Serijski morilci ali junaki našega časa

Tako meni dr. Karmen Šterk, ki je v knjigi Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere osvetlila fenomen skozi prizmo sociologije in antropologije. Kot navaja avtorica, je termin serijski morilec rezerviran za tiste posameznike, ki morijo v civilnem kontekstu, kar v novinarskem diskurzu pomeni "nedolžne žrtve", pri umorih pa gre za popolno odsotnost političnega motiva. Serijski umor je najpogosteje opredeljen kot umor vsaj treh ljudi v časovnem razponu, ki je daljši od 30 dni, med posameznimi umori pa je obdobje pomiritve. Naš kazenski zakonik sicer ne pozna izraza serijski morilec ali serijski umor, določa pa, da lahko storilec umor stori na grozovit ali zahrbten način; iz koristoljubja, zato, da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov, kar se po veljavnem kazenskem zakoniku lahko kaznuje tudi z dosmrtnim zaporom.

Trobčeve krušne peči V "družbi spektakla" bo informacijska tehnologija morilčeve podvige zagotovo ponesla v najzakotnejšo vas, njegov "nori" obraz se bo smejal z naslovnic tiskanih in spletnih medijev in v deželi bo zavladal strah. Vsi pa vemo, da je v splošni moralni paniki skrito tudi seme občudovanja. O najbolj razvpitih serijskih morilcih sicer ne bi obstajala gora literature. Nick Cave ne bi izdal Murder Ballads, Marilyn Manson pa bi ostal zgolj Brian Warner. Da številnih filmskih upodobitev na to temo od Alfreda Hitchcocka in Fritza Langa naprej niti ne omenjamo. Od slovenskih serijskih morilcev je v smislu kulturne produkcije večji pečat od Silva Pluta pustil Metod Trobec.

Video skupine Trobecove krušne peći: Pravi poklon za svakoga http://www.youtube.com/watch?v=IKgV3mA-akg

V primer Trobec se je, na primer, poglobil razvpiti filozof Slavoj Žižek in ugotovil, da gre pravzaprav za tipičnega Slovenca, ki se je kot osebnost izoblikoval pod socializacijsko težo cankarjanskega kompleksa matere. Svetlana Makarovič je Trobcu spesnila balado, o "bejbah", ki gorijo za Metoda, prepevata Slon in Sadež, zagrebški postpunkerji pa so svoj bend v osemdesetih poimenovali Trobecove krušne peći. Kot je znano, je v najbolj znani slovenski peči konec sedemdesetih končalo najmanj pet žensk, starih od 18 do 52 let, ki jih je Trobec med spolnim odnosom zadavil, polil z bencinom in zažgal.

Blagor Althusserju, njega niso mučili z elektrošoki V nabito polni sodni dvorani kranjskega temeljnega sodišča so ga 25. novembra 1980 zaradi umorov obsodili na smrt. Takrat 32-letni Trobec, skladiščnik v Metalki, ob smrtni obsodbi ni niti trznil, burneje je reagiral šele, ko je slišal, da bo moral plačati stroške postopka, kar je leta 1991 v intervjuju za Mladino tudi odkrito priznal. Med sojenjem se Trobec zločinov ni spomnil, čeprav jih je v preiskavah kontradiktorno priznal, njegov odvetnik Stanislav Klep pa je poskušal dokazati, da je duševni bolnik in da so mu osebnost uničili zdravniki.

V 45 strani dolgo pritožbo na odločitev sodišča je Klep leta 1980 med drugim zapisal: "16. novembra letos je največji francoski živeči filozof Luis Althusser zadavil svojo ženo, s katero se je sicer odlično razumel. Blagor njemu, ker ga niso mučili z elektrošoki, je lahko vse priznal." Leta 1974, ko je bil Trobec prvič obsojen zaradi poskusa goljufije, so ga namreč zaradi nevrotične reakcije, značilne za zaporniške razmere, zdravili z elektrošoki. Po lastnih besedah mu je takrat "počil film".

Višji sodniki so Trobcu kazen zmanjšali na 20 let, med njenim prestajanjem pa je dvakrat poskušal ubiti sojetnika, za kar je bil obsojen na dodatnih 15 let. Kar nekaj medijskega prahu je dvignil, ko je zažgal jetniško celico, v zaporu pa je varil tudi alkoholni zvarek, ki ga je poimenoval "mušica". Svoboden bi postal leta 2015, vendar se je 30. maja 2006 na Dobu obesil. Obolel za rakom na prostati, dva meseca po tem, ko mu je umrla mati. Nanjo je bil Trobec še posebej navezan. Tudi ona je med sojenjem povedala, da je bil on njen najljubši otrok, "ker je bil vedno tako bolehen in osamljen". Do svoje smrti je bil Trobec v zaporu 27 let, kar je slovenski rekord. Pokopan je v anonimnem grobu na pokopališču v Šentrupertu.

Cankarjanski kompleks matere Odnos z materjo je sicer po mnenju sodobnih kriminalističnih in psihoanalitskih teorij eden od ključnih dejavnikov geneze psihopatologije serijskega morilca (poleg že pregovornih zlorab v otroštvu). Ker v vlogi "Zakona" nastopi mati, in ne oče, je normalno seksualno razmerje blokirano. "Sleherna tuja ženska deluje kot izdajstvo pravega, incestuoznega objekta. Cankar je to blokado normalnega seksualnega razmerja uprizarjal tako, da je 'scal' v posteljo, tovariš Trobec pa je šel do konca," pravi Žižek in sklene: "Dejanja tovariša Trobca so natančno druga, temna stran cankarjanske zvestobe Materi, žrtvovanje, ki ohranja živo ljubezen do Nje – so tisto, o čemer pač sanjari priden Slovenec."

Za dve tretjini serijskih morilcev naj bi sicer veljala t. i. McDonaldova triada: močenje postelje, mučenje živali in podtikanje požarov. Kot piše Šterkova, gre pri vseh komponentah za trenutek nadzora, s čimer se kompenzira pomanjkanje tega v otroštvu. Zlasti kriminološki vpogledi v fenomen serijskega morilca iščejo in dokazujejo etiološke dejavnike, skupne serijskim morilcem, učinkovite formule pa ni iznašel še nihče. Kot opozarja Šterkova, se biografije serijskih morilcev vedno pišejo za nazaj, selektivno, skozi prizmo razkosanih žrtev. "Na ta način otroške igre skrivalnic ni težko interpretirati kot zgodnje zalezovanje sošolk, zanimanja za biologijo pa kot morbidno fascinacijo z mrtvimi živalmi. "

Tovariš Plut Zaradi Pluta je bilo prelitega precej manj črnila kot zaradi Trobca. Še psihiatrični izvedenci so bili o njem prav redkobesedni. Če je Trobec razpolagal z vsaj dvanajstimi psihiatričnimi, psihološkimi in nevropsihološkimi izvidi, za Pluta obstajata samo dva. Kot v študiji primera navaja Šterkova, se je Plut v umorih znašal nad simbolnimi nadomestki svojega izvirnega besa – matere, s katero naj bi do svojega 16. leta spal v isti postelji.

Za prvi Plutov umor sovaščanke Marjance Matjašič februarja 1990 izvedenec Jože Lokar sklene, "da je šlo za impulzivni agresivnostni preboj, v katerem je uničil in izmaličil vzrok in pričo svojega neuspelega poskusa, da bi se s spolnim odnosom uresničil kot moški". Po mnenju Šterkove je verjetna hipoteza, da je šlo pri Plutu za t. i. pikirizem: doseganje spolne zadovoljitve z zbadanjem, prebadanjem in rezanjem človeškega telesa.

Razrezal bi jo na tako drobne koščke, da bi jo lahko pojedle ribe Umor Matjašičeve je priznal, ni ga pa obžaloval. Žal mu je bilo le tega, da mu ni uspelo trupla Matjašičeve, ki ga je odvrgel v Kolpo, razrezati na tako majhne koščke, da bi jo lahko pojedle ribe. Na svoj 22. rojstni dan je bil obsojen na 15 let zapora. Zaradi vzornega vedenja, modrih oči in "nasmeha Mone Lize" jih je odsedel 13 in avgusta 2002 odpotoval v Srbijo, kjer je novembra 2004 v Aleksincu umoril in izmaličil svojo drugo žrtev, nosečo 18-letno Jasmino Djošić.

Ko se je po dogodkih v Srbiji znova znašel v Sloveniji, ga je policija aretirala na podlagi tiralice za rop pošte v Polhovem Gradcu, po osmih mesecih v preiskovalnem zaporu pa so ga izpustili, čeprav so iz Srbije prihajala poročila, da naj bi ga iskali zaradi umora Djosićeve. Končno je februarja 2006 na Dolgem Brdu pri Jančah ponoči vdrl v hišo Mirka Ulčarja in njegove žene Ljubice ter ju pričakal s sekiro in nožem.

Oktobra 2006 je bil spoznan za krivega umora Ljubice Ulčar in poskusa umora Mirka Ulčarja, za kar je bil obsojen na takrat najvišjo mogočo kazen, 30 let zapora. Vzporedno s sojenjem v Sloveniji so Plutu za umor Djosićeve v odsotnosti sodili tudi v Srbiji. Sodišče v Nišu ga je 26. aprila 2007 obsodilo na 40 let zaporne kazni, v noči na 28. april pa je Plut v priporu zaužil mešanico zdravil in si sodil sam. Še prej je v poslovilnem pismu izpovedal svojo ljubezen prijateljici Nataši.

Dežurni hudobnež v svetu dobrih ljudi "Serijski morilec je spaka, pošast, ki ubija iz užitka, ne pa zaradi višjih ciljev. Ubija brez posvečenih vrednot in kot tak je preganjan," piše Marko Rusjan v Serijski morilec na splavu Meduza. "V optiki kapitalistične družbe mora posameznik zasledovati cilje telesnega in materialnega ugodja. Racionalni morilec bo moril zaradi obogatitve, serijskega morilca pa takšni nizki materialistični motivi ne zanimajo." In prav ta "iracionalnost" dela serijske morilce najbolj razvpite plenilce našega časa, pred katerimi celoten državni aparat težko zajame sapo. V nasprotju s poštenimi ljudmi se namreč ne zmenijo za moralne norme, kaj šele za zapisano zakonodajo – ne sprejemajo ukazov, ampak si naloge nalagajo sami.