Motnje hranjenja so v naši družbi sprejemljiv način izražanja stiske

"V družbi, ki nam prodaja '10 korakov do popolnosti', so najbolj ranljivi tisti ljudje, ki imajo zaradi nizke samopodobe slabo razvite kriterije, ki bi opredeljevali njihovo lastno vrednost."

1 / 2

Foto: Ana Kovač/siol.net

2 / 2

Foto: Ana Kovač/siol.net

Tako je v pogovoru za SiOL povedala Aleksandra Rožman, socialna delavka, doktorantka zakonske in družinske terapije ter zastopnica Svetovalnice za motnje hranjenja Introspekta. Vzroki motenj hranjenja so zelo kompleksni in segajo tako v osebnostno strukturo posameznika, družinsko dinamiko kot tudi družbene sfere. Kako nanje vpliva sodobna družba, ki najbrž ni med najbolj ključnimi dejavniki? Dejstvo je, da živimo v takšnem družbenem okolju, ki nam omogoča razvoj te problematike, saj živimo v družbi izobilja, kar pomeni, da imamo hrane na pretek, torej si lahko to problematiko privoščimo. Druga zadeva je, da so motnje hranjenja sprejemljiv način izražanja duševne stiske v našem družbenem okolju. V povezavi s tem pa so motnje hranjenja tudi zaželena oblika izražanja duševne stiske, če samo pomislimo, kdo vse služi na podlagi vzdrževanja te problematike. Od tega živijo dietna in lepotna industrija, farmacevtske multinacionalke, šole hujšanja in še marsikdo, vsi pa nam obljubljajo, da bodo čudežno odpravili naše nezadovoljstvo. Motnje hranjenja so tudi za medije precej atraktivna problematika, ki se žal prepogosto predstavlja v izkrivljeni podobi. V napačnem kontekstu predstavljanja problematike pa deluje tudi kot propaganda, namesto da bi delovala kot svarilo, kako tragična je pravzaprav sama narava motenj hranjenja. Takšno družbeno okolje spodbuja širitev problematike motenj hranjenja.

Kaj pa družina? Ta je ključni dejavnik, saj posameznika bolj ali manj uspešno opremi za življenje v družbi. Vemo, da je problematika motenj hranjenja najgloblje povezana s človekovim doživljanjem sebe, z njegovo samopodobo, samozavestjo in samospoštovanjem. Zato naj poudarim, da vzroki motenj hranjenja nastanejo v družini. Ta namreč otroku postavi ključne temelje, na podlagi katerih se razvija njegov odnos do samega sebe in okolja, v katerem živi. Kadar se lahko otrok v družini osebnostno neovirano razvija, tudi z oblikovanjem ustreznih mehanizmov za soočanje s frustracijami in problemi, ki jih prinaša življenje, se ne bo posluževal samodestruktivnih vedenj, kot so recimo motnje hranjenja. Znal bo razrešiti težke situacije, ki povzročajo duševne stiske, ker bo vedel, kako poskrbeti zase. Kadar pa posameznik ni dobil ustreznega zgleda za reševanje stisk in kadar trpi zaradi negativne samopodobe, pa se lahko začne v stanju duševne stiske zatekati k samodestruktivnemu vedenju. Družinska dinamika, ki otroku onemogoča spontan razvoj, je zaznamovana predvsem z nefukcionalnimi načini sporazumevanja, konfuznimi razmejitvami med člani družine in neučinkovitim reševanjem konfliktov.

Je slaba telesna samopodoba pri ljudeh z motnjami hranjenja le nekakšna zunanja manifestacija nečesa globljega? Pri problematiki motenj hranjenja se najpogosteje izpostavlja slaba telesna samopodoba, vendar to ni nujno. Lahko se izraža tako, da je oseba nezadovoljna s svojo telesno težo, videzom ali obliko telesa, torej s svojo zunanjo podobo, zato temu primerno na primer želi shujšati ali kakorkoli drugače spremeniti svoj videz. Toda ob tem moramo biti zelo previdni, kajti če preveč izpostavljamo nezadovoljstvo s telesno samopodobo, lahko narobe razumemo samo problematiko motenj hranjenja, kar se žal pogosto dogaja. Nezadovoljstvo s telesno samopodobo, ki ga oseba doživlja in je vsekakor resnično, namreč za seboj skriva precej globlje osebne stiske. Pravzaprav bi lahko rekli, da se v nezadovoljstvo s telesno samopodobo zamaskira duševno trpljenje. Še več, takšen način izražanja duševne stiske je v našem družbenem okolju sprejemljiv. V bistvu pa nobena oseba ne razvije problematike motenj hranjenja zaradi tega, ker bi bila nezadovoljna s svojo fizično podobo. To je samo vrh ledene gore, ki prikriva bistvo in preusmerja pozornost.

Ali motnje hranjenja pomenijo tudi skrajen poskus obvladovanja oziroma nadzorovanja svojega življenja? Bistvena funkcija problematike motenj hranjenja je regulacija posameznikovega duševnega doživljanja oziroma izključno strategija preživetja človeka, ki se je znašel v stiski, in ne duševna motnja ali celo bolezen. Posameznik se je namreč v duševni stiski zatekel k regulaciji hranjenja, ker ni znal drugače izraziti svoje stiske. In to mu je pomagalo preživeti nevzdržno situacijo. In seveda, v primerih razvitih oblik motenj hranjenja posamezniku problematika omogoča osnovni mehanizem, s katerim obvlada oziroma nadzoruje svoje duševno doživljanje in posledično organizira način, kako živi svoje življenje.

Katere oblike motenj hranjenja poznamo? Najbolj izpostavljene oblike motenj hranjenja so tiste, ki izhajajo iz diagnostične terminologije in jih vsi že poznamo, to so anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje. Pojavljajo se tudi "sodobne" oblike, ki so odraz trendov sodobnega sveta, kot sta recimo novodobni ortoreksija, obsedenost z zdravo prehrano, in bigoreksija, ki označuje preokupacijo z razvitostjo mišic ter s tem povezano motnjo telesne sheme. Toda če pogledamo malce širše, iz okvirjev diagnoz, lahko zaključimo, da se motnje hranjenja izražajo kot ekstremna regulacija hranjenja, ki vsebuje predvsem izrazite elemente prenajedanja, stradanja, hujšanja in bruhanja. Gre za različne manifestacije problematike motenj hranjenja, ki posameznikom omogočajo izražanje duševne stiske, vsem pa je skupno, da prikrivajo globoko duševno trpljenje in služijo kot boleča strategije preživetja.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano