Nedelja, 13. 1. 2019, 4.05
5 let, 10 mesecev
Skok v športno preteklost
Najpočasnejši olimpijec: Japonec za maraton potreboval skoraj 55 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,75
2
Medtem ko so izvrstni kenijski in etiopski tekači v zadnjem desetletju maratonski rekord približali magični meji dveh ur, znamka pa se izboljšuje domala vsako leto, rekord v najpočasneje pretečenem maratonu ne bo presežen nikoli. Lastnik tega osupljivega rekorda je Japonec Šizo Kanakuri, ki je za 42-kilometrsko razdaljo potreboval skoraj 55 let.
Šizo Kanaguri se je športno upokojil leta 1924, takrat je bil njegov pripetljaj iz Stockholma že pozabljen.
Pa da ne bo kakšne pomote, Šizo Kanakuri velja za enega najboljših japonskih maratoncev, rojaki so ga počastili celo z nazivom "oče japonskega maratona", a v zgodovino se je zapisal tudi zaradi dogodka na olimpijskem maratonu leta 1912 v Stockholmu, ki je posledično zakrivil tudi neslavni rekord.
Kanakuri je na olimpijske igre leta 1912 v Stockholm odpotoval kot eden od favoritov za zmago, leto poprej se je namreč za olimpijske igre kvalificiral s časom dveh ur, 32 minut in 45 sekund, kar bi bil tedaj tudi svetovni rekord, a so japonske kvalifikacije potekale na prekratki, zgolj 40-kilometrski progi.
Japonska je na igre v oddaljeni Stockholm poslala le dva atleta, Kanakurija in Jahika Mišimo, ki je tekel na 100, 200 in 400 metrov. Odprava je potovala 18 dni, najprej z ladjo ter nato z vlakom po slavni transsibirski železnici, za počitek in pripravo na tekmo pa je Kanakuriju nato ostalo le še pet dni.
Kaj se je zgodilo?
Japonci so imeli kar nekaj težav s privajanjem na lokalno hrano, na roke pa maratoncem ni šlo niti vreme, ki je tistega poletja tudi na severu Evrope postreglo z visokimi temperaturami prek 25 stopinj Celzija. Kanakuri se je na maratonski progi mučil, kot večina njegovih tekmecev – več kot polovica od 69 tekmovalcev je odstopila, portugalski tekač Francisco Lázaro je osem kilometrov pred ciljno črto zaradi izčrpanosti omedlel in kasneje umrl – nekje na poti pa se je ustavil in na neki kmetiji ob trasi domačine prosil za nekaj vode.
Gostoljubna švedska kmečka družina je nepričakovanega in izčrpanega gosta sprejela odprtih rok, dala mu je piti in jesti ter ga pustila pri miru, ko ga je premagal spanec. Ko se je Kanakuri zbudil, se mu je posvetilo, da je tekme že zdavnaj konec, sam pa se osramočen ni javil organizatorju. Vodstvo tekmovanja je Japonca policiji prijavilo kot pogrešano osebo.
Od sramu se je skoraj pogreznil v zemljo
Kanakuri se sprva ni nameraval vrniti v domovino, sramota je bila zanj prevelika, a je po prigovarjanju švedskih gostiteljev, ki so ga domala posvojili, nato vendarle pogoltnil cmok in odpotoval domov. A to je storil potihoma, ne da bi o tem obvestil prireditelje iger. Na seznamu pogrešanih oseb je tako na Švedskem ostal celih 50 let, pa čeprav je Kanakuri po stockholmski kalvariji spet normalno tekmoval na maratonih.
Doma je bil najprej tarča kritik, javno se je večkrat pokesal in v javnem pismu zapisal, kako sram ga je zaradi dogodka, a nato odigral pomembno vlogo pri popularizaciji tekov na dolge proge na Japonskem. Ustanovil je tudi univerzitetni maraton Tokio-Hakone, na katerem danes podeljujejo pokal, ki nosi njegovo ime.
Olimpijski maraton v Stockholmu leta 1912 je dobil Južnoafričan Ken McArthur:
"Izginuli maratonec" postal urbana legenda
Bil je izbran v japonsko olimpijsko reprezentanco za igre leta 1916, ki pa so zaradi izbruha prve svetovne vojne odpadle, nastopil je na naslednjih, leta 1920 v Antwerpnu in s časom 2;48:45 zasedel 16. mesto, na svojih zadnjih, leta 1924 v Parizu pa maratona ni končal. Tistega leta se je tudi športno upokojil in se posvetil poučevanju, bil je učitelj geografije.
Na Švedskem je "izginuli maratonec" postal nekakšna urbana legenda, v raznih bolj ali manj šaljivih situacijah so ga "videvali" še leta po igrah in prijavljali policiji.
Leta 1967 je švedska nacionalna televizija Kanakurija povabila v Stockholm in mu dala možnost, da konča dirko, ki jo je leta 1912 opustil. To je tudi storil z uradnim časom 54 let, 8 mesecev, 6 dni, 5 ur, 32 minut in 20.3 sekunde. "To je bilo dolgo potovanje. Medtem sem se poročil, imel šest otrok in dobil deset vnukov," se je po rekordu pošalil takrat 75-letni japonski tekač.
Umrl je leta 1983 v domači Tamani, v prefekturi Kumamoto. Star je bil 92 let.
2