Športnik leta Peter Prevc: Zame meja ni, zmeraj sem lahko še boljši

Ni prav velik ljubitelj intervjujev, a v torkovem večeru je moral odgovarjati veliko. To je bil večer, ko je komaj 22-letni skakalec Peter Prevc iz Dolenje vasi v Selški dolini že drugič zapored postal najboljši slovenski športnik, kar so mu med drugim prinesli dve olimpijski kolajni, tretje mesto na svetovnem prvenstvu in drugo v skupnem seštevku svetovnega pokala. Vseeno ostaja izjemno skromen in pazljivo zavedajoč se odgovorne vloge vzornika pri mladih, ki si jo je nadel s svojimi uspehi.

Kaj vam pomeni že druga nagrada zapored? Gre za potrditev dobrega dela v preteklosti. Je naloga, da se moram odrezati dobro v prihodnosti. Ne pomeni samo, da sem jaz dobro delal, ampak tudi vsi, ki so me podpirali. V prvi vrsti so to starši, potem pa vsi trenerji, ki se jih v teh letih ni zamenjalo tako malo.

Prav gotovo niste zelo nastopaški tip človeka, a se zaradi svojih rezultatov preprosto morate veliko pojavljati v medijih. Postaja to že moteče? Najlažje je takrat, ko je novinarska konferenca in z vsemi obveznostmi opravim hkrati. Stvari moraš sprejeti takšne, kot so. Bolj se pritožuješ, bolj ti je težko. Če pa dogajanje vzameš kot nekaj, kar se mora zgoditi, ga opraviš, gre mimo tebe.

Izjemno ste priljubljeni. Kako sprejemate vlogo vzornika za mlade športnike, je to breme? Glede na to, da me vedno opazujejo kakšni mulci, je treba zmeraj vedeti, kako se obnašati. Morda pa je to zame tudi boljše, da ne naredim kakšne hude neumnosti. Nekje v glavi imam vseskozi zavest, da pazim na obnašanje.

Pri 22 letih ste drugič postali najboljši slovenski športnik. Kje so meje? Ni jih. Zame ni mej nikjer, ker vedno mislim, da sem lahko še boljši.

Na odru ste dejali, da ne gledate nazaj na zaletišče skakalnice, da vas ni strah. Kdaj sta ta in trema izginila? Trema je lahko tudi pozitivna. Da si ne bi upal skočiti, da bi imel kakšno blokado – tega pa ne doživim. V mladosti greš postopoma na vselej večjo skakalnico. Telo in glava vesta, da je vse v redu. Morda po kakšnem padcu nastane zavora v glavi, a jo pač premagaš.

S trenerjem Goranom Janusom se sijajno razumete, ste kot velika družina, čeprav se kdaj dogajajo tudi nesoglasja. Del kipca je tudi njegov, kajne? Eno nagrado sem prejel tudi za Gorana. Vprašali so me, ali jo je dobil zaradi mene. Odvrnil sem, da je bolj ta kipec (za športnika leta, op. a.) njegov kot pa njegova nagrada moja. Drug brez drugega ne moremo. Brez njega ne bi bilo mojih uspehov in obratno. Vesel sem, da imamo takšnega trenerja. Ne le njega, ampak vso ekipo. Tu so še Jani Grilc, Nejc Frank, Matjaž Polak, ljudje iz servisa, ki nam omogočajo, da sploh tekmujemo. Mi smo le na vrhu piramide.

Zdi se, da ste kot ekipa prevzeli uspehe od alpincev, kjer je Tina Maze nekakšen osamljeni jezdec. Do kdaj lahko jadrate na tem valu? Dokler bo dovolj vetra, da bo val zdržal. Trudili se bomo čim dlje. Koko dolgo bo to, bomo videli. Ničesar ne bom obljubljal.

Kako bi ocenili skakalni podmladek? Mislim, da je zelo dober. Za zdaj se za prihodnost skokov ni bati.