SiolNET. Siol Plus Kolumne
9,19

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Samo Rugelj: Študij in življenje kot delo ali kot zabava

9,19

termometer

Odnosi partnerstvo prijateljstvo
Foto: Thinkstock

Pred dnevi sem na spletu – mislim, da je bilo vse skupaj najprej objavljeno v neki tiskani reviji – prebral zapis dekleta, ki se je javno izpostavilo s svojo zgodbo in je za nasvet zaprosilo strokovnjake. Takole je napisala:

Preživljam fanta, ki je preponosen, da bi si našel delo

S fantom sva se spoznala pred petimi leti na fakulteti. Stara sem 28, on 30. Diplomirala sem pred tremi leti in se takoj zaposlila. Takrat sva se odločila, da najameva stanovanje in začneva živeti skupaj, on je še študiral. Motilo me je, ker se ni nikoli potrudil, da bi kaj zaslužil. Odkar sem se zaposlila, živiva z mojo plačo. Pred dvema letoma je diplomiral, a zanj nobena zaposlitev ni dovolj dobra. Pravi, da ve, kaj hoče, in ni študiral, da bo nepomemben uradniček. Zato sva se že večkrat sprla. Povedala sem mu, da bi jaz poprijela tudi za manj zahtevno delo, življenje z dvema plačama bi bilo udobno. Pravi, da nimam nobenega ponosa, da se je to videlo že med študijem, ko sem občasno delala kot natakarica, njemu pa bi bilo tako delo pod častjo. Naveličana sem in sprašujem se, kam vse to pelje. S fantom si želim drugačno skupno življenje, svoje stanovanje, otroka, on pa živi iz dneva v dan, čas trati s prijatelji, se ukvarja z rekreacijo.

Darja iz osrednje Slovenije

Ko sem njeno izpoved prebral do konca, sem se spomnil nedavnih ugotovitev zdaj že upokojenega univerzitetnega profesorja, ki je primerjal študente na začetku in na koncu svoje predavateljske kariere. Ta se je razpenjala nekako čez zadnja štiri desetletja, v tem obdobju pa se je po njegovem mnenju zgodila res velika preobrazba študentske mentalitete ter njihovega odnosa do študija, življenja in dela.

Velja poudariti, da ne gre za kar enega profesorja. Gre za legendo na eni od naših naravoslovnih fakultet, znan je bil po svoji strogosti – tudi njegov predmet je bil zahteven in do neke mere selektiven – to pa je nekaterim študentom tudi onemogočilo nadaljevanje študija. Zato so študentske prigode pri njem sčasoma prešle v ''ljudsko izročilo'' – tudi prek pesmi znanega slovenskega kantavtorja.

Evolucija študentarije v tem času je tako po njegovem mnenju imela dve ključni razvojni stopnji, ki sta iz ene v drugo prešli prek obilice vmesnih faz.

Pred približno štirimi desetletji so si mladi ljudje, tako je ugotavljal profesor v svoji življenjski analizi, torej želeli študirati. Pred približno štirimi desetletji so si mladi ljudje, tako je ugotavljal profesor v svoji življenjski analizi, torej želeli študirati. Foto: Thinkstock

Nekoč: veseli, da lahko študirajo

Pred (štirimi) desetletji odhod na študij ni bil nekaj samoumevnega, kar bi si lahko privoščil skoraj vsakdo. Če si hodil na gimnazijo ali v kakšno zahtevnejšo srednjo šolo, potem je veljalo, da si ali boš kmalu zrel tudi za študentsko življenje ter fakulteto. Če pa si bil na kakšni strokovni srednji šoli, je bilo bolj logično, da čim prej poprimeš za delo in začneš služiti. To je še posebej veljalo za manjša mesta in kraje po Sloveniji. A ne samo tam.

Tako namreč kažejo tudi opažanja iz mojega časa. Kar nekaj sošolcev iz osnovne šole je, čeprav je bila ta sredi našega največjega mesta in je imela zato bolj mestno populacijo, po srednji šoli začelo delati. Nekaj jih ni dokončalo niti srednješolskega izobraževanja in so začeli delati še prej. Ko smo se pozneje kdaj dobili in primerjali trenutne delovne in premoženjske statuse, so na nas, študente, pogosto gledali rahlo posmehljivo, saj so oni že nekaj let delali in služili denar, mi pa smo bili praviloma večino časa brez denarja in smo si komaj privoščili študentske počitnice.

Na moji srednji šoli je bilo odločanje za študij že malo drugačno. Na njej so bili zbrani najboljši učenci osnovnih šol (profesor zgodovine nas je prvi dan v prvem letniku vprašal, s kakšnim uspehom smo končali osnovno šolo, in samo eden od nas je bil prav dober, vsi drugi pa odlični), zato je bilo nekako logično, da bo iz teh dijakov nastalo skoraj prav toliko študentov.

Pred nekako štirimi desetletji so si mladi ljudje, tako je ugotavljal profesor v svoji življenjski analizi, torej želeli študirati. Ključno jim je bilo, da sploh lahko gredo študirat, da sploh imajo to možnost. Študijske obveznosti in s tem tudi slabo finančno stanje, ki je izhajalo iz tega, so jemali zelo samoumevno in brez kakšnega posebnega pritoževanja, večinoma pa so si ga prizadevali izboljšati s priložnostnimi deli.

Zdaj je situacija precej drugačna.

Danes: fakultete so lahko vesele, da študentje tam študirajo

Študentje torej želijo študij prilagoditi svojim željam, ne pa se sami prilagoditi študiju. Študentje torej želijo študij prilagoditi svojim željam, ne pa se sami prilagoditi študiju. Foto: Bor Slana Iz časa, ko so bili študentje veseli, da lahko obiskujejo fakultete, vse bolj prihajamo v obdobje – tako trdi profesor – ko je pri vse več študentih prisotna miselnost, da morajo biti fakultete (in predavatelji na njih) veseli, da so se bili študenti sploh pripravljeni vpisati in da so se odločili tam študirati.

Študij tako ni več nuja in resna obveznost, ni nekaj, s čimer bi si študent (pri)služil vstopnico za bolj kompleksna in zahtevna dela v družbi, temveč nekaj, kar se počne bolj za zabavo, zato da se pač nekako preživi to študentsko obdobje. Zaradi tega naj študij ne bi bil preveč zahteven in naj tudi ne bi preveč posegal v njihov prosti čas, v katerem naj bi počeli tisto, kar jim ugaja. (Dodatno delo, s katerim bi si izboljšali finančno stanje, pri tem ni več nujno vključeno, saj naj bi šlo običajno za dela, ki niso prav nič zabavna, povrh vsega pa so tudi preslabo plačana.)

Taka miselnost v nadaljevanju seveda pripelje do tega, da se sodobni študent kmalu za tem, ko začuti pritisk in občuti, da fakulteta in profesorji od njega zahtevajo preveč, začne pritoževati in na razne načine, včasih individualno, pogosto pa kar skupinsko, začne izražati svoje nezadovoljstvo s takim pristopom.

V principu se torej začne dogajati nekaj, kar je bilo pred leti povsem nedoumljivo in nesprejemljivo: študentje želijo (so)odločati o tem, kakšen naj bi bil študij, kako zahteven naj bi bil ter kaj in koliko naj bi pričakoval od njih. Študentje torej želijo študij prilagoditi svojim željam, ne pa se sami prilagoditi študiju samemu.

Semena takih idej so seveda vzklila že veliko prej. Tako v osnovnih kot srednjih šolah obstaja vse več starševskih iniciativ, ki ob različnih priložnostih kar sami "strokovno" ocenijo, da učitelji preveč zahtevajo od njihovih otrok, zato poskušajo na razne načine omiliti kriterije ter svojim potomcem omogočiti preprostejšo pot do zaključka posameznega razreda ali letnika, s tem pa jim tlakujejo tudi "ne preveč zahtevno" študijsko pot.

Kaj sledi po vsem tem?

Delo kot zabava

Po impregnaciji z nazorom, da mora biti življenje sestavljeno iz čim večjega obsega zabavnih komponent, da mora biti delo predvsem blagodejno (saj so vendar doštudirali), imajo ti mladi odrasli vse večje težave s tem, da se vključijo v realna delovna okolja. Vse prevečkrat se jim zdi, da jim ponujeno delo ne ustreza, da ni na ravni njihovih (četudi začetniških) sposobnosti, znanja in izobrazbe, prepričani so o tem, da so rojeni za pomembna dela in vplivne funkcije. Če pa že sprejmejo neko delo, pogosto hitro ugotovijo, da od njih preveč zahtevajo, da jih izkoriščajo, da so delovni pogoji neustrezni in neugodni, da delo vključuje tudi precej neprijetnih vsebin in da je prejeto plačilo vsekakor prenizko. Pritožbe in pripominjanja, da na trgu dela ni primernih služb, da delodajalci tako ali tako samo izkoriščajo delavce ipd., so tako samo voda na njihov mentalni mlin.

Vse to (očitno) nekako še gre, dokler živijo doma in so tudi starši pripravljeni prikimavati tarnanju, kako svet okoli njih ni pripravljen prisluhniti njihovim željam. Težave pa se neizpodbitno začnejo takrat, ko naj bi si ustvarili svojo družino in ima druga polovica tega para morda vgrajeno drugačno življenjsko matrico.

Zato so tudi nasveti "Darji iz osrednje Slovenije" iz začetka tega besedila zelo nedvoumni, saj se večidel glasijo: "Čim prej stran od t(ak)ega partnerja!"

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

18

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Anaa / 01.11.2018. ob 16:47 +18 0

    Darja, ljuba gospodična bodimo pragmatični. Ima vas za tepko, se vam za hrbtom posmehuje, vas ponižuje, a vaš denar mu ne smrdi. Na koga glasi najemna pogodba za stanovanje? Če nanj, fino, če na vas bo potrebna akcija. Parazitu ničesar ne omenjajte. Poiščite si drugo stanovanje, primerno samo za vas. Neopazno prenesite vanj osebne stvari, za zaključek, ko bo na rekreaciji, še tisto od pohištva in strojev, kar potrebujete. Njegovo prebujanje v novi dan brez vašega denarja ne bo več tako lagodno.

    +18 0
  • sanfrancisco / 01.11.2018. ob 17:07 +16 - 2

    Zakaj so danes pametna dekleta samska? Ker je bolje imeti pršut v hladilniku, kot celega prasca na kavču. Malo za šalo, malo za res. V tem primeru bolj za res.

    +16 - 2
  • ivan77 / 01.11.2018. ob 16:11 +13 0

    Zelo pameten predlog. Čim prej odsloviti lenuha!

    +13 0
delitve: 153
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin