Študirati v slovenskem kapitalizmu – in preživeti

Odpisal sem ji, da bi jim, če bi lahko rekel samo eno stvar, svetoval naslednje: "Čim več potujte s čim manj denarja, saj se ti med takimi potovanji zgodijo najboljše reči!" Ko sem zapisal te besede, me je nevidni časovni stroj, ki se občasno zbudi v moji podzavesti, vrgel v 23. junij 1987. Bilo je ob osmi uri zjutraj.

Triindvajseti junij 1987 ob osmi uri zjutraj Še z dvema sošolkama sem srebal jutranji čaj in gledal študente, ki so se valili na zadnja predavanja v tem šolskem letu. Pred dobre pol ure se je izteklo moje brucevsko leto – ravnokar sem opravil izpit pri profesorju fizike, ki je imel neobičajno navado, da je študente v svojo pisarno naročal ob šesti uri zjutraj.

Zdel se mi je ekscentričen, a dobro uro pozneje mi je že postal všeč – opravil sem zadnji izpit za prvi letnik, pred menoj pa je bil še ves dan. Če sem pomislil natančneje, sem se moral popraviti: pred menoj so bili dobri trije meseci počitnic in čakala sta me vsaj dva meseca potovanj. V žepu sem imel nekaj prisluženega denarja, kar se mi je zdelo dovolj za vse kraje, ki sem jih želel obiskati.

Potovanja po socialistično No, v tistih, socialističnih časih se je potovalo skromno. Pomembno je bilo, da se je šlo. Ko sva se s prijateljem tisto poletje za dobra dva tedna odpravila v Grčijo, sva s seboj vzela nekaj sto tedanjih nemških mark (nekaj sto današnjih evrov), poln nahrbtnik konzerv in povratno železniško vozovnico do Gevgelije, ki je bila zadnja jugoslovanska postaja pred mejo z Grčijo.

Vlak po Jugoslaviji je bil takrat namreč res poceni. Po 24 urah vožnje sva sredi noči stopila z vlaka, prespala nekje za tiri, prihodnje jutro pa se peš odpravila do meje ter se za njo postavila ob cesto in začela štopati avtomobile, s katerimi so se turisti vozili proti Grčiji. Nekajkrat sva imela srečo, dobila sva dolge prevoze in se premaknila za četrt države naenkrat, večino dni pa sva potovala s hitrostjo dobrih sto kilometrov na dan. Na dan, ne na uro! Porabila sva le malo denarja. Spala sva zunaj, mimogrede nakupila kruh, sadje in zelenjavo, praznila konzerve iz nahrbtnika ter se z avtoštopom počasi premikala od ene zgodovinske znamenitosti do druge. Bili so nepozabni dnevi. Najdlje sva čakala na avto šest ur v najhujši vročini v bližini antičnega gledališča Epidaurus in preživela sva zgolj po zaslugi prodajalca lubenic, ki nama je odstopil šestkilogramsko velikanko, s katero sva neusmiljeno opravila v nekaj minutah. Po beli majici mi je tekel rdeč lubenični sok, dehidrirani možgani pa so kričali še.

Nisva imela veliko denarja, a imela sva ga toliko, da domov nisem prišel s praznim žepom. Med študijskim letom sem namreč zaslužil dovolj, da sem si lahko privoščil tovrsten način poletnega potepanja.

Študentsko življenje v jugoslovanskem socializmu Moj klasičen študentski teden je bil videti nekako takole: dopoldne običajno predavanja, popoldne običajno vaje (študiral sem farmacijo, kjer je bilo tega na pretek, povrhu vsega so bile vaje obvezne), kak prost popoldan pa sem osnovnošolce in srednješolce inštruiral kemijo in matematiko.

Ob štirih popoldne sem imel prvega "učenca" do pol šestih, potem sem se v pol ure s kolesom odpeljal na drug konec mesta in tam oddelal še drugo rundo. Po štirih urah sem se domov vrnil s kakimi štiridesetimi evri v današnjem denarju. Davkov na tako delo nismo poznali.

Nazaj v leto 2014: študentsko življenje v slovenskem kapitalizmu Ko sem med predavanji v preteklem šolskem letu študente povprašal, ali so si v kinu ogledali neki film, posnet po knjigi, o kateri smo govorili, so vsi odkimali z glavo. Kako to, sem vrtal naprej, to bi si pa res morali ogledati, potem pa me je ena od študentk dobesedno šokirala z odgovorom.

Rekla je takole: "Profesor, mi smo študenti. Mi nimamo denarja!"

Najprej sem mislil, da si izmišljuje, češ, današnji mladini se ne da več delati tako, kot smo to mi počeli včasih, potem pa sem o vsem skupaj malce bolje razmislil in ugotovil, da ima študentka najverjetneje prav. Zazdelo se mi je, da je bilo v jugoslovanskem socializmu študentom laže zaslužiti denar, kot jim ga je zdaj, v slovenskem kapitalizmu.

Dopoldne lahko dela tisti študent, ki ne študira Ko govorimo o famoznem študentskem delu, običajno govorimo o delu v kakem podjetju, večina podjetij pa posluje znotraj delovnika, ki se konča nekje do pete ure popoldne. Kateri študenti lahko opravljajo delo v tem času, če imajo v istem času predavanja? Večinoma zgolj tisti študenti, ki – ne študirajo, ne hodijo na predavanja, na vaje itn., torej pogosto le študenti, ki pavzirajo, ali pa taki, ki načrtno izpuščajo študijske obveznosti, a ti so že del druge zgodbe. Redni študenti klasičnega študentskega dela torej skoraj ne morejo opravljati (razen seveda dvoizmenskega ali nočnega dela, kar pa lahko slabo vpliva na njihov študij). Zato tudi ne morejo zaslužiti dodatnega denarja. In zato so dejansko pogosto brez denarja, sploh zadnja leta, ko po Sloveniji pustoši gospodarska kriza.

Kaj pa preostalo delo? S kapitalizmom se je pri nas povečal sloj ljudi, ki potrebujejo pomoč pri raznih opravilih, od varovanja majhnih otrok, če se starši zvečer odpravijo "na lepše", prek čiščenja bivališča in urejanja vrta ter okolice do že omenjenih inštrukcij in drugih dodatnih aktivnosti za otroke.

Ti ljudje so pripravljeni plačati za svoj prosti čas oziroma za znanja, ki jih sami ne premorejo, in študenti se v tem primeru kažejo kot idealni pomočniki, saj gre za delo, ki je tudi časovno prilagodljivega značaja, kar pri klasičnem delu v podjetju običajno ni mogoče. Po zdajšnji pravni ureditvi pa to seveda ni več mogoče, saj kateremukoli opravljenemu delu med dvema fizičnima osebama dejansko sploh ne sme slediti izmenjava denarja. Odkar velja zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, so za tako pomoč, na primer da nekdo upokojencema pokosi travo na njunem vrtu in za to dobi plačilo na roke, predvidene visoke in stroge kazni. Vklopi razum – zahtevaj račun?

To že, ampak kako naj bo račun sploh izdan? Seveda si lahko študenti odprejo podjetje ali uredijo status samostojnega podjetnika, ampak potem niso več študenti, kar prinese take ali drugačne fiksne stroške, ki zanje seveda niso sprejemljivi, saj ne govorimo o rednem dotoku denarja.

Najbolj na prepihu so ravno pridni študenti Kdo zaradi tega potegne najkrajšo? Najbrž ravno pridni študenti, ki skušajo študij uravnoteženo povezovati še s popoldanskimi zaslužki in na ta način sestaviti tako mesečni proračun kot tudi prihraniti nekaj denarja za počitnice in potovanja. Ideja je bila, da bi ob uvedbi zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno tovrstne transakcije uredili s sistemom nekakšnih vavčerjev, s pomočjo katerih bi se odvajalo davke, vendar je to za zdaj zastalo (menda je v načrtu za prihodnje leto). Kazni ostajajo, ustrezne administrativne rešitve, ki bi študentom in drugim brezposelnim zakonito omogočala tako delo, pa (še) ni. Če študenti, ki redno opravljajo svoje študijske obveznosti, s svojim znanjem in drugimi sposobnostmi ne morejo na eleganten in zakonit način zaslužiti niti za kino ali nizkoproračunske počitnice – kako si potemtakem lahko predstavljamo, da bodo zaslužili toliko, da se bodo odselili od doma?