Druga kariera
Nedelja, 1. 11. 2020, 13.12
3 leta, 5 mesecev
DRUGA KARIERA (182.): MIHA PIRIH
"Prisilna" upokojitev ga ni pregnala z Bleda
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,44
1
Pred natančno desetimi leti je bil trikratni olimpijec Miha Pirih zaradi suma na nevarno bolezen srca prisiljen tekmovalno veslo postaviti v kot. A se ni preselil prav daleč. Z veslanjem je bila povezana tako njegova diplomska naloga na Fakulteti za šport kot tudi vse tri današnje poslovne dejavnosti. "Danes sem povsem zdrav," ob leseno sedišče tribun na Bledu trka član zadnje slovenske veslaške posadke s kolajno na svetovnem prvenstvu v eni od olimpijskih disciplin, danes pa trener na klubski in reprezentančni ravni.
Rok Rozman, Rok Kolander ter Tomaž in Miha Pirih: četverec brez krmarja iz leta 2009
Ko smo se malo pred dogovorjenim terminom za srečanje spuščali proti veslaškemu središču na Bledu, kjer je veslanje v resnici "veslajne", je Miha Pirih na jezerski gladini opravil že kar nekaj kilometrov. A ne kot veslač. To poglavje je že desetletje zaprto, temveč v gumijastem čolnu – kot "nadzornik", natančneje kot glavni trener z naskokom najuspešnejšega slovenskega kluba.V VK Bled je nasledil Miloša Janšo, očeta največjih uspehov slovenskega veslaškega športa. Obenem 42-letni Jeseničan, ki se je sicer nato preselil v Žirovnico, deluje tudi na reprezentančni ravni, kjer drži roko nad mladinci. Že vrsto let pa sodeluje tudi z nekdanjim reprezentančnim sotekmovalcem Janijem Klemenčičem v projektu Insync, kjer za podjetja pripravljata delavnice, v katerih prav usklajenost v veslaškem čolnu simbolizira povezanost v delovnih kolektivih.
Klemenčič je bil le eden od številnih veslačev, s katerim si je Miha delil čoln. Dolga leta mu je v četvercu družbo delal brat Tomaž Pirih, malo pred zaključkom kariere na kratko tudi Žiga Pirih. Precej dalj časa sta mu v hrbet zrla Rok Kolander in Rok Rozman, pred tem tudi Andrej Hrabar, Matija Pavšič in Matej Prelog. Odmevnejšo mednarodno pot je sicer začel leta 1996 s tretjim mestom na MSP med dvojci, kjer mu je družbo delal Grega Sračnjek.
Nastopil je na treh olimpijskih igrah (2000, 2004 in 2008) in prav na svojih zadnjih na četrtem mestu v četvercu brez krmarja z bratom Tomažem, Rozmanom in Kolandrom za dobri dve sekundi zgrešil bronasto odličje. Do tega je nato omenjena gorenjska posadka s štajerskim pridihom prišla leto pozneje na SP v Poznanju. Za našega sogovornika je bil to osmi in obenem zadnji nastop na svetovnih prvenstvih. Pohvali pa se lahko tudi s petimi uvrstitvami med najboljše tri v svetovnem pokalu.
Deset let po koncu kariere.
Zavrtimo čas deset let nazaj. Kakšen šok je za vas pomenilo zdravniško priporočilo o zaključku športne kariere?
S kardiologinjo sva štiri leta spremljala stanje. Po treningu 14. 9. 2010 sva imela poglobljen pogovor, v katerem mi je dejala, da je zaradi nedoločljivosti stanja srca nadaljnja športna dejavnost tvegana. To je bilo deset dni pred odhodom na Novo Zelandijo, ki je tedaj gostila svetovno prvenstvo. Naš četverec je prav takrat začel dobivati želeno obliko. Imeli smo dobre občutke in prepričanje o formi. Zame je bilo seveda vsega takoj konec. Šok? Niti ne. Vse skupaj sem dojemal dokaj zamaknjeno. Podobno kot v športu. Ko nekaj doživiš, sprejmeš šele malce pozneje. Zaradi tega vam športniki po velikih uspehih pogosto rečejo, da še ne dojemajo, kaj se dogaja. Podobno je bilo z mojim sprejemanjem nenadnega konca kariere. Spominjam se, da sem že naslednji dan rezerviral aranžma za dopust. A sčasoma sem začel dojemati, kaj se dogaja. "Hudiča, res je konec," sem si dejal po več mesecih.
Udarna posadka iz leta 2009
Kakšni pa so bili prvi znaki, ki so pritegnili zdravniško pozornost?
Ni jih bilo. Prav to je največja nevarnost. Po rednem EKG pregledu je osebna zdravnica opozorila na težavo. Mišična stena je bila dovolj zadebeljena, da se je pojavil sum na kardiomiopatijo. Gre za srčno okvaro, ki lahko privede tudi do resnih težav. Morda do kolapsa, po najbolj tragičnem scenariju do smrti. Zaradi tega prave tolerance ni bilo. Delček suma je bil dovolj, da so me povsem zaustavili.
Danes ste povsem zdravi?
Pravzaprav nikoli nisem imel nobenih težav. Sem bil pa previden. Sum, da bi se mi lahko pripetilo tudi tisto najhujše, je bil seveda dovolj. Sprva sem pol leta povsem miroval. Še danes ohranjam redne stike s kardiologinjo dr. Katjo Ažman Juvan. Prav lani sem opravil težji obremenitveni test. Danes lahko le potrkam ob leseno podlago. Vse je v redu. Normalno živim.
Kardiomiopatije skozi oči strokovnjakinje
Pri lažjem razumevanje bolezni srčne mišice, nam je na pomoč priskočila Dr. Katja Ažman Juvan z Inštituta za medicino in šport. "Kardiomiopatije so bolezni, ki na različne načine prizadenejo srčno mišico. Najpogostejša med njimi je hipertrofična kardiomiopatija, pri kateri se srčna mišica bolezensko zadebeli, urejenost srčnomišičnih vlaken se poruši. Poteka lahko povsem brez težav, lahko z bolečinami v prsih, prekomerno zadihanostjo ali utrujenostjo med naporom, občutkom nepravilnega bitja srca ..., lahko pa brez predhodnih težav zaradi življenje ogrožujoče motnje ritma privede tudi do nenadne srčne smrti," pojasnjuje dr. Juvanova in omenjeno bolezen izpostavlja kot enega od najpogostejših vzrokov za nenadne srčne smrti pri mlajših športnikih (pod 35 let) v zahodnem svetu.
Zadnja slovenska kolajna na SP v olimpijski veslaški disciplini.
V populaciji se sicer pojavlja pri 1 od 500 ljudi, pri tekmovalnih športnikih pogostnost ocenjujejo na približno 1:1.500. "Za odkrivanje kardiomiopatij pri športnikih, ki nimajo težav, so ključni preventivni pregledi, ki vključujejo tudi elektrokardiogram. EKG je namreč spremenjen pri približno 90 % bolnikov, vendar spremembe niso tipične za posamezne vrste kardiomiopatij. Za diagnozo pogosto zadostuje ultrazvočna preiskava srca, občasno pa je potrebna kombinacija različnih preiskav, s katerimi ne samo potrdimo ali ovržemo diagnozo, temveč tudi opredelimo ogroženost za srčno-žilne zaplete. Postavitev diagnoze je ključna zato, ker s prilagoditvijo življenjskega sloga - pri tekmovalnih športnikih to z nekaterimi izjemami pomeni opustitev tekmovalnega športa - in z zdravljenjem preprečimo večino nenadnih smrti. Pri drugi vrsti kardiomiopatije – aritmogeni kardiomiopatiji, za katero so v zgodnji fazi značilne motnje ritma – izogibanje intenzivnim naporom pomeni tudi počasnejše napredovanje bolezni," pravi dr. Juvanova.
Po rezervaciji dopusta in dokončnem soočenju s koncem kariere ste se verjetno hitro spopadli z vprašanji, kako naprej. Veslač pač ni Anže Kopitar, ki si bo lahko po koncu kariere privoščil daljši čas za razmislek o drugi karieri.
Tudi to vprašanje sem dojemal z zamikom. Eksistencialno sem bil preskrbljen še za dve leti, saj sem izpolnjeval formalne pogoje za nadaljnjo zaposlitev pri Ministrstvu za finance. Najprej sem se lotil zaključka študija. Maja 2011 sem diplomiral na Fakulteti za šport, in sicer z diplomsko nalogo Varnost in reševanje v veslanju pri zdaj že pokojnem profesorju Venceslavu Kapusu. Takrat sem imel tudi formalne pogoje za pripravništvo na področju športa. Pod mentorstvom Miloša Janše sem ga opravil v blejskem veslaškem klubu. Po opravljenem strokovnem izpitu se je pojavila možnost za delo v VK Bled. Nisem izključeval niti dela v šolstvu, zato sem kot pripravnik deloval na jeseniški gimnaziji in opravil strokovni izpit za učitelja športne vzgoje. A potegnilo me je v veslanje.
Danes ste ob trenerju mladincev na reprezentančni ravni glavni trener v blejskem klubu. Zanimivo, tam ste stopili v čevlje Miloša Janše. Kako veliki so bili?
Sistem starešin je star tisoče let, zato ga velja upoštevati. Ljudi, ki so iz veslanja naredili to, kar je bilo, je modro zadržati na položajih, na katerih je od njih vedno mogoče dobiti nasvet. Po drugi strani pa je treba v sistem dodajati mlado kri. Navsezadnje ga je treba prilagajati današnjim časom in upoštevati dojemanje današnje mladine. Miloš Janša? Velikan. Kdorkoli bi me poskušal prepričati o nasprotnem, bi se sporekel z njim. Ne želim ga neposredno hvaliti. Lahko pa to storim s primeri. S svojim pristopom je absolutno zgled. Od njega sem se naučil, kako je treba pristopiti pri delu z vrhunskimi športniki. To pa je gradnja varnega okolja, v katerem športnik začuti, da je pod trenerjevim okriljem. Posledično je lahko sproščen, čeprav to ne pomeni, da na relaciji športnik-trener ne more biti trdega odnosa. Miloš je bil trd tudi do nas, a ni nikoli javno obračunaval z nami. Čutil se je del problema, če je ta nastal. Še več, zasluge za uspehe je pripisoval nam, za neuspehe jih je prevzel nase.
S trenerjem Janšo so tako ali drugače povezani vsi uspehi slovenskega veslanja. Danes jih ni. Preprosto, zakaj?
Na to vprašanje naletim skoraj vsak drug dan, ko kdo vpraša: "Ali bo še kdaj kaj nastalo iz tega veslanja?" Najprej bi opozoril, da uspehi niso bili tako samoumevni, kot se je zdelo. Rad primerjam 80. leta prejšnjega stoletja, čeprav takrat še nisem bil del sistema, z današnjim časom. Takrat se je zbralo več čvrstih športnih karakterjev. Robi Krašovec, Milan Janša, Sadik Mujkič, Bojan Prešern … Takšne ljudi danes iščemo z lučjo pri belem dnevu, pa jih ne najdemo več. Omenjeni fantje so s predispozicijo, trmo in podporo trenerjev Janše in Stanka Slivnika začeli delati usmerjeno. Vlak je speljal. Ko je bil okvir postavljen, so se postavile norme. Dela se trdo, na velikih tekmovanjih se osvajajo kolajne. Rodovi, ki so prihajali, so vedeli, kakšne so norme. Kdor se je znašel v tem okviru, je obstal. Kdor ne, je odpadel. Tako so se pojavili Jani Klemenčič, Iztok Čop, Denis Žvegelj … Jaz spadam v skupino zadnjega rodu, ki je še ujel ta vlak.
In danes …
Vidim nekaj športnikov, na katere bi lahko pripeli te okvirje in norme. Imamo tudi mladince, ki so, brez dodatnih vprašanj, pripravljeni delati. Kot trener moram po eni strani paziti, da jih ne preobremenim, po drugi strani pa jih postavljam kot normativ. Vprašanje pa je, ali veslanje za te osebe lahko pomeni tako zanesljivo izbiro, da bodo ohranili popolno osredotočenost. Ni namreč naključje, da so prav naši najboljši klubski veslači dobri tudi na drugih področjih. Tudi v šoli. Morda gre za kar paradoksalen položaj. Po drugi strani pa ne verjamem, da bi lahko nekdo v veslanju uspel s povprečnimi delovnimi navadami. Ne, naključij ni. Tudi delovna skupina zaradi svoje majhnosti ne more vplivati na "vprašljivega" posameznika. Ostanemo torej pri najboljših, ki bodo morali imeti ekstremno željo po vztrajanju v veslanju.
Lahko govoriva o konkretnih imenih?
Ruby Čop, Semen Kravchuk, Jaka Vovk, Jana Dremelj, Ela Bajec, Izak Žvegelj …
Morebitna imena prihodnosti. Kaj pa preteklost? Menite, da bi bilo vaše življenje drugačno, če bi četverec leta 2008 prišel do olimpijskega brona?
Čeprav smo bili četrti, pa na tisti Peking vendarle gledam kot na zgodbo s srečnim koncem. Polfinalni nastop je zame eden od vrhuncev kariere. To je bil maksimalni nastop, ki ga v takšni meri nismo nikoli več ponovili. Zakaj nato v finalu nismo bili na takšni ravni? Tedaj nisem vedel. Danes bi dejal, da še nismo bili dovolj zreli. Za kolajno na svetovnem prvenstvu 2009 smo se kalili prav v Pekingu. Z glavami iz leta 2009 bi leto pred tem na olimpijskih igrah osvojili kolajne. V tem primeru ne bi bilo notranjih dvomov o dosegljivosti prvih treh mest. Tako pa … Če, če, če. Vseeno dvomim, da bi bilo moje življenje kaj bistveno drugačno. Le zadoščenje bi bilo ob olimpijskem odličju večje. Prav zaradi večkrat omenjene kolajne s SP 2009 pa na svojo kariero ne gledam z grenkim priokusom.
Zamenjali ste kar nekaj posadk. V kateri ste se počutili najbolj domače?
V čolnu iz leta 2006, ko so bili poleg mene v četvercu še brat Tomaž, Prelog in Kolander. Bil sem sproščen, morda tudi zaradi tega, ker nisem bil neformalni vodja ekipe. To je bil Prelog. Pozneje sem čutil večjo odgovornost. Če pa bi me vprašali, v katero posadko bi se vrnil, bi dejal, da v četverec iz leta 2008 s Tomažem, Rozmanom in Kolandrom.
1