Nedelja, 8. 1. 2023, 4.00
1 leto, 10 mesecev
Poslovilni intervju najboljše slovenske judoistke
Preporod Tine Trstenjak: z žlahtno popotnico se podaja na novo pot #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
8
Najboljša slovenska judoistka vseh časov Tina Trstenjak se je v pogovoru za Siol.net razgovorila o slovesu od vrhunskega športa in novi življenjski poti ter svobodi, ki jo okuša zadnje leto dni.
"Spomnim se, da sem v osnovni šoli v spisu napisala, da si želim biti uspešna v judu, ne želim pa si biti zvezda." To je le eden od spominov ene od najboljših slovenskih športnic vseh časov, olimpijske in svetovne prvakinje v judu Tine Trstenjak, ki je na zadnji dan lanskega leta objavila novico o koncu kariere. Kaj bo počela v svoji novi karieri? Kaj v življenju obžaluje in kakšen je danes njen odnos z dolgoletnim trenerjem Marjanom Fabjanom? Kako se je spopadala z veliko pozornostjo, ki je je bila deležna po največjih uspehih, kdo ji je bil takrat najbolj v pomoč in na koga se je lahko oprla pri iskanju nove karierne poti?
Odločitev o koncu uspešne športne kariere je Trstenjakova sporočila zadnji dan leta 2022.
Dvaintridesetletna Celjanka se je v skoraj uri sproščenega pogovora za bralce Siol.net razgovorila o slovesu od vrhunskega športa in novi življenjski poti ter svobodi, ki jo okuša zadnje leto dni. Kaj v življenju obžaluje in kakšen je danes njen odnos z dolgoletnim trenerjem Marjanom Fabjanom, ki ji je z dovršenim programom treninga pomagal do naslova olimpijske prvakinje (2016), olimpijske podprvakinje (2021), svetovne prvakinje (2016) in treh naslovov prvakinje Evrope, če navedemo samo največje uspehe? Kako se je spopadala z veliko pozornostjo, ki je je bila deležna po največjih uspehih, kdo ji je bil takrat najbolj v pomoč in na koga se je lahko oprla pri iskanju nove karierne poti? Tina Trstenjak se je z judom začela ukvarjati leta 1998, pri osmih letih, kariero pa je uradno končala na zadnji dan leta 2022, po 24 letih.VIDEO: Tina Trstenjak o tem, kaj je v obdobju športne kariere najbolj pogrešala, po čem želi, da se je ljudje spominjajo, in kaj se je v zadnjem letu zanjo spremenilo:
Tina, ste znali proslavljati svoje športne uspehe? To je namreč eno od najpogostejših obžalovanj nekdanjih športnikov. Da se niso znali veseliti svojih dosežkov takrat, ko so jih dosegali.
Da, tudi sama sem med njimi in to obžalujem. Šele danes se zavedam, kaj vse sem dosegla. Prej je bila zame zmaga samo ena zmaga več v moji zbirki, medtem ko sem bila z mislimi že pri naslednji. Danes se tega zavedam.
Moji uspehi, ne da se hvalim, so res neverjetni in vprašanje je, kdaj bo v judu kdo od slovenskih judoistov, pa res vsem privoščim, dosegel to, kar sem jaz.
Če bi danes karkoli spremenila v svoji karieri in če to ne bi spremenilo mojih rezultatov, potem bi svoje zmage precej bolj proslavljala in se jih veselila.
"Šele danes se zavedam, kaj vse sem dosegla. Prej je bila zame zmaga samo ena zmaga več v moji zbirki, medtem ko sem bila z mislimi že pri naslednji."
Kako ste sploh proslavili največje uspehe?
Razen sprejemov pravzaprav nič posebnega. Spomnim se, da sem 9. avgusta 2016 v Riu postala olimpijska prvakinja, 15. septembra pa sem že začela trenirati. Skratka, ni bilo časa za karkoli drugega kot za treninge.
Kateri dosežek vam je bil v največje zadoščenje?
Zagotovo zlata olimpijska medalja v Riu, ki je, to priznam, kljub temu, da sem bila takrat aktualna svetovna in evropska prvakinja, nisem pričakovala, niti je niso pričakovali drugi.
Vsi so bili prepričani, da bo naslov olimpijske prvakinje osvojila Clarisse Agbegnenou. Sama pri sebi sem sicer verjela, da lahko osvojim medaljo, zame bi bila tudi bronasta ali srebrna izjemno dragocena, pomembno je le, da je olimpijska, si pa nisem mislila, da bom zmagala, še manj pa, da bo finalna borba najlažja od vseh borb na olimpijskih igrah.
S trenerjem Marjanom Fabjanom po osvojitvi naslova olimpijske prvakinje v kategoriji do 63 kg.
Ste bili takrat prvič deležni velike medijske pozornosti?
Da. Na to nisem bila pripravljena in zame je bilo to precej težko. Spomnim se, da sem enkrat v osnovni šoli v spisu napisala, da si želim biti uspešna v judu, ne želim pa si biti zvezda (smeh, op. p.). No, sčasoma sem se na to navadila.
Vam je kdo pomagal pri tem, vas je kdo podučil, kako podajati izjave, kako se obnašati na intervjujih, javnih nastopih …
Ne, mi je pa bil pri tem v veliko pomoč moj trener Marjan Fabjan, saj so se vsi pogovori in dogovori izvajali prek njega, kar mi je zelo ustrezalo, saj sem zaradi tega imela precej manj skrbi.
Pa vendar, zame je bil to velik zalogaj. Si predstavljate, da kar naenkrat preideš od tega, da te nihče ne pozna, do tega, da gostuješ na vseh radiih in televizijah po državi?
Z Ano Velenšek na sprejemu po vrnitvi z olimpijskih iger v Riu de Janeiru leta 2016
Verjetno je bil precejšen preskok v vašem življenju tudi zadnje leto. Ste prvič v več kot 20 letih uživali v prostem času? Kaj vse ste počeli od olimpijskih iger v Tokiu naprej? Na tekmovanjih vas nismo več videvali.
Več časa sem imela za druženje z ljudmi, za spoznavanje novih ljudi, prej za vse to zares ni bilo časa.
Izkoristila sem ga tudi za adrenalinske športe, ki jih naravnost obožujem! V Braziliji sem z višine 150 metrov skočila z elastiko. Noro! Krasno je bilo, takoj bi ponovila! Z najboljšo prijateljico sva šli tudi na zipline na Bledu, upam, da bom nekoč skočila tudi s padalom z letala. Moja mami je že, to je bilo naše darilo za njen 50. rojstni dan.
Novico o koncu kariere ste simbolično objavili na zadnji dan starega leta. Kdaj ste v resnici že sprejeli odločitev?
Že pred nekaj časa, a sem se še vedno iskala. Nisem vedela, ali bi še vztrajala, ali naj končam kariero. Ko se mi je ponudila priložnost Svetovne judo zveze, ki zame pomeni novo priložnost za kariero, je bila odločitev lažja. Mislim, da se je vse lepo sestavilo.
"Zame je bilo že dodatno leto pred olimpijskimi igrami v Tokiu zaradi epidemije covid-19 izjemno zahtevno. Morda sem sama pri sebi že takrat vedela, da ne bom več dolgo vztrajala."
Ste se vmes vseeno poigravali z idejo, da bi vztrajali do olimpijskih iger v Parizu leta 2024? Zdaj se res zdi, da so igre že pred vrati.
Res je, olimpijske igre so blizu, a ko enkrat toliko treniraš in si tako vpet v šport, kot sem bila jaz, se ti to vseeno zdi daleč. Zame je bilo že dodatno leto pred olimpijskimi igrami v Tokiu zaradi epidemije covid-19 izjemno zahtevno. Morda sem sama pri sebi že takrat vedela, da ne bom več dolgo vztrajala.
Kaj pomeni olimpijski cikel za vrhunskega športnika konkretno, kaj je najtežje?
To, da moraš biti ves čas pripravljen, pri čemer moraš biti najbolj pripravljen prav na natanko določen dan, se pravi na dan olimpijske tekme. Pri tem se moram zahvaliti svojemu dolgoletnemu trenerju Fabiju, on je pripravil ves program, jaz sem mu samo sledila. On me je pripravil, da sem bila na natanko določen dan v najboljši mogoči formi.
Trener Marjan Fabjan je več kot dve desetletji bdel nad kariero Trstenjakove.
Predstavljajte si, vsi smo bili tempirani na natanko določen dan, potem pa se je zaradi bolezni covid-19 vse skupaj podrlo. To je bilo res težko, grozno. Ko si ves čas na vrhuncu, oziroma še malo čez svoj maksimum, potem pa izveš, da boš tako živel še eno leto dlje. Težko je bilo, se pa po drugi strani zavedam, da se lahko samo na tak način pride do rezultatov.
Težko je bilo tudi zato, ker niste imeli nobene primerjave s tekmeci. Bili ste zaprti v svoj mehurček …
Res je, lahko smo šli le na Hrvaško ali v Italijo, kjer pa ni prave konkurence. Tudi fizično … Če primerjam obdobje pred olimpijskimi igrami v Riu leta 2016 ali Tokiu leta 2021, je bilo zdaj precej težje.
Kako se je na vse skupaj odzvalo vaše telo? Tudi vaše zahteva vedno več počitka?
Zares se pozna, da ne zmoreš več toliko kot pri 20, 25 letih, ampak moraš. V vrhunskem športu moraš čez svojo mejo … Sicer pa še vedno precej treniram in poskušam skrbeti zase. Skoraj vsako jutro obiščem fitnes, z mami veliko hodiva, tudi po 10, 12 kilometrov … Skrbim zase. Zavedam se, da moram poskrbeti zase.
"Skrbim zase. Zavedam se, da moram poskrbeti zase."
S čim se boste ukvarjali zdaj? Na Svetovni judo zvezi so objavili, da ste opravili nekatera izobraževanja.
Res je. Na Svetovni judo zvezi so me povabili, da opravim tečaj prve stopnje za inštruktorja juda. Spletni del tečaja sem opravila z zelo lepimi ocenami, na koncu sem s spletnim in praktičnim delom skupaj zbrala 92 odstotkov vseh točk, kar je noro, v šoli nikoli nisem blestela (smeh, op. p.).
Na praktični preizkus so me povabili, še preden sem končala spletni preizkus, tako da so verjetno na zvezi z menoj imeli določene načrte. No in še preden sem končala praktični preizkus, so me že povabili v ekipo ekspertov (strokovnjakov), tako da sem se decembra odpravila v Budimpešto, kjer sem učila druge trenerje, kar mi je bilo v izjemno čast.
Ne morem še povedati, kaj natanko bom počela zdaj, saj bo to najprej objavila Svetovna judo zveza. Skratka, ostajam v judu, vendar bom od zdaj na drugi strani. V judu ne obstajata samo trener in tekmovalec, ampak je še precej drugih možnosti.
Nekdanji predsednik Borut Pahor je Trstenjakovi lani podelil zlati red za zasluge za izjemne športne dosežke, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču in za navdih ljudem.
Enkrat ste mi rekli, da vas delo trenerja ne mika. Ste si premislili?
Ne, še vedno me ne zanima, vsaj ne za zdaj. Rada pomagam, rada učim, zanimalo bi me tudi vodenje seminarjev, se pa ne vidim v vlogi trenerja. Za zdaj.
Bi vas zanimalo delo sodnice?
Ne. Toliko sem preživela na tatamiju, da si te vloge nikoli nisem želela.
Omenili ste seminarje. Tukaj je znanje angleškega jezika skoraj nujno. Spomnim se, da ste enkrat na Instagramu objavili, da ste v šoli skoraj vsako leto imeli popravni izpit iz angleščine, potem pa ste sprejeli povabilo, da zaposlenim v enem od podjetij predavate v angleščini in krepko stopili iz cone udobja. Kako ste prebili blokado?
Ugotovila sem, da ni nujno, da govorim popolno in da obvladam vse čase, ki so v angleščini, ampak je bolj pomembno, da samo govorim. Tudi če ne gre, ti ljudje vedno radi pomagajo.
Preprosto sem se znebila strahu. Angleško sem morala uporabljati tudi zaradi sporazumevanja s svojimi prijateljicami iz sveta juda, še prej pa zaradi zmag in intervjujev po tekmah. Na začetku so bile moje izjave bolj kratke in jedrnate, v slogu 'Zelo sem srečna' in podobno, potem pa sem počasi znala povedati vedno več.
Jezik mi je nekako prišel v kri. Ne govorim ne vem kako visoke stopnje angleščine, me pa ljudje razumejo in vse se lahko dogovorim. Tudi tečaj, o katerem sem prej govorila, sem opravila v angleščini.
"Uspehi v karieri so mi prinesli toliko, da sem si lahko kupila stanovanje v Celju in se letos preselila na svoje. Nekaj je, ni pa bogastvo."
Vaša kariera je bila izjemno uspešna. Kaj vam je prinesla v finančnem smislu? Vemo, da se zaslužki v judu nikakor ne morejo primerjati z zaslužki v, na primer tenisu, pa vendar …
Res je, kot bi bil to kak drug svet. Uspehi v karieri so mi prinesli toliko, da sem si lahko kupila stanovanje v Celju in se letos preselila na svoje. Nekaj je, ni pa bogastvo.
Ampak vas ni nikoli minilo. No, menda vas je za kratek čas minilo leta 2010 in ste razmišljali, da bi kimono postavili v kot. Za kaj natanko je šlo?
Res je, v obdobju prehoda iz mladinske v člansko vrsto me je za kratek čas minilo, a me je še vedno gnala misel, da sem že tako daleč na tej športni poti, da bi bilo zdaj škoda vse skupaj pustiti, pa čeprav mi je bilo vmes zelo velikokrat zelo težko.
Vse do olimpijskih iger v Riu de Janeiru je bil moj glavni cilj osvojiti olimpijsko medaljo, te sem si res želela in zanjo sem bila pripravljena preskočiti vse ovire, ko pa sem enkrat medaljo dosegla, to je bilo pri 25 letih, sem pravzaprav dosegla sem vse, kar se doseči da, sem se vprašala, kaj pa naj počnem zdaj.
Vse, kar znam, je judo, zato sem si rekla, da bom vztrajala še en olimpijski cikel in morda ponovila rezultate. To mi sicer ni uspelo, še dvakrat sem postala evropska prvakinja, naslova svetovne in olimpijske prvakinje mi ni več uspelo doseči, sem pa imela cilje, ki so me gnali, da sem pri lovljenju teh ciljev vztrajala.
V objemu prijateljice in največje tekmice Clarisse Agbegnenouu po olimpijskem finalu v Tokiu.
Pomemben del kariere in obdobja v judu so tudi prijateljstva, ki ste jih ustvarili v judu. V finalu olimpijskih iger v Tokiu smo bili priča izjemnemu trenutku, ko vas je vaša največja tekmica Clarisse Agbegnenou po zmagi objela in dvignila v zrak. Ta objem je bil res poseben in je odražal tesno prijateljstvo, ki vaju veže. Kdaj sta postali prijateljici? Letos vas je z družino obiskala v Sloveniji.
Spoprijateljili sva se v zadnjih letih, mislim, da dve leti pred olimpijskimi igrami.
Dobro se spomnim, ko sem v obdobju, ko je postalo jasno, da bodo olimpijske igre prestavljene za leto dni, brskala po Instagramu in dobila občutek, da so vsi športniki presrečni, da so dobili dodatno leto za priprave na olimpijske igre, le meni se je zaradi tega podrl svet. Ko sva se s Clarisse začeli pogovarjati o tem, sem ugotovila, da je tudi ona enakega mnenja. Že pri tem sva se povezali, potem pa sva svoje prijateljstvo samo še poglobili.
Tudi leta 2019, ko mi sezona nikakor ni stekla, sva se veliko pogovarjali, vedno me je spodbujala, verjela je vame, me bodrila, naj vztrajam. Zadnji dve leti sva bili stalno v stiku in zelo sem bila vesela, da sva bili prav medve v finalu olimpijskih iger. Čisto drugače bi bilo, če bi bila v finalu s katero drugo tekmovalko. Lepo je bilo, v Riu sem zmagala jaz, v Tokiu je to uspelo njej. Med nama vlada izjemno spoštovanje.
"Dobila sem občutek, da so vsi športniki presrečni, da so dobili dodatno leto za priprave na olimpijske igre, le meni se je zaradi tega podrl svet."
Kdo vam je stal ob strani v tem zadnjem letu, ko ste iskali novo pot po koncu kariere? Marsikateri športnik pravi, da takrat veliko ljudi kar izgine iz spektra … Kakšna je vaša izkušnja?
Res je, ljudje te hitro pozabijo, še posebej sponzorji. Fabi me je v tem procesu podpiral, nikoli ni pritiskal name. Verjetno je vedel, da se počasi poslavljam, ni pa nikoli silil, naj vztrajam še en olimpijski cikel. Odločitev je bila povsem moja, tudi pri odločitvi, da končam kariero, me je podprl.
V kakšnih odnosih ste danes s trenerjem Fabjanom?
V dobrih odnosih. Dvakrat na teden mu pomagam v klubu Sankaku pri članski skupini. Kadar bom doma, bom vedno na voljo. Tako se mi zdi edino prav.
Sicer pa kar zadeva ljudi, ki so mi stali ob strani, lahko povem, da so me pri Svetovni judo zvezi sami povabili, naj se jim pridružim. Verjetno tudi zato, ker so bili naši odnosi vedno korektni. Če sem borbo dobila ali izgubila, sem se priklonila in zapustila blazino. Zaradi mene nikoli ni bilo nobene drame ali scene. Vedno sem se lepo vedla, ker taka sem, in zdi se mi, da poleg mojih rezultatov cenijo tudi mene kot osebo. Morda so začutili, da si takega človeka želijo v svoji ekipi.
Vas je skrbelo, kaj boste počeli po koncu kariere? Vas je to obremenjevalo?
Da, me je, to priznam. Poznam samo judo, vem pa, da si trener vsaj za zdaj še ne želim biti. Spraševala sem se, kaj bom sama s sabo. Če odgovora ne bi poznala, če torej ne bi imela možnosti za drugo kariero, prve zagotovo še ne bi končala.
Zakaj ste judoisti iz Sankakuja tako uspešni? Judoistke iz istega kluba ste skupaj osvojile kar šest olimpijskih medalj. Vi imate zlato in srebrno, Urška Žolnir Jugovar ima olimpijsko zlato in bron, bronasto olimpijsko kolajno imata tudi Lucija Polavder in Ana Velenšek.
Zakaj smo tako uspešni? Ravno zaradi Fabija, zaradi njegovega znanja in načina dela. To je tudi razlog, zakaj je tako cenjen v tujini. Bolj kot doma.
Eno od pravil Marjana Fabjana je bilo tudi pravilo, da njegovi judoisti na tekmah in pripravah niste smeli imeti mobitelov in računalnikov, zdaj pa vas lahko spremljamo tudi na Instagramu. Še ena sprememba v vašem življenju?
Že pred tem sem imela svoj profil na Instagramu, a sem imela zaklenjenega, nato sem se odločila, da ga pred olimpijskimi igrami v Tokiu odklenem. Od takrat sem bolj aktivna, nimam pa nobene potrebe po tem, da bi vse, kar se mi dogaja v življenju, delila s svetom. Znam uživati v trenutku in mi tega ni treba deliti z vsemi.
Je pa po drugi strani res, da se vsi posli dogajajo na družbenih omrežjih in da če želiš biti del tega, moraš biti tam prisoten.
Sicer pa nikoli nisem imela potrebe po brskanju po telefonu, tudi če ga prej dolga leta na tekmah in na pripravah nisem smela imeti. Nisem čutila potrebe po tem, da moram karkoli nadoknaditi.
"Nisem čutila potrebe po tem, da moram karkoli nadoknaditi."
Kaj pa vaša ženstvenost, ki je v tem letu tako izrazito prišla na plano? Vam je manjkalo, da tega niste mogli izražati med kariero? Vajeni smo vas bili s kratko pristriženimi lasmi, v kimonu ali trenirki.
Mogoče se v tistem trenutku s tem nisem obremenjevala, niti nisem o tem razmišljala, mi pa v tem obdobju ustreza, da sem lahko nekoliko bolj ženstvena kot prej. Ne bi rekla, da je bilo to načrtno, ampak tako se trenutno počutim.
Marsikdo se čudi, ko me vidi, češ, ali sem to res jaz. Ljudje so me bili navajeni v kimonu, s povsem osredotočenim strogim pogledom, zato so si o meni ustvarili povsem napačno predstavo. Sicer sem zelo prijazen človek.
Se vas moški bojijo?
Mislim, da ja, glede na to, da sem še vedno samska (smeh, op. p.).
Pogosto vas srečujemo v družbi glasbene skupine Bepop, tudi na silvestrovanju v Mariboru ste bili v njihovi družbi. Gre za prijateljstvo iz mladosti?
Niti ne, Ano Praznik sem spoznala leta 2020 med pripravami na Debelem rtiču, ki so bile zame najboljše priprave kadarkoli, ker so bile pravzaprav priprave za prihodnje priprave. Imeli smo več prostega časa, lahko smo se kopali, se družili. No, takrat sem spoznala Ano, ki je prišla na Debeli rtič pozdravit otroke, ki so tam počitnikovali v okviru humanitarnega društva Enostavno pomagam, Ana je njihova ambasadorka. Tam sva se prvič srečali in se pozneje začeli družiti. Pozneje sem spoznala še Alenko in Tinkaro, s katero sva bili v otroštvu sosedi v bloku, a se je iz tistega obdobja ne spomnim. Krasna dekleta so. Vse so zelo delovne, dostopne, srčne, rade pomagajo in so zelo iskrene, kar zelo cenim in mi je karakterno blizu.
"Želim si, da bi bila še naprej vzor mladim in dokaz, da je s trdim delom mogoče doseči svoje cilje."
Omenili ste dobrodelnost, ste se tudi sami priključili kakšni dobrodelni pobudi?
Nisem v nobenem društvu, pomagam pa vedno, kadar le lahko. Tega nočem izpostavljati na družbenih omrežjih, ker se mi zdi, da dobrodelnost potem izgubi pomen. Pomagati drugim mi prinaša osebno zadovoljstvo in na kraj pameti mi ne pride, da bi to javno poudarjala.
Je kakšna pobuda, projekt, ki bi mu želeli vtisniti svoj pečat?
Želim si, da bi bila še naprej vzor mladim in dokaz, da je s trdim delom mogoče doseči svoje cilje. Razmislila bom o tem, kako lahko to razvijem v kaj več.
Preberite še:
8