Združeni v razdvojenosti

Pomembnejše se mi zdi vprašanje, zakaj se ne moremo poenotiti pri zastopanju svojih ciljev in interesov v tujini. Zakaj ne moremo najti točke, kjer bi se lahko politika poenotila za skupen cilj in vanj vključila vse državljane, tako leve kot desne, progaste in pikčaste? Se spomnite, kako so nas v 90. letih posiljevali s kulturnim bojem, zadaj pa so posvečeni od paradržavnh skladov za bagatelo odkupili državne deleže pomembnih slovenskih blue chipov in jih parkirali na svoje družbe (embrionalna faza tajkunov)? Zdaj slovenski politiki, izgubljeni v svoji brezidejnosti, kako naprej, počnejo enako: čeprav je Slovenija akuten evropski bolnik, ki bo letos v recesiji, se slovenski politiki ne morejo poenotiti, da je zagon države naš skupen cilj. Kako to počnejo uspešni? Nemška praksa Nemška kanclerka Angela Merkel je na lanskih domačih volitvah že tretjič močno zmagala, EU jo priznava kot voditeljico Evrope v krizi. Ima vpliv na to, kdo bo po majskih volitvah novi predsednik evropske komisije. Kot piše nemški tednik Spiegel, Merklova podpira socialdemokrata Martina Schulza. Res je, da je v Nemčiji zdaj velika koalicija, a podpirala ga je že prej. Razlogi, zakaj konservativna Angela Merkel za tako pomembno mednarodno funkcijo podpira socialdemokrata Martina Schulza, so povsem pragmatični in daleč od ideoloških preprek, ki določajo slovensko politiko: Schulz, sicer zdajšnji predsednik Evropskega parlamenta, bo njen najmočnejši podpornik pri koordiniranju velike koalicije doma in vnet zagovornik reform, ki jih Merklova zahteva od drugih evropskih držav. Zgodovina kot učiteljica življenja Skok v zgodovino: Maja 1940 je Winston Churchill zamenjal Nevilla Chamberlaina. Čeprav je imel absolutno večino, je zaradi izjemnih (vojnih) razmer ustanovil veliko koalicijo vseh strank. Vedel je, da je v izrednih razmerah treba doseči nacionalni konsenz, ne glede na politično pripadnost. Očitali mi boste, da so vojne razmere leta 1940 v Veliki Britaniji povsem neprimerljive s Slovenijo leta 2014. Oprostite, toda zdaj se ponovno bije vojna za našo suverenost, ne glede na to, ali formalno pride v Slovenijo trojka ali ne. Če smo odvisni od tujcev, ki sami določajo, za koliko so nam pripravljeni posoditi denar, brez katerega naša država ne more več funkcionirati, potem mi ne govorite o samostojnosti in suverenosti. Slovenija nujno potrebuje konsenz, kako premagati gospodarsko in socialno krizo v državi. Kar se gremo zdaj, je ideološki elitizem. Izjema, ki potrjuje pravilo Vseeno pa obstaja izjema, kjer so si levi in desni, progasti in pikčasti Slovenci enotni. Svoje ideološke razlike zmoremo preseči zgolj in samo v svojem odnosu do tujcev. Tu ne šteje politična pripadnost, progasti in pikčasti postanejo zavezniki, kadar je treba pred tujci prikriti svoje zablode. To zavezništvo pri prikrivanju svojih zablod pred tujci je nezlomljivo. Poglejte na primer lanski odziv slovenske duhovščine na odločitev Vatikana, da je prišel čas za upokojitev mariborskega in ljubljanskega nadškofa. Čeprav je očitno, da je del slovenske duhovščine zavozil s finančnimi malverzacijami, je marsikateri duhovnik vihal nos nad tem, da bi tujci iz Vatikana urejali zavožene slovenske cerkvene zadeve. Poglejte na primer odločenost politike, da se bomo še naprej zadolževali po obrestnih merah, ki jih ne bomo mogli nikoli odplačati, samo da ne bi prišli zlobni tujci iz Bruslja in Frankfurta in Washingtona ter nam povedali, da smo v dveh desetletjih povsem zavozili državo. Ameriška izkušnja Se morda še spomnite lanskega govora ameriškega veleposlanika v Sloveniji Josepha Mussomelija ob njihovem praznovanju 237. obletnice Deklaracije neodvisnosti ZDA? Govoril je o tem, kaj se je v svojem mandatu naučil v Sloveniji. Ena od teh stvari, ki ga je impresionirala, je bilo slovensko vritlezništvo tujcem. Ameriški ambasador ga je v diplomatskem jeziku takole opisal: "Resnično občudujem, kako prijazni in vljudni so Slovenci do mene, tudi ko se z mano ne strinjajo. Slovenci, ki me ne marajo, so še vedno tako vljudni, da sem spoznal, da bi moral biti v življenju boljši od mnogo ljudi, ki jih ne maram ali se z njimi ne strinjam. Nisem še srečal Američana, ki ne bi bil očaran nad prijaznostjo, ki jo kažejo do njega. Da, včasih si želim, da bi bili Slovenci tako vljudni in prijazni drug do drugega kot so do nas, tujcev, pa vendar: potrebno je veliko dostojnosti, da se do tujcev – posebno tako nesramnih, kot sem jaz – obnašaš tako spoštljivo." Norčevanje iz drugače mislečih Zato je norčevanje iz drugače mislečih sodržavljanov, če s pozicije moči odločaš, komu boš namenil državno pomoč pri politični karieri v tujini in komu ne. Ali ko minister pri simbolih, ki so sveti njegovim volivcem, poziva celoten narod k enotnosti in optimizmu. Poziv k enotnosti je mogoč, kadar gre politik k simbolom nasprotne strani, saj s tem pokaže iskreno željo po enotnosti. Ko bomo dočakali dan, da bo viden politik ob simbolih nasprotne strani spoštljivo pozval k enotnosti, šele takrat bo začetek konca naše razdvojenosti in depresije, v kateri je danes Slovenija.