Nedelja, 10. 11. 2024, 4.00
1 mesec, 1 teden
Skok v športno preteklost
Neverjetna zgodba Američanke, ki je v napadu morskega psa ostala brez noge
Zgodbo o zmagi življenja 24-letne ameriške plavalke Alexandre Truwit bi brez težav pretvorili v knjižno ali filmsko uspešnico. Američanka je bila lani žrtev napada morskega psa, po katerem je ostala brez polovice leve noge, le malo več kot leto dni zatem pa je na letošnjih paraolimpijskih igrah v Parizu spisala zgodbo o velikem uspehu, potem ko je v plavanju osvojila dve srebrni odličji.
Alexandra Truwit je živela "sanjsko" življenje. Potem ko je diplomirala na univerzi Yale, kjer je bila članica plavalne ekipe in imela tudi štipendijo, ter pretečenem maratonu se je s prijateljico Sophie Pilkinton odpravila na zaslužene počitnice na Turks in Caicos. In medtem ko sta s prijateljico raziskovali Atlantski ocean se je 24. maj 2023 sprevrgel v najhujši dan v njenem življenju. Sophie je ob raziskovanju morskega sveta le nekaj metrov od Alexandre oziroma Ali zagledala morskega bika, ki so znani po svojem napadu "udariti in ugrizniti".
"Najprej sem mislila, da je delfin, nato me je zadelo. Morski pes se je premikal pod mano. Želodec se mi je spremenil v kepo, začela sem brcati in udarjati. Nato je odprl usta in ugriznil. Nisem čutila bolečine. Samo videla sem del svoje noge v gobcu morskega psa. Nato sem videla le še potok krvi," se dogodka spominja Truwit.
Na 23. rojstni dan preživela pekel
Kljub šokantnemu dogajanju sta obe dekleti tudi na račun plavalnih treningov zmogli preplavati pot vse do njunega čolna, kjer je Pilkinton svojo prijateljico oskrbela s prevezo, da bi zaustavila krvavitev, potem ko ji je morski pes odgriznil nogo tik nad levim gležnjem. "Prejšnji teden sem pretekla maraton. In zdaj nimam noge?" je takrat svoji prijateljici v nejeveri in šoku dejala Truwit. Zatem je adrenalin popustil, ob vožnji v bolnišnico je doživela bolečine kot še nikoli prej v življenju. Nato so na območju napada našli stopalo Američanke, ki ji ga je odgriznil morski pes. Vrsto morskih bikov krivijo za tretje najbolj dokumentirane napade na svetu v zadnjih 50 letih, z 22-odstotno stopnjo ubijanja. Napad na Alexandro Truwit je bil edini napad morskega psa – izzvan ali neizzvan – na otoku leta 2023. Po vsem svetu jih je bilo 91.
Truwit so nato s helikopterjem prepeljali v Ryder Trauma Center v Miamiju, kjer so opravili dve operaciji, ki sta ji rešili življenje. A takrat se je agonija za mlado nadobudno plavalko šele začel. Njeno telo se je spopadalo s številnimi okužbami, zdravniki so se nekaj dni borili za njeno življenje, Truwit pa je prestala tudi to. 31. maja na njen 23. rojstni dan je imela še zadnjo operacijo, potem ko so ji, da bi se izognila kronični bolečini vse življenje in povečala funkcionalnost, amputirali levo nogo pod kolenom. Operacija je bila uspešna. Izvedli so ciljno reinervacijo mišic – razmeroma nov postopek za preusmeritev odrezanih živcev v nove mišice, da bi omogočili organsko ponovno rast živcev in zmanjšali fantomsko bolečino.
Zaradi napada morskega psa so ji nogo amputirali pod levim kolenom.
Neopisljive bolečine
Okrevanje je bilo za Američano pravi pekel s številnimi nočnimi morami, ob tem pa se je spopadala z neverjetnimi bolečinami v nogi. "Včasih se je čutilo kot električni udarci gor in dol po nogi. Včasih se je zdelo, kot da mi je nekdo tako močno zavil notranjo stran noge, da bo počila. Potem je bila tu še fantomska bolečina. Počutila sem se, kot da bi mi nekdo z britvico gleženj obril do kosti," se spominja Truwit. Včasih se je počutila, kot da bi jo nekdo zgrabil za nožni palec in mezinec ter ju poskušal "povleči čim bolj narazen."
Nova resničnost je bila za novopečeno diplomantko zelo zahtevna. "Bila sem 22-letna deklica, ki je pravkar diplomirala, potem pa sem v hipu postala človek, ki bo do konca življenja brez noge," je Truwit povedala za NBC Olympics. "Telesna podoba je bila zame res težka stvar. Spomnim se, da sem se v zgodnjih dneh po operaciji pogledala v ogledalo in samo zajokala in si rekla: 'Zdaj sem tako grda.' Ogromen boj pri učenju uporabe proteze, bolečina in prebliski, nato pa tudi to, da nisem imela rada svojega telesa, je bilo res težko," se spominja Truwit, ki pa je nato našla nov smisel.
S trenerjem Jamiejem Baronom.
Nov začetek in vrnitev v bazen
Kljub amputaciji ljubezen do vode in plavanja nista izpuhteli. Že kot otrok je tekmovala na mladinskih tekmovanjih in nato, ko je bila v srednji šoli, za plavalno ekipo Chelsea Piers v Stamfordu. Na račun dobrih rezultatov si je "priplavala" tudi štipendijo na Yalu. Po določenem času, terapijah, privajanju na protezo na nogi in okrevanju se je vrnila tudi v bazen. Septembra, štiri mesece po njeni amputaciji, je poslala sporočilo svojemu trenerju Jamieju Baronu. "Če si pripravljen na mojo novo podobo, se boš vrnil in me treniral?" mu je takrat napisala Truwit, Barone pa je brez oklevanja rekel da. Najbolj udobno se je v vodi počutila na hrbtu, zato je začela trenirati hrbtno plavanje, še več kot takrat, ko je bila na Yalu. Njeni časi so bili vse boljši in boljši, izkazala se je tudi na številnih paratekmovanjih.
Splet dogajanja jo je nato pripeljal tudi do olimpijskih iger v Parizu. Po oceni je bila kategorizirana kot plavalka S10: tekmovalka z najmanjšo telesno okvaro za plavanje. Na junijskih preizkušnjah v Minneapolisu na sto metrov hrbtno je dosegla najhitrejši čas, izboljšala je tudi svoj najboljši čas, ki ga je dosegla pred nesrečnim dogodkom, njen čas pa bi jo postavil tudi pred dva olimpijca v klasičnih kvalifikacijah na sto metrov hrbtno.
"Morski pes me je takrat prisilil, da sem plavala hitro kot še nikoli v življenju. Zdaj plavam najhitreje, kar lahko," je po uvrstitvi v Pariz dejala Američanka. "Izgubila sem veliko, obstajajo stvari, ki jih ne bom nikoli dobila nazaj. Moje stopalo … Tega ne bom nikoli dobila nazaj, a tukaj so stvari, za katere se lahko borim, da jih dobim nazaj."
Iz Pariza z dvema medaljama
Zgodba o uspehu je v Parizu dosegla vrhunec. 465 dni po nesreči in srečanju z morskim psom je Truwit uspel neverjeten podvig: osvojila je dve paraolimpijski srebrni medalji z dvema ameriškima rekordoma v samo 48 urah. To ji je uspelo v preizkušnjah na 400 metrov prosto in sto metrov hrbtno. Njen najhitrejši čas v kateri koli tekmi prostega sloga na sto metrov pred napadom je bil 1:09,50. Ta čas je presegla na paraolimpijskih preizkušnjah v boju za OI in ponovno v Parizu, ko je osvojila drugo srebrno kolajno na sto metrov hrbtno s časom 1:08,59. "Bil je hitrejši čas, kot sem kadarkoli plavala z dvema nogama, kar je res noro, hkrati pa je to tudi pokazatelj, kako hitri so paraolimpijski športniki," je dejal Truwit. "Videti, da zdaj plavam hitreje, kot sem kadarkoli plaval z dvema nogama, je zame noro."
"Bilo je toliko trenutkov, ko sem danes pogledala slike na fotoaparatu in videla, kje sem bil pred enim letom," je dejal Truwit. "Razmišljati o teh strahovih in solzah ter vseh trenutkih učenja, kako živeti s protezo, in razmišljati o tem, kje sem zdaj, je zame nadrealističen trenutek." Še danes se sicer pojavijo grozljivi prebliski in spomini, za katere pravi, da jih skuša nadomestiti z mislimi o tem, kako močna je bila tisti dan in kako močan je bil tudi njen sistem podpore. To ji prinese občutek hvaležnosti za, kot pravi, drugo priložnost za življenje.
Več iz rubrike Skok v športno preteklost: