SiolNET. Siol Plus Kolumne
7,57

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tomaž Štih: Radikalizacija koga?!

7,57

termometer

Tomaž Štih
Foto: Matej Leskovšek

V začetku devetdesetih je nova generacija levih politikov zavrgla razredni boj in se začela spogledovati z gospodarskim liberalizmom. Sociolog Anthony Giddens je omehčano različico thatcherizma in reaganizma poimenoval srednja pot. Ta zasuk v razmišljanju, ki sta ga zaznamovali reformni viziji Billa Clintona in Tonyja Blaira, je njunima državama prinesel nesluteno blaginjo, levici pa kontinuiteto zmag. Na kritike, ki so prihajale iz levega tabora, je Bill Clinton odgovoril s strnjenim opisom prioritet svojega mandata: "It's the economy, stupid."*

Levica se je s temi reformami premišljeno odzvala na novo realnost, v kateri je delavstvo, ki je nekoč sestavljalo njeno klasično volilno bazo, izginjalo. Imeti službo je večini ljudi omogočilo spodobno življenje – streho nad glavo, hrano na mizi, zdravstveno zavarovanje, možnost šolanja otrok, dopust in sem ter tja kakšen priboljšek. Zdelo se je, da se je zgodovina končala in da smo v zmesi ekonomske politike desnice in družbene permisivnosti levice našli najboljši recept za organiziranje družbe.

Potem pa se je zgodila zgodovina. Ko bi morali začeti živeti dolgočasno življenje, zmagovalci niso prepoznali svoje zmage in so se odločili nadaljevati svoj boj. Revolucija se je začela ponavljati kot farsa.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Karantenija

Ker je v spremenjenih razmerah razredna zavest starejših (in zrelejših!) soborcev plahnela, so jo na levi poskušali nadgraditi s kulturnimi boji, ki bi navdihnili in pritegnili mlade. Toda večina teh kulturnih bojev je bila že uspešno končanih in zato so morale bitke vedno iti še korak dlje od zmage. Niso se mogli boriti za splav, ker je ta že dovoljen; ne za pravice istospolnih, ker so te že izenačene, in ne proti diskriminaciji, ker je ta že povsod zakonsko prepovedana. Kot o svoji državi rad pove moj znanec iz Švice, tam, kjer v povprečju zaslužijo 6.500 frankov, nikomur ne pade na pamet, da bi gradil pravičnejši družbeni red.

Cilji levice so zato postajali vse bolj ezoterični in nobeno naključje ni, da jih po 30 letih nenehne radikalizacije razume le še v univerzitetne profesorje preoblečena ideološka duhovščina iz slonokoščenih stolpov. Če so feministke v začetku prejšnjega stoletja zahtevale (vsem razumljivo!) volilno pravico za ženske; feministke danes zahtevajo rušenje zidov med stranišči, izganjanje moškega spola iz knjižnega jezika ter uvajanje novodobnih hieroglifov, s katerimi označujemo vseh 30 spolov, v osnovne šole.

Ena od ključnih lastnosti izginjajoče volilne baze levice je bila čvrst stik z realnostjo. Proletarci so tradicionalno skrbeli za velike družine in bili vse življenje zelo prizemljeni.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Kult pasjih značk

Marsikateri študent, ki bo šel prvič v službo pri osemindvajsetih, pa je bil – nehote in nevede – vse življenje zavit v vato. Vsaka težava se mu zato zdi krivica, vsak neuspeh sistemska napaka in vsaka še tako smiselna omejitev "policija – represija".

Občutek neznosne težkosti bivanja preobčutljivih otrok višjega srednjega razreda, oboroženih z appli, givenchyji in palestinskimi šali, potencira inflacija univerzitetnih diplom. V Sloveniji študira več kot polovica vseh otrok. Na to težavo je opozoril evolucijski psiholog Peter Turchin, ki je napovedal, da bo presežna produkcija visoko izobraženih, ki jih obstoječe elite ne bodo zmogle sprejeti medse, povzročila spopad med njimi. Od socialnih vojn Gaja Gracchusa do oktobrske revolucije Vladimirja Iljiča Lenina je bila namreč še vsaka revolucija doslej spopad elit pri koritu z elitami, ki so od njega odrinjene; revni pa vselej le topovska hrana.

In zdaj smo tu.

Proces globalne radikalizacije levice je iz tega političnega pola ustvaril neužitno mešanico preživelih vzorcev iz časa hladne vojne, cepljenih z agresivnim progresivizmom.

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Svobodna naselja

Nenaravna koalicija progresivistov in liberalcev zaradi "nepremostljivih razlik" med obema taboroma razpada. Liberalizem za najvišjo vrednoto namreč postavlja svobodo govora, ne glede na vsebino povedanega. Za progresivizem pa je, ravno obratno, najvišja vrednota politično korektno mnenje, ne glede na svobodo govora. Bistvo liberalizma je v besedah Evelyn Beatrice Hall: "Ne strinjam se z vami, toda pripravljena sem dati življenje za vašo pravico misliti drugače od mene." Bistvo progresivizma pa v Stalinovih besedah: "Če je pero mogočnejše od meča, zakaj bi sovražnikom dovolili imeti peresa?"

Tako gledanje na novodobni progresivizem tudi pojasni njegovo agresivnost in dogmatičnost. Zamisel o očitni naprednosti (idej!) progresivne politične opcije je zgolj malo bolj razvita hladnovojna teza o nezmotljivosti znanstvenega marksizma, čemur so takrat rekli zgodovinski imperativ. Novodobni "virtue signaling" moralisti pa le različica nekdanje avantgarde delovnega ljudstva oziroma nosilcev korektne linije, ki so jo takrat pregledno imenovali partijska linija. Tako imenovana "cancel culture", kot imenujemo izganjanje drugače mislečih, predvsem konservativcev, z družbenih omrežij in iz javnega življenja, je jemanje peres sovražnikom.

RTV Slovenija Siol Plus Odpravimo prisilni RTV-prispevek!

V številnih državah je zaradi tovrstne odtujenosti od resničnih težav ljudi levica ali izginila, na primer na Madžarskem in Poljskem, ali pa utrpela hude poraze kot na primer v Grčiji in v Združenem kraljestvu. Tisto, čemur danes pravijo populizem, je zgolj odziv običajnih ljudi, ki jih je tridesetletni vrtinec vse skrajnejšega "antifašističnega" blaznenja zgrešil, na pričakovanje, da se bodo vsem nedomišljenim idejam levice samokritično uklonili.

Še včeraj je bilo mogoče imeti mnenje, da morajo migranti pred dovoljenjem za bivanje izpolniti določene pogoje, na primer govoriti jezik in imeti zagotovljeno dobro plačano delo, običajno. Prav tako kot ženski plačati večerjo ali priznati Winstonu Churchillu zgodovinsko vlogo. Danes pa se temu menda reče (naj mi strokovnjaki odpustijo, težko je biti na tekočem z izrazoslovjem, ki se vsak teden menja!) "hetero toksični moški beli naci supremacizem" ali poenostavljeno: "Smrt fašizmu, svoboda narodu."

Res je, da se je nekdo radikaliziral. Ampak ne tisti, ki se niso niti malo spremenili in zgolj verjamejo in govorijo, kar je bilo v demokratični in stabilni družbi normalno verjeti in govoriti še pred nekaj leti. V resnici se je radikalizirala levica.

* To je ekonomija, neumnež

Tomaž Štih je leta 2002 ustanovil Libertarni klub in pisal prvi politični blog Libertarec. Pod tem imenom je danes znan na družbenih omrežjih. Bil je ustanovni član in programski vodja Državljanske liste, član kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča v obdobju druge vlade Janeza Janše leta 2012, po padcu te vlade je odšel v London, od koder praviloma pošlje kolumne. V času epidemije se je Štih odpovedal honorarju.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 100
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin