Primož Feguš po polovičnem "sanacijskem" mandatu pripravljen na nove izzive

Podobno kot v marsikaterem drugem športu pri nas tudi v Atletski zvezi Slovenije v preteklosti ni bilo vse briljantno. Kronično pomanjkanje denarja, nerazumno zapravljanje in prepiri so nekakšna folklora slovenskega športa in tudi atletska zveza ni bila nobena izjema. Primož Feguš si je kot enega glavnih ciljev zadal to preseči. "Ta mandat ocenjujem kot zelo dober, veliko smo se naučili, pridobili zaupanje, atletika se šteje kot relevanten dejavnik v svetu športa. V teh štirih letih so se organi AZS prečistili in smo ostali tisti, ki delujemo za atletiko. Ni več nobenega rušenja, kar je bilo na začetku mandata kar poudarjeno. Tisti, ki smo ostali do konca, smo dali svoj maksimum. Atletika je tako na višji ravni kot pred štirimi leti," je poudaril po izvolitvi za nov, zdaj poln štiriletni mandat.

V njegovem času se je stanje v AZS izboljšalo, tudi finančno. Zveza je izplula iz rdečih številk, lani je imela proračun 1,9 milijona evrov, letos, ko bo Slovenija gostila evropsko ekipno prvenstvo druge in tretje divizije v Mariboru (med 24. in 29. junijem), bo ta še veliko višji, nekje med 2,5 in 2,9 milijona evrov. Ta rast, tudi ugleda slovenske atletike v svetu, pa seveda ne bi bila mogoča brez odličnih rezultatov naših tekmovalk in tekmovalcev. Le nekaj mesecev pred tem, ko je Feguš prevzel vodenje slovenske atletike, je Kristjan Čeh postal svetovni prvak v metu diska, nato pa v času predsedovanja danes 41-letnega Celjana osvojil še srebro na SP v Budimpešti, zlato na EP v Rimu, s srebrnima medaljama sta se iz dvoranskega EP v Istanbulu vrnili Anita Horvat in Tina Šutej, z zelo spodbudnimi rezultati pa se je izkazala še kopica slovenskih atletinj in atletov.

O dosežkih prvega mandata

A slovensko atletiko zdaj čakajo novi izzivi, novi visoki in ambiciozni cilji, tudi svojega modernega atletskega središča v Ljubljani se veselijo. Feguš nam je pojasnil tudi, kaj se dogaja s stadionom v ljubljanski Šiški, čemu se bo z ekipo sodelavcev na AZS posvečal v prihodnjih štirih letih, kakšna tekmovanja si želijo organizirati pri nas in o kakšnih lahko v Sloveniji le sanjamo.    

Najprej čestitke ob ponovni izvolitvi za predsednika AZS, prvi, polovični mandat je za vami, kaj lahko poveste o njem?

To je bil sanacijski mandat (smeh, op. p.). Kaj lahko rečem? Predvsem me je presenetilo, koliko več dela je, ko si predsednik takšne športne zveze. Čeprav sem se prej že šest let nekako uvajal – najprej štiri leta kot član upravnega odbora, potem dve leti kot podpredsednik –, sem spoznal, da je funkcija predsednika bistveno bolj obremenjujoča. Je pa tudi res, da sem se v tem našel in znašel. Zdi se mi, da to dobro kombiniram tudi z domačo odvetniško pisarno, ker mi je delo v okviru Atletske zveze nekakšna sprostitev od izzivov, ki jih imamo v odvetniški pisarni. To delo me veseli, zato nisem imel nobenih pomislekov, ko sem kandidiral za nov, zdaj polni mandat.

Šele po osmih letih je ugotovil, kaj so mislili snovalci statuta Atletske zveze Slovenije. Foto: Nebojša Tejić/STA Kako pa vam časovno uspe kombinirati delo v odvetniški pisarni in zvezi, ki postaja vse pomembnejša v slovenskem športnem okolju?

Večkrat se pošalim, da zame pravica do odklopa ne velja. Tako sem sicer živel že prej, doma nikoli nismo v veliki meri upoštevali takšnega pristopa glede na to, da je bil oče ustanovitelj pisarne in sem način dela povzel po njem. Pri nas je bilo od nekdaj nekako samoumevno, da se dela praktično ves čas. Ampak se seveda tudi zavedam, da je preprosto treba najti trenutke sprostitve. Sistem, ki sem si ga vzpostavil tako v odvetniški pisarni kot v atletski zvezi, je tak, da imam na obeh koncih odlično ekipo, ki zna opraviti tekoče zadeve, zato v trenutkih, ko manjkam na eni ali drugi strani, stvari brez zapletov potekajo naprej.

Kaj zajema delo predsednika Atletske zveze, s čim se ukvarjate največ?

Med prazniki, se pravi po izvolitvi, sem si vzel nekaj več časa za analizo statuta Atletske zveze in moram priznati, da sem šele zdaj, po osmih letih dela v zvezi, spoznal, kakšno idejo so imeli moji predhodniki, ki so pripravljali ta statut. Namreč, na atletski zvezi imamo relativno širok upravni odbor, v katerem je včasih sedelo celo 18 ljudi, kar se je nato malo skrčilo. Eni so vanj izvoljeni, drugi so v njem po svoji funkciji, po nekakšni uradni dolžnosti, potem pa ima predsednik možnost imenovanja še treh članov.

Tako je ta upravni odbor zelo velik in večkrat sem se spraševal, zakaj je tako. Šele zdaj se mi je posvetilo, da je namen upravnega odbora ta, da pripravlja strategijo, vizijo in se na splošno ukvarja s širšo sliko in ne z aktualnimi problemi delovanja zveze, klubov in tako naprej. Zdi se mi, da se je v preteklih mandatih, ko je bilo v zvezi en kup drugih težav, na funkcijo upravnega odbora kar malo pozabilo. Dejansko smo bili v upravnem odboru tudi takšni, ki smo se vključevali v redno delo Atletske zveze ravno z namenom pomoči, da smo izplavali iz nakopičenih težav.

Glede na to, da smo vsakodnevne težave presegli – zveza je zdaj namreč finančno stabilna, ima dober kader v pisarni, pridobili smo nekaj uspešnih projektov, pridobili ugled in veljavnost –, je zdaj čas, da si te funkcije splet razdelimo, kot so bile mišljene prvotno. Da se upravni odbor spet ukvarja z daljnoročno vizijo, strategijo, kako bo naša atletika videti čez štiri, osem ali deset let, medtem ko vsakodnevne aktivnosti prevzame pisarna na Atletski zvezi. V tej si želimo zaposliti še kakšnega sodelavca, da se tudi tu kadrovsko okrepimo.

V začetku mandata se je moral ukvarjati z anonimkami. Foto: Peter Kastelic/AZS Kakšne so bile torej največje težave, s katerimi ste se ubadali v prvem mandatu?

Iz čisto osebnega vidika so bile zame najtežje anonimke, obtožbe, ki to niti niso bile, saj ni bilo nič konkretiziranega. Bilo je nagajanje, kjer se boriš z duhovi. Če te stvari pridejo v medije – pa zaokrožile so v interni javnosti, se pravi med klubi, na koncu so te prihajale celo na različne federacije po Evropski atletiki –, se proti temu težko boriš. Vsakemu moraš individualno razlagati, da očitki ne držijo. Je pa res, da sta čas in delo, ki sem ju vložil, dokazala, da je bilo vse izmišljeno. Ampak težko si priboriš zaupanje, vedno, ko pridem kam in potrkam na kakšna vrata, dobivam vprašanja glede preteklosti slovenske zveze in vse to moram vselej na novo predelati. Vse to, kar je bilo zakoreninjeno v javnosti, je treba s trudom, pozitivnim pristopom in nenazadnje tudi odličnimi rezultati na tartanu preseči in pokazati, da je danes slovenska atletika nekaj drugega, kot je bila v preteklosti.

Kakšna pa so razmerja v svetu, verjamemo, da je tako kot v drugih športih, da velesile uveljavljajo svoje interese, včasih tudi na bolj grob način. Kakšni so pritiski na manjše igralce, kar Slovenija tudi v atletiki nedvomno je?

Mislite v evropski ali svetovni atletiki ali v Mednarodnem olimpijskem komiteju?

V vseh treh.

Rekel bi, da je v evropski atletiki slovenska postala pomemben igralec. Prepoznali so, da imamo kljub majhnosti dovolj energije, znanja in sredstev, da znamo izpeljati tudi večja tekmovanja. To se zdaj neposredno kaže v podelitvi evropskega ekipnega prvenstva druge in tretje divizije, ki bo pri nas letos, in tudi evropskega prvenstva v gorskih in trail tekih, ki bo prihodnje leto v Kamniku. Če ne bi bili resna zveza, če ne bi imeli na voljo vseh možnosti, da bi to tudi izpeljali, nam evropska atletika teh tekmovanj zagotovo ne bi podelila.

Izkazali smo se z odlično organizacijo atletskega dela na Ofemu (olimpijskem festivalu evropske mladine, op. p.) v Mariboru pred dvema letoma. Odzivi so bili zelo dobri tudi po lanskem balkanskem prvenstvu, ki je bilo prav tako v Mariboru. Vse to je pripeljalo do tega, da je evropska atletika rekla: Glej, v Sloveniji je očitno na delu ekipa, ki je sposobna izpeljati tudi večja tekmovanja. Mi moramo letos to zaupanje upravičiti. Trdo delamo, letos pospešeno za evropsko ekipno prvenstvo, da bomo na koncu lahko ponosni, da bomo zadovoljni tako mi kot tudi evropska atletika. Da bodo na koncu rekli, da je bilo to pa res dobro izpeljano.

"Če bo Sebastian Coe prevzel tudi Mednarodni olimpijski komite, bo atletika ostala na piedestalu." Foto: Reuters Na ravni evropske atletike smo se torej začeli vključevati v dogajanje, za raven svetovne pa si tega ne bi upal trditi. Kar pa zadeva atletiko v MOK, se mi zdi, da tudi pridobiva ... Atletika je zagotovo še vedno olimpijski šport številka ena. To so nenazadnje pokazale tudi igre v Parizu. Med sedmimi kandidati za predsednika MOK je tudi Sebastian Coe, predsednik Svetovne atletske federacije, in če bo atlet prevzel tudi Mednarodni olimpijski komite, je zagotovilo, da bo atletika ostala na tem piedistalu.

Kar zadeva glasovalne pravice, ima Slovenija najbrž tako kot preostale zveze en glas.

Tako je, v evropski in svetovni atletiki ima Slovenija en glas, tako kot preostale zveze. Tukaj je popolna demokracija. Medtem pa v Mednarodnem olimpijskem komiteju slovenska atletika oziroma Slovenija na splošno nima nobenega predstavnika. Slovenski olimpijski komite nima glasovalne pravice glede predsednika MOK.

Ali obstajajo kakšni pritiski? Se kdaj soočate s tem?

Jaz osebno teh pritiskov nisem zaznal. Morda v tej fazi niti ni bilo potrebe po čem takšnem. Leta 2023, ko so bile volitve za predsednika Evropske atletike, sta bila sicer dva kandidata, ampak je Dobromir Karmarinov opravil tako dobro delo, da ni bilo nobene dileme, ali mu bo uspelo zmagati ali se bo kdo drug resno vključil v to tekmo. Medtem ko na Svetovni atletiki Sebastian Coe že tri mandate ni imel nobenega izzivalca, zato sploh ni bilo druge možnosti, kot da svetovna atletika ne bi šla po začrtani poti naprej.

Sprašujem zato, ker poznamo primere iz drugih športov ...

Ja, tega pri nas ni in upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Ste pa vpeti tudi v Balkansko atletiko.

Tako je, sem član izvršnega odbora Balkanske atletike. Ko so me predlagali za to funkcijo, sem se zavezal, da bo slovenska atletika prispevala k razvoju balkanske, in lani smo temu prispevali tekmovanje. Letos, ko imam evropsko ekipno prvenstvo, si še enega takšnega zalogaja sicer ne moremo privoščiti, smo pa prevzeli organizacijo zaključne prireditve, in sicer podelitve nagrad najboljšim balkanskim atletom: Balkanski gala, ki bo enkrat ob koncu jeseni v Sloveniji. Na to prireditev se vedno povabi najboljše atlete iz regije. Lani je bila ta prireditev v Sofiji, nagradi sta prejela Grk Miltiadis Tentoglou in ukrajinska skakalka v višino Jaroslava Mahučik. Tega dogodka se udeležijo najboljši atleti z Balkana, ki posegajo po najvišjih mestih tako na evropskih kot svetovnih prvenstvih.

"Takšno tekmovanje lahko v Sloveniji izpeljemo samo v Mariboru, ker drugje niti nimamo nastanitvenih kapacitet. Te bi imeli le še v Ljubljani, kjer pa nimamo ustreznega stadiona." Foto: Peter Kastelic/AZS Največji dogodek leta pri nas bo zagotovo evropsko ekipno prvenstvo junija v Mariboru. Za kako velik organizacijski zalogaj gre?

Kar zadeva rang tekmovanja ... Če rečemo, da je največje evropsko tekmovanje evropsko posamično prvenstvo, je evropsko ekipno drugo največje v okviru evropske atletike. Mmi bomo gostili drugo in tretjo divizijo, prva divizija, kjer bodo tekmovali res najboljši atleti in najuspešnejše države, pa bo praktično hkrati v Madridu v Španiji.

Slovenija je že gostila evropsko mladinsko prvenstvo, člansko ekipno je pa seveda višji rang. Glede na to, da sta dve diviziji in bo tekmovanje trajalo pravzaprav ves teden, je to zagotovo velik zalogaj. Dejansko lahko takšno tekmovanje v Sloveniji izpeljemo samo v Mariboru, ker drugje niti nimamo nastanitvenih kapacitet. Te bi imeli le še v Ljubljani, kjer pa nimamo ustreznega stadiona. Mislim, da je slovenska atletika sposobna izpeljati takšno tekmovanje za drugo in tretjo divizijo, za prvo pa vprašanje. Tam je namreč dodaten pogoj ta, da je poleg glavnega stadiona še ogrevalni in tega v Sloveniji nimamo.

Finančno je precejšen izziv, ampak nam pri tem zelo pomaga država, zlasti ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. Moram se jim zahvaliti, da so nas uslišali, da je to tekmovanje pomembno, in smo dobili potrebno podporo. Zlasti bi omenil ministra Matjaža Hana in sekretarja Dejana Židana, ki sta se s to zadevo ukvarjala konkretno. Delno nam pomaga Evropska atletika, del sredstev pa moramo dobiti na trgu, med sponzorji, kjer pa imamo za zdaj precejšen posluh. Zavedajo se, da je to nekaj posebnega, da je to po dolgem času res vrhunska atletska prireditev, in stvari se kar dobro skladajo skupaj. Res pa je, da je načrtovanje eno, izpeljava pa nekaj drugega. Pri tej stroški kar precej naraščajo. Stvari, ki smo jih načrtovali, se, ko greš enkrat v podrobnosti, kar podražijo. Četrti element, ki pa ga tudi ne smem pozabiti, pa je Mestna občina Maribor z županom Arsenovićem na čelu, ki ima tudi izjemen posluh za to tekmovanje. Tudi oni vlagajo velike napore, da bo to tekmovanje na ustrezni ravni.

Omenili ste našo infrastrukturo. Vemo, kakšni stadioni so potrebni za največja atletska tekmovanja. Eden pomembnejših ciljev vašega drugega mandata bo tudi izgradnja atletskega centra v Šiški v Ljubljani, s katerim bi se Slovenija vseeno malce približala najbolj razvitim državam.

Takšnega projekta, kot se nakazuje v Ljubljani, v Sloveniji še nismo imeli in ga verjetno ne bo nikoli več. Vsaj kar zadeva atletiko ... Zelo se ga veselimo in naša atletika ga nujno potrebuje. Tak infrastrukturni objekt bo dal zagon naslednjim generacijam. Kljub finančni obsežnosti to ne bo objekt, ki bi omogočal organizacijo največjih atletskih tekmovanj. Problem bo v kapaciteti gledalcev, mislim, da bo na tribunah prostora za 13 tisoč ljudi, kar je premalo za organizacijo evropskega ali svetovnega posamičnega prvenstva. Vseeno se s tem pretirano ne ukvarjamo. Če bi želeli prirediti takšno tekmovanje, bi to prineslo takšne količine ljudi, da bi bilo vprašanje, ali bi jih sploh lahko nastanili v Ljubljani. Mi se bomo osredotočili na mladinska prvenstva, zagotovo bomo razvijali balkansko atletiko na različnih ravneh – to so kapacitete, ki jih slovenska atletika s svojimi resursi zmore. Največja tekmovanja bi bila za nas preprosto prevelik zalogaj in mislim, da zanje niti ni potrebe. Po mojem mnenju bo slovenska atletika zelo lepo živela tudi z manjšimi, a vseeno privlačnimi tekmovanji.

Takšen bo atletski stadion v Šiški. Toda kdaj? Foto: Mestna občina Ljubljana

Se pravi, da ne nameravate riniti z glavo skozi zid in posegati po nedosegljivih ciljih. Rasti nameravate bolj racionalno in z zavedanjem svojih omejitev?

Tako je, zagotovo mora biti rast organska. Ugotavljam, da smo po eni strani zelo lepo sanirali zvezo in sedež, po drugi strani pa nas veliko dela čaka na klubski ravni. To bo bistvo mojega drugega mandata. Ugotavljamo, da klubi – in to ni posebnost atletike, pač pa se podobno dogaja tudi v drugih športih – v nekem smislu propadajo. Entuziazma, ki je slovenski šport v preteklost držal na visoki ravni, je vse manj. Ljudje nimajo časa, nimajo energije in volje sodelovati pri organizaciji, zato klube prevzemajo glavni trenerji. Ampak če želiš, da klubska struktura prenese večji pogon in organizacijo večjih tekmovanj, mora imeti predsednika, direktorja, pa neki širši upravni odbor, ki pomaga pri delu, seveda mora imeti tudi nižje strukture s trenerji, sodniki in tako naprej. Na žalost je tega v slovenski atletiki vedno manj. Imamo določene stebre, ki še držijo neko raven, ampak želel bi si, da se ti stebri ojačajo in da ne bi čez nekaj let govorili, da imamo samo še pet stebrov. Veliko energije in pozornosti v tem mandatu bo šlo ravno v okrepitev teh klubov.

O izzivih prihodnosti

Predstavljamo si, da je za kaj takšnega v Sloveniji že težko dobiti dovolj kompetentnih ljudi.

Zelo si želimo, da mesta predsednikov klubov prevzamejo ljudje, ki imajo otroke v teh klubih, zlasti pa je super, če to prevzamejo podjetniki, ki znajo klube tudi finančno podpreti. Nekaj takšnih primerov imamo v Sloveniji in tu vidimo, da je to živ krog, kjer se lahko atletika v lokalnem okolju lepo razvija.

Atletika ima izreden potencial. Zavedati se moramo, da je krilatica, da je atletika kraljica športov, še vedno zelo zakoreninjena pri ljudeh. Če pogledamo v zgodovino, so imela vsa velika mesta pri nas atletski stadion. To se je ohranilo, zlati v prejšnji državi je bilo na področju atletske infrastrukture narejeno izredno veliko, vsi večji kraji po Sloveniji so dobili 400-metrsko stezo, kar je še vedno izjema, tudi v Evropski uniji, sploh pa v državah nekdanje republike. S tega vidika imamo Slovenci lepo prednost, ki jo moramo izkoristiti.

V mojem prvem mandatu smo se veliko posvečali tudi infrastrukturi, veliko stez na stadionih smo obnovili. To nadaljujemo tudi letos, ko bosta obnovljena stadiona v Sežani in Novi Gorici, kronski projekt pa je seveda stadion v Šiški.

Na kateri stopnji pa je pravzaprav ta kronski projekt?

Zdaj je v fazi izbire izvajalca. Kar nekaj jih je oddalo ponudbe in Mestna občina Ljubljana zdaj z njimi izvaja razgovore. Po informacijah, ki jih imam, imajo načrt, da bi bil ta izbirni postopek končan spomladi, gradbena dela pa bi se lahko začela ob koncu zimske sezone. Pomembna informacija je tudi ta, da je gradbeno dovoljenje iz decembra 2023 zdaj dokončno pravnomočno, kar pomeni, da ima investitor pet let časa, da začne postopek. Ampak menim, da ne bo treba čakati tako dolgo. Glede na to, da se nekateri veliki športni projekti v Ljubljani zaključujejo, se odpirajo vrata tudi za začetek gradnje stadiona v Šiški.

Pri tem najbrž nimate nobene besede, investitor je Mestna občina Ljubljana, kajne? Kakšna je ta dinamika?

Da, pri gradnji atletska zveza ni vključena, bila pa je vključena v fazi projektiranja in iskanja optimalnih rešitev. Naš spisek želja je bil dolg in moram reči, da je bil v pretežni meri upoštevan. Od takrat pa spremljamo dogajanje od zunaj, se odzovemo, če je kakšno vprašanje, izpostavil pa sem tudi idejo, da bi v primeru prostorskih možnostih tja po izgradnji preselili tudi sedež naše zveze z Letališke v BTC, kjer smo zdaj – se pravi iz logističnega centra na stadion. Po mojem mnenju bi bilo to primerneje, saj bi bila atletska zveza tako vključena v kronski objekt slovenske atletike.

Brez odličnih dosežkov slovenskih atletov tudi zveza ne bi mogla napredovati. Kristjan Čeh je nekaj mesecev pred začetkom Feguševega mandata postal svetovni prvak. Foto: Peter Kastelic/AZS

Kako pa ste se sami znašli v atletiki? Ste bili atlet?

Bil sem atlet od osnovne šole pa skozi celotno srednjo in ves čas študija v Ljubljani. Mislim, da sem atletiko aktivno treniral skoraj deset let, najboljše rezultate sem dosegal ob koncu srednje šole v mlajši mladinski kategoriji, kjer sem bil nekajkrat državni prvak na ovirah. Bil sem tudi mladinski reprezentant in sem nastopal na nekaj reprezentančnih tekmah, nikoli pa nisem izpolnil norme za kakšno večje tekmovanje. Za to mi je na neki način žal, a če se pravilno spominjam, sem bil takrat kar precej oddaljen od takšnih rezultatov in tudi kakšne velike želje po še več treningih in napornejših treningih ni bilo, saj je doma vedno veljalo pravilo: Najprej šola, potem pa vse drugo! V šoli sem bil uspešen, po dokončanem študiju pa sem se takoj vključil v očetovo odvetniško pisarno. Potem pa kar dobro desetletje atletike niti nisem spremljal, takrat je s televizije izginila tudi diamantna liga.

Nato sem se v njej spet znašel povsem po naključju. Tega dogodka ne bom nikoli pozabil. Z Jolando Čeplak sva se jeseni srečala na morju, čisto po naključju. Pogovarjala sva se in omenila mi je, da je direktor Atletske zveze postal moj nekdanji trener Marko Božiček. Rekel sem si, da ga moram nujno poklicati in mu čestitati, saj sem vedel, da je bila to zanj nekakšna optimalna zgodba – direktorsko mesto in še naprej ukvarjanje z atletiko. Moram poudariti, da je on še zmeraj evropski in svetovni prvak v veteranskih kategorijah, še vedno vsak dan teče čez ovire in podira veteranske rekorde. Zdelo se mi je, da mu je res padla sekira v med.

Ko sem ga poklical, mi je omenil, da bodo čez nekaj mesecev volitve, in me vprašal, ali me zanima delo na Atletski zvezi. Takrat sem nekako bolj iz naivnosti rekel, zakaj pa ne. Bil sem izvoljen v upravni odbor. Po naravi sem tak, da če neko funkcijo prevzamem, želim tudi aktivno sodelovati. Zato sem se zelo vključil v delo odbora in Atletske zveze, začeli smo reševati težave, a, kot sem povedal že v začetku tega intervjuja, si nisem predstavljal, da je takšna razlika, če si samo član upravnega odbora ali predsednik zveze.

"Atletska zveza je pod mojim vodstvom in direktorovanjem Nejca Jeraše (levo, op. p.) zelo odprta za sodelovanje in širjenje znanja." Foto: Peter Kastelic/AZS Vrhunec vašega novega mandata bodo olimpijske igre leta 2028 v Los Angelesu. Kako, če sploh, se ti olimpijski ciklusi poznajo pri delu zveze?

Rekel bi, da se dela normalno naprej. Lanska sezona se je končala, zdaj začenjamo novo, najprej v dvorani, nato na prostem.

Atleti si zastavijo svoj načrt dela, ki je seveda usmerjen v to štiriletno obdobje, katerega krona bodo igre v Los Angelesu, ampak imamo tudi vrhunce med letom, bodisi evropska bodisi svetovna prvenstva. Atleti bodo šli v mikro- in makrocikluse, nekateri se bodo osredotočili na dvoransko sezono, ki je letos specifična – imamo namreč evropsko prvenstvo, ki je na sporedu redno, nato pa konec marca še svetovno, ki nadomešča zaradi pandemije koronavirusa odpadlo prvenstvo iz leta 2020. Atletska zveza mora temu slediti, da pripravlja programe, športnikom pomaga pri pokrivanju stroškov, da te stvari tečejo gladko.

Mandat, ki se ujema z olimpijskim ciklusom, je razdeljen na dva tira. Prvi je organizacija velikih tekmovanj, ki že poteka, želeli bi si, da bi potem nadaljevali z balkanskimi prvenstvi in leta 2027 z organizacijo kongresa evropske atletike. Takrat bodo tudi volitve v organe in recimo, da imamo tudi na tem področju neke želje in ambicije. Druga stvar pa je vlaganje v atlete, da mladince pripeljemo v člansko kategorijo. Ta prehod je izredno težek, mnogim ne uspe. Tudi če so uspešni v mladinski kategoriji, se nekateri v članski težje znajdejo. Tukaj jim želimo pomagati, da iz množice mladincev pripeljemo od pet do deset vrhunskih članov, ki bodo sposobni posegati po najvišjih mestih. Vzporedno pa seveda skrb za klube, da jim pomagamo in pokažemo, kako se dela na zvezi, da jim pomagamo s financami, znanjem in usmeritvijo. Tako kot nam pomaga Evropska atletika. To znanje in izkušnje želimo prenesti naprej.

Je dvoranska sezona zaradi pomanjkljive infrastrukture v Sloveniji še težja?

Ja in ne. Slovenija je v zadnjih desetletjih dobila precej ravnih dvoran, v katerih je mogoče izvajati šprinte na 60 metrov, skoke in tudi suvanje krogle. Nekaj težav je s skokom s palico, ker večina teh dvoran nima višine. Velik problem pa je bil v krožnih tekih.

Leta 2018 smo dobili krožno dvorano v Češči vasi pri Novem mestu, ki si jo delimo s kolesarji. To je bil velik korak naprej in jo redno uporabljamo. Tukaj se moram zahvaliti tudi občini Novo mesto in Atletskemu klubu Krka, ki prevzame glavnino dela glede dvoranske sezone. Brez tega bi morali hoditi bodisi v Zagreb bodisi v Beograd, v Avstriji so pogoje imeli do nedavnega, pa je tudi tam dvoranska sezona malce zamrla. Dejansko imamo manko samo na Primorskem. Do nedavnega je bila v okviru HiT še dvorana v Šempetru pri Novi Gorici, zdaj pa tega ni, ker so dvorano prodali in jo preurejajo za druge športe. Primorski atleti morajo tako hoditi v Italijo. Zaradi dvoran imamo velike stroške, ki so po koronakrizi enormno porasli, in se zdaj borimo z optimizacijo. Zagotoviti moramo ustrezne pogoje in paziti, da nas ti stroški ne pokopljejo.

V Češči vas je v osnovi velodrom.

Ja, ko so naredili velodrom, so ugotovili, da je mogoče znotraj tega urediti tudi atletsko stezo, zato je bila vse od začetka dvorana zamišljena za oba športa. Si je pa seveda ne moremo deliti, moramo se uskladiti, a v teh šestih letih še nisem zaznal, da bi bil kakršenkoli zaplet pri delitvi dvorane.

Projekt v Šiški bo imel krožno stezo v dvorani?

Seveda! Poleg krožne steze bo posebej tudi vadbena dvorana za mete. Ne le suvanje krogle, pač pa za piljenje tehnike drugih metov, se pravi kopje, kladivo, disk. Za dvoransko sezono bo objekt v Šiški še bistveno boljši, predvidenih pa ima celo od štiri do pet tisoč sedežev, kar pomeni, da bi tam lahko izpeljali tudi kakšno evropsko dvoransko prvenstvo. To bi bilo izvedljivo. Ko bodo objekti zgrajeni, ko bomo videli, kakšne so možnosti v Ljubljani, se bomo zagotovo potegovali za takšna tekmovanja. Ampak, kot že rečeno, rast mora pa biti organska, stvari morajo zaživeti na terenu, kot se je zgodilo v Mariboru, kjer so se tamkajšnji trije klubi povezali, znali stopiti skupaj in postopoma zgradili odlično zgodbo. Od nacionalnih prvenstev prek Ofema, lani balkansko prvenstvo in letos krona vsega: evropsko ekipno prvenstvo.

"Neverjetno je, kako športen narod smo Slovenci in da v tako različnih športih dosegamo najvišje rezultate." Foto: Peter Kastelic/AZS Se kdaj primerjate z drugimi športi v Sloveniji ali ste povsem osredotočeni na atletiko?

V Sloveniji je mnogo športov, ki se odlično razvijajo. Vprašanje pa je, v kakšni kondiciji so zveze. Z izjemo verjetno nogometa, smučarske zveze, odbojkarske in še kakšne, načeloma športne zveze životarijo in delajo čudeže, da sploh vzdržujejo celoten pogon, da vključujejo mladino, otroke, da jih pripeljejo do članskih konkurenc in da ti nato tam dosegajo vrhunske rezultate. Neverjetno je, kako smo Slovenci športen narod in da tudi v tako različnih športih dosegamo najvišje rezultate.

Primerjavam atletske zveze z drugimi pa bi se izognil. Moram poudariti, da je Atletska zveza pod mojim vodstvom in direktorovanjem Nejca Jeraše zelo odprta za sodelovanje in širjenje znanja. Marsikatera manjša zveza se obrne na nas, nas vpraša po modelu delovanja in jim pomagamo – tudi če samo glede priprave kakšnih aktov ali pa zgolj razmišljanja, kako narediti naslednji korak. Mi se ne zapiramo, menimo, da je sodelovanje med športnimi zvezami izjemno pomembno, seveda vse pod okriljem OKS. Samo na tak način bomo vsi skupaj napredovali.

Atletika je nenazadnje osnova marsikatere druge športne discipline?

Zagotovo. Vidimo lahko, kako mnogi športi napredujejo, ker se v temeljno pripravo vključuje vedno več elementov iz atletike. Ravno pred kratkim sem poslušal podkast z Ivico Kostelićem, ki je omenil izjavo svojega očeta. Leta 1989 se je odločil, da bi treniral smučanje, da bi postal smučarski trener, in iz rokometa je šel v neko čisto drugo panogo. Ogledal si je trening takratne jugoslovanske smučarske reprezentance, pretežno slovenske, seveda, in je rekel: Ne vem, ali so oni tako pametni in jaz tako nor, ampak tisto res ni bilo podobno smučarskemu treningu.

In ravno to se mi zdi, da danes ugotavljajo drugi športi, druge panoge. Da je vključevanje osnovnih atletskih prvin v njihove športe bistvenega pomena. Ko gradiš pripravo na sezono, so atletski elementi ključnega pomena, da lahko nato skozi sezono v svojem športu prosperiraš oziroma formo ustrezno nadgrajuješ. Mnogi atletski trenerji tako v določeni fazi postanejo kondicijski trenerji v drugih ekipnih športih, kot so nogomet, košarka, rokomet ... Tudi drugi športi se radi obračajo na atletske trenerje po kakšne nasvete.

To vas najbrž navdaja s ponosom?

O, seveda (smeh, op. p.)! Lepo je, če te kdo vpraša za mnenje oziroma če lahko komu pomagaš. Povezovanje, sodelovanje, širjenje znanja na vseh področjih prinese napredek za vse.

Kaj pa prihodnost? Kako vidite razvoj atletske zveze?

V teh dveh letih smo naredili lepe korake, ki jih je treba nadaljevati. Tudi jaz ne bom večno predsednik. Bomo videli, kako bo čez štiri leta. V vsakem primeru je treba nadaljevati z novo ekipo, ki se mora začeti vzpostavljati, da bo prevzela delo in ga peljala naprej. Mislim, da je moj model poti funkcionarstva pravilen. Nisem bil niti trener niti klubski delavec, ki bi nato prišel v upravni odbor atletske zveze. Bil sem preprosto entuziast – sicer s predznanjem atletike, ker sem jo treniral. Šel pa sem skozi vse te faze.

Prevečkrat se zgodi, da na predsedniško funkcijo pridejo ljudje zaradi prestiža, nato pa jim zmanjka znanja. Saj pripeljejo kakšnega sodelavca, ampak je ta krog premajhen. Ekipa, ki jim je dodeljena, jim je nato bolj opozicija kot pomoč. Tako se pojavijo zapleti, medtem ko je bila moja pot od spodaj navzgor. Skozi čas sem si gradil ekipo, ljudje so v meni prepoznali pozitivno zgodbo, nekoga, ki si dejansko želi nekaj premakniti in razvijati slovensko atletiko. In od tu črpam energijo.

"Tudi jaz ne bom večno predsednik. Bomo videli, kako bo čez štiri leta." Foto: Peter Kastelic/AZS Pa vidite kakšnega kandidata ali kandidatko, ki bi vas lahko nasledil/-a in delal/-a koristno naprej?

Absolutno! Že v zdajšnji sestavi upravnega odbora imamo vsaj dva takšna, za katera bi si želel, da začneta razmišljati o nasledstvu. Priti morajo mlajši, zagnani ljudje z željo po napredku. Posamezna panoga lahko prosperira samo tako, da se vzpostavi piramida, da se vključijo mladi ljudje. To ne velja samo za atletiko.

V zadnjih letih je mogoče opaziti, da se v številnih zvezah dejansko opirajo na predane ljudi, ki izhajajo iz določenega športa, da ni več toliko prestižnih političnih imenovanj.

Močno bi moral pomisliti, da bi sploh še našel kakšnega, ki je prišel iz politike in prevzel zvezo. Mislim, da je ena dobrih strani tega, da prihajajo ljudje iz gospodarstva, razumevanje, da je treba najprej denar dati na kup, da ga lahko nato porabiš. Oni vedo, da ni samoumevno, da bo denar kar od nekod prihajal v neomejenih količinah, in ne trošijo brezglavo. Treba je imeti tudi dober odnos z vsemi odločevalci, z vsemi inštitucijami, ki so vpete v šport, ga podpirajo, financirajo in se z njim ukvarjajo.   

Je nujno, da morajo funkcionarji priti iz določenega športa? Biti predsednik neke zveze je primarno menedžerska vloga, kajne?

Ja in ne. Mislim, da je vseeno nadvse pomembno temeljno poznavanje nekega športa. Težko si predstavljam, da bi jaz, ki prihajam iz atletskih vrst, v popolnosti razumel neki drug šport, v katerega tako ali drugače nisem bil nikoli vključen. Podrobnosti, praks, ki so se razvijale skozi leta, ne moreš čez noč spremeniti ali, bog ne daj, porušiti. Temeljno poznavanje športa je predpogoj za vključitev v športno organizacijo.

Preberite še:

Sportal Primožu Fegušu nov predsedniški mandat na AZS

Sportal Čeh in Apostolovski najboljša slovenska atleta leta

Sportal Prihodnje leto v Mariboru največje atletsko tekmovanje doslej

Sportal Izpoved Aleksandra Knavsa, ki je skrivnostno izginil in šokiral Slovenijo

Sportal V težkem pričakovanju vrnitve nadarjene Kaje Juvan #video

Sportal Legendarni Sebastjan Cimirotič odprl novo poglavje v življenju

Sportal Rok Možič po poletni kalvariji: Zdaj še bolj poslušam svoje telo #video

Sportal Kline je do zadnjega upal, da bo znova doživel lepe trenutke na smučeh

Sportal Pri Petru Kauzerju je bolečina še vedno prisotna #video