem, kakšne sile na telo povzroča tekmovalna vožnja v kajaku. Še štirinajst dni po tistem me je vse bolelo. Takrat sem šele videl, kako dobro sem bil včasih pripravljen.

Zdaj ste že nekaj časa v poslovnem svetu. Je to tisto, v čemer uživate? Da, uživam v tem, kar delam, in vse skupaj mi je zanimivo.

Obstaja možnost, da bomo Andraža Vehovarja še kdaj videli premagovati tacenske brzice kot v najboljših kajakaški časih? Seveda obstaja. Zagotovo me bo kdaj spet zagrabilo. Sploh takrat, ko bom svoje tri hčerke peljal v Tacen in mi bodo rekle, naj jim pokažem. Z veseljem bi šel tudi s starimi prijatelji veslat na Savo Bohinjko, kjer bi spili kakšno pivo in si spekli klobase. Kaj takšnega bi si res želel.