Pariz 2024
Ponedeljek, 9. 9. 2024, 4.00
36 minut
Intervju z vrhunsko judoistko Kajo Kajzer
Čustvena izpoved Kaje Kajzer, ki je sprejela pomembno odločitev glede prihodnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,74
Z vrhunsko judoistko Kajo Kajzer o prebolevanju olimpijskega razočaranja, komentarjih na spletu in načrtih za prihodnost.
Vrhunska slovenska judoistka Kaja Kajzer v iskrenem pogovoru za Sportal o tem, kako je doživljala dneve, ko so se ji porušile olimpijske sanje, spremembah, ki se obetajo na njeni športni poti, in negativnih komentarjih na spletu. "Najbrž me komentarji zdaj, ko sem v redu, sploh ne bi prizadeli, ampak v tistem trenutku, ko se ti porušijo sanje, v katere si toliko vlagal in se toliko stvarem odrekel zanje, ko si na tleh, pa take besede bolijo in ti pridejo do živega."
Ko je 24-letna judoistka Judo kluba Bežigrad in bodoča fizioterapevtka Kaja Kajzer julija odpotovala na olimpijske igre v Pariz, se je na pot odpravila z visokimi cilji in sanjami, a se je po izpadu po prvi borbi domov vrnila razočarana. Svoje so dodali še negativni komentarji nekaterih ljudi na spletu, ki so ji v dneh, ko ji je bilo najhuje, s svojimi sporočili prizadejali še dodatne bolečine. Ker se je nakopičilo vsega preveč, se je odločila, da se za nekaj časa umakne z družbenih omrežij, a je tudi zato, ker je, kot pravi, javna osebnost in se ne more skrivati za štirimi stenami, po nekaj tednih prekinila spletni molk. Aktualna evropska podprvakinja je v iskrenem pogovoru za Sportal spregovorila o svoji prihodnosti, ki bo zaradi menjave kategorije (iz kategorije do 57 se seli v kategorijo do 63 kilogramov) tudi na področju športa nekoliko drugačna, in težkih dneh po olimpijskem porazu, ko so se ji porušile sanje.Kaja, že pred odhodom na olimpijske igre v Parizu ste napovedali, da bodo te igre za vas prelomne, niste pa še točno vedeli, v katero smer vas bo kakršenkoli razplet zapeljal. Se je medtem slika o prihodnosti že kaj bolj izkristalizirala?
Če sem povsem iskrena, še nisem prav veliko razmišljala o tem. Po razočaranju na olimpijskih igrah sem se odločila, da dam času čas, da se stvari nekoliko umirijo. Najprej sem se za dva tedna odpravila na morje, kjer sem skušala čim bolj odklopiti vse zunanje dejavnike, zdaj pa sem nazaj v realnosti. Začela sem klinično usposabljanje prek fakultete Alma Mater Europaea, kjer zaključujem študij fizioterapije, in to bo do konca leta moja prioriteta.
Sem se pa že odločila, da zamenjam kategorijo v judu, da se bom torej iz kategorije do 57 kilogramov preselila v kategorijo do 63 kilogramov. To pomeni, da moram pridobiti mišično maso, urediti prehrano in še malo bolje spoznati svoje telo. Moj prvi cilj je, da se skušam čim bolje uveljaviti v kategoriji do 63 kilogramov, kar zadeva preostale cilje, pa trenutno še ne delam načrtov. Spomini na olimpijske igre v Parizu so še dokaj sveži in najprej moram predelati to, šele potem bo čas za razmišljanje o prihodnosti.
Kar pa zadeva naslednje olimpijske igre v Los Angelesu leta 2028 ... Čeprav me ljudje v moji okolici, trenerji in prijatelji skušajo spodbujati, češ da bom v LA končno osvojila medaljo, sploh ni nujno, da bom tam tudi nastopila. Štiri leta so zelo dolga doba in v tem času se lahko zgodi marsikaj, lahko me zanese v povsem druge vode.
Vem samo, da sem v procesu do olimpijskih iger v Parizu res vse vložila v judo, kar je pomenilo, da sem veliko stvari, ki me veselijo –in mogoče to ni bilo prav –, postavila na stranski tir. V tem procesu nisem tako uživala, kot bi morala, zato sem se odločila, da bom zdaj to skušala spremeniti.
Kaj je tisto, kar vas danes veseli? V enem od podkastov ste se opisali kot oseba mnogih talentov. Kot otrok ste trenirali ritmiko, plezanje, celo kajak ste vozili, opravljeno imate nižjo glasbeno šolo za klavir.
Najraje ustvarjam, to je moja strast, kot meditacija, kjer lahko popolnoma izklopim svoje misli in se najbolj sprostim. Rišem, slikam na platno, pred kratkim sem bila na delavnici, kjer smo ustvarjali z glino … Skratka, zanima me ustvarjanje z rokami, kjer moraš uporabiti domišljijo. Tudi pri fizioterapiji me najbolj zanima smer manualne terapije, kjer so pomembne roke oziroma dotik.
Omenili ste menjavo kategorije ... ste se za ta korak odločili zaradi vse težjega zbijanja kilogramov do zahtevane teže 57 kilogramov?
Da. V kategoriji do 57 kilogramov sem že od prvega leta kadetov, se pravi nekje od 16. leta. Moje telo se je v teh osmih letih seveda razvijalo in spreminjalo, mišice so se krepile, naraščali so kilogrami, zato je bilo vse težje doseči zahtevano težo.
Moja normalna teža je bila 63 kilogramov. To pomeni, da sem pred vsako tekmo morala izgubiti šest kilogramov, kar je ogromno. Poleg tega sva z nutricionistko stvari optimizirali tako, da sem imela čim manj odstotkov maščobe in čim več mišične mase. Čeprav mi je pred tekmo uspelo izgubiti kilograme, pa se mi ni vedno uspelo v tako kratkem času ustrezno regenerirati, kar je pomenilo, da na dan tekme nisem bila tako močna, eksplozivna in energična kot sicer.
Če bi karkoli spremenila na svoji judo poti, bi zagotovo spremenila to, da bi kilograme začela zbijati kasneje in že od začetka s strokovno pomočjo.
Kako poteka zbijanje kilogramov?
Na začetku se da marsikaj narediti s prehrano, da se optimizira odstotek maščobe in mišične mase ter se na splošno uredi prehrana tudi v času, ko ne izgubljaš kilogramov. Pred tekmovanjem pa je odvisno od začetnega stanja kilogramov. Naprej praznim glikogenske zaloge, kasneje izločim vlaknine, sol in nazadnje vodo.
Tehtamo se dan pred tekmo ob 16. uri. Na dan tekmovanja se na podlagi žreba izberejo štiri tekmovalke, ki morajo ponovno na tehtnico, ko lahko tehtajo največ pet odstotkov več od zahtevane teže – v moji kategoriji je to 59,8 kilograma. Če mejo prestopiš, ne smeš tekmovati.
Menjava kategorije zagotovo ne bo enostavna.
Tega se zavedam. Menjava kategorije prinaša druge, nepoznane nasprotnice, drugačen stil borbe, drugačne tehnike, tudi fizično so močnejše … Potrebovala bom čas, da se ustalim v novi kategoriji, pri čemer se zavedam, da ni nujno, da bom pri tem uspešna. Vseeno pa sem pozitivno naravnana, saj sem se z dekleti iz te kategorije že dobro borila.
Če boste tekmovali v isti kategoriji kot Andreja Leški, potem teoretično ena od vaju ne bo mogla na olimpijske igre, saj v judu v vsaki kategoriji lahko nastopa samo en tekmovalec iz posamezne države, tudi če imajo izjemnih judoistov več.
Res je, res pa je tudi, da z Andrejo ne bova edini, tudi mlajša tekmovalka iz judo kluba Sankaku je trenutno v tej kategoriji. Ampak kot sem že prej omenila, do naslednjih olimpijskih iger so še štiri leta in v tem času se lahko zgodi marsikaj.
S prijateljico in klubsko kolegico Andrejo Leški se bosta v prihodnje borili v isti kategoriji.
Tri mesece pred olimpijskimi igrami ste se poškodovali. Tudi sicer ste bili v karieri res že neštetokrat poškodovani, od kolen, ki so vam jih operirali že v osnovni šoli, prstov, rame … Kje vidite razlog za toliko poškodb?
Začetne poškodbe kolen verjetno izvirajo iz anatomije mojih kolen. Ko sem bila otrok, sem imela noge na O in stopala obrnjena navznoter, kar sem z leti popravila, ampak zaradi velikih sil, ki so prisotne v tem športu, sem se verjetno hitreje poškodovala. Pri 11 letih sem imela operiran meniskus na desnem kolenu in pri 14 letih na levem kolenu. Na kasnejše poškodbe pa je verjetno veliko vplivalo zbijanje kilogramov, mogoče sem tudi bolj nagnjena k poškodbam …
Od vašega olimpijskega nastopa je minil dober mesec. Ste že analizirali, kaj je šlo na olimpijskih igrah narobe? Vaši cilji so bili povsem drugačni kot slovo po prvi borbi.
Lahko rečem, da je šlo marsikaj narobe. Začelo se je že s poškodbo prsta tri mesece pred olimpijskimi igrami. Očitno mi tokrat res ni bilo usojeno. Kar zadeva analize ... Ne, na morju sem to povsem odklopila, nisem želela razmišljati o tem, želela sem se distancirati od vsega, čeprav je to na Hrvaškem, kjer je ogromno Slovencev, zelo težko. Razburjalo me je že to, da sem po radiu slišala karkoli na temo olimpijskih iger. Vse sem potlačila, se pa zavedam, da se bom zdaj počasi morala soočiti s tem. Pri tem mi pomaga tudi športna psihologinja.
Sta s trenerjem Luko Kuraltom že razčistila stvari?
Glede tekme sva se pogovorila že na letališču, pred odhodom v Slovenijo, načrt in program za naprej pa bova dorekla v prihodnjem tednu.
S trenerjem Luko Kuraltom
Bi danes kaj naredili drugače? Oziroma ali veste, kaj bi morali storiti drugače, da bi bil rezultat drugačen?
Marsikaj bi lahko storila drugače, ne vem pa, ali bi bil tudi rezultat drugačen. Jaz sem dala vse od sebe in naredila, kar sem lahko. Med borbo se je zgodila napaka, zaradi katere sem verjetno ostala brez zmage. Se pa lahko iz tega marsikaj naučim.
Napako glede tega, da niste vedeli, da v borbi zaostajate?
Da. Dejstvo je, da sem bila prepričana, da vodim za dve kazni in da imam vse pod nadzorom. Ko sem vmes s pogledom ošvrknila semafor, je bilo to bolj ali manj samo zaradi ure, da sem vedela, koliko časa imam do konca. Enostavno nisem vedela, da izgubljam, in zdaj tega ne morem spremeniti. V prihodnje moram bolj redno preverjati stanje na semaforju, tudi če sem v prednosti in imam borbo pod nadzorom.
Po izpadu v prvi borbi so se na družbenih omrežjih na vas vsuli številni komentarji, predvidevam, da večina z negativnim predznakom. Kaj vse se je dogajalo v tistih dneh? Ko je bilo vsega preveč, ste napovedali umik z Instagrama, a ste se pred dnevi vrnili.
Res je, da sem po nastopu dobila ogromno sporočil. Večinoma še vedno pozitivna, spodbujajoča, lepa. Za te sem res iz srca hvaležna. Je bilo pa kar nekaj tudi negativnih. Pisali so mi vse mogoče. Najbrž me njihovi komentarji zdaj, ko sem v redu, sploh ne bi prizadeli, ampak v tistem trenutku, ko se ti porušijo sanje, v katere si toliko vlagal in se toliko stvarem odrekel zanje, ko si na tleh, pa take besede bolijo in ti pridejo do živega, ne glede na to, da vem, da tisto, kar so pisali, ne drži in da me ti ljudje niti ne poznajo …
Odločila sem se za umik z družbenih omrežij za svoje dobro, da se vsaj na tak način odmaknem od vsega dogajanja. "Detoks" mi je res zelo pomagal, a kot športnik si nekako prisiljen, da si javna oseba in se ne moreš skrivati za štirimi stenami. Tukaj so tudi sponzorske obveznosti in to je bil, poleg stikov s prijatelji, tudi glavni razlog za vrnitev na družbena omrežja.
Kako ste preživeli vse, kar se vam je dogajalo po razočaranju na olimpijskih igrah. Predstavlja si, da vam ni bilo lahko, ko ste se v Slovenijo vrnili z istim letalom kot vaša prijateljica, klubska kolegica in olimpijska prvakinja Andreja Leški, ki so ji na letališču pripravili sprejem.
Najhuje je bilo to, da se na olimpijskih igrah nisem mogla nikamor umakniti, da bi vsaj malo dala iz sebe, in da nisem imela ob sebi nobenega bližnjega, ki bi me lahko objel.
Grozno je bilo dan po mojem nastopu, ko sem odšla v dvorano navijat za klubsko kolegico Andrejo, ki ji res privoščim zmago. Ko stojiš v isti dvorani, kjer so se ti dan prej porušile sanje, čustev enostavno ne moreš nadzorovati. Ves dan sem morala imeti "masko", potlačiti svoja čustva in si nadeti vesel obraz, kot da je vse v redu, čeprav sem v sebi histerično jokala. To je bil zame najtežji del.
Težko je bilo tudi na sprejemu na Brniku. Morala sem se psihično pripraviti, predvsem na to, da ostanem mirna, da si nadenem pokrski izraz in da se čim prej umaknem izpred oči javnosti. Je pa zanimivo, da sem po teh igrah prejela več čestitk in šopkov kot po tistih v Tokiu, kjer sem osvojila peto mesto.
Na olimpijskih igrah v Tokiu je osvojila peto mesto.
Kako danes gledate na izjavo, da niste vedeli, da izgubljate, in da vas trener na to ni opozoril?
Med podajanjem izjave, ki jo moraš dati takoj po nastopu, sem počasi dojemala, kaj se je ravnokar zgodilo. Bila sem še vedno v šoku. Da, izjavila sem, da bi od trenerja v taki situaciji pričakovala drugačen odziv. Dejstvo je, da je trener edina oseba, na katero se v trenutku, ko si na blazini, lahko zaneseš. V tistem trenutku pa nisem čutila, da bi mi želel sporočiti, da izgubljam. Tako, kot je trener zaslužen za zmago, mora tudi v primeru poraza vzeti del odgovornosti. V tem smo skupaj. Kakorkoli, mislim, da se iz te situacije tako jaz kot tudi on lahko marsikaj naučiva.
So pa ljudje to mojo izjavo razumeli čisto narobe. Trenerja ne krivim za poraz, vem, da bi na koncu še vedno izgubila, ampak bi pa lahko v tej slabi minuti in pol dala vse od sebe, da bi borbo obrnila na svojo stran. In v takem času se da marsikaj narediti. Tako pa mi je ostal tak čuden občutek, občutek nemoči, da se dokažem. Niti ne mislim, da je Luka zaradi tega slab trener. Luka je odličen trener. Zelo dobro nas je pripravil na olimpijske igre in res je veliko vložil v ta proces. Tudi drugi trenerji so ogromno prispevali. Vsi skupaj smo si želeli, da bi za naš Judo klub Bežigrad dosegli dober rezultat.
Kaj bi storili drugače, če bi od trenerja dobili informacije, da izgubljate?
V tisti minuti in pol, ki mi je preostala, bi naredila vse, da obrnem borbo v svojo korist. Nastopila bi bolj napadalno, bolj bi tvegala z napadi, ne bi se zapirala in ostajala v "newazi" (tehnika na parterju, op. a.). Morda bi bil rezultat vseeno isti, a vsaj poskusila bi. Poraz bi v takem primeru precej lažje sprejela kot zdaj. Mislim, da sem bila boljša od nasprotnice in bi morala zmagati.
S kom ste se v najtežjih dneh družili v Parizu?
V tistem času mi je najbolj pomagalo, da sem se umaknila od judoistov in se družila z drugimi športniki. V veliko podporo so mi bili predvsem Sašo Štalekar in njegova ekipa ter plavalka Neža Klančar. To, da smo se pogovarjali o povsem drugih stvareh, sploh ne o športu, mi je takrat najbolj ustrezalo. Da sem vsaj za nekaj minut misli usmerila drugam.
Kako se počutite zdaj?
Še vedno moram marsikaj predelati. To je daljši proces in zagotovo bo to še nekaj časa občutljiva tema, o kateri ne bom mogla govoriti brez solz. Ampak na splošno sem dobro. Čas in misli namenjam drugim stvarem, stvarem, ki me veselijo in sem jih zaradi priprav na olimpijske igre potisnila na stran. Tudi podpora bližnjih in vsa pozitivna sporočila, ki jih dobivam od ljudi, mi dajejo ogromno spodbudo in sem zanje zelo hvaležna.
Zanimivo je tudi to, da me zdaj veliko ljudi v živo prepozna in mi čestita, kar se mi po Tokiu, kjer sem osvojila peto mesto, ni dogajalo. Verjetno zato, ker sem javno delila svojo izkušnjo z negativnimi komentarji in mi želijo dati vedeti, da sem lahko ponosna nase.
Preberite še:
