SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kdaj je umrla Slovenija?

2

termometer

Tisti, ki se spomnimo velikih pričakovanj ob samostojni Sloveniji (druga Švica, bla, bla ...), se ob zdajšnjem stanju lahko le začudeno sprašujemo: zakaj se je vse tako zelo sfižilo, kaj in kdaj je šlo narobe? V Sloveniji se je že začelo iskanje krivca, levi zmerjajo desne in obratno, zato se lotimo pogleda nazaj tudi mi, a s čisto biološkega stališča. Da, govorili bomo o možganih. Ste opazili, kako dolgo traja pot, ko po neki cesti hodite prvič? Ste starejši in imate občutek, da čas teče vedno hitreje? Zakaj? Naši možgani so orodje za predvidevanje in zato se morajo v novih razmerah še posebej potruditi. Ocenijo vsako informacijo, iščejo pravila, ki veljajo za nov položaj, prežijo na nevarnosti in zato naša pozornost čas raztegne. Ko položaj postane znan, se možganom ni treba več toliko truditi – bili smo že tu, znamo, obvladamo. Naše bivanje v starih razmerah je večinoma nezavedno, rutinirano, predvidljivo. Zato se nam zdi nova pot daljša, starost pa hitrejša, saj je okoli nas vedno manj razmer, ki bi bile za nas povsem nove. Kako nepredstavljivo je življenje majhnega otroka, ki se z novostmi sreča vsak dan – in kako dolgi se mu morajo zdeti dnevi! Pravila igre Možgani torej v novem položaju iščejo pravila igre – če ste bili kdaj povabljeni na zelo slavnostno večerjo ali h kakšnemu obredu, je najboljši nasvet, da opazujete in posnemate tiste okoli sebe. Prva dejanja v novih razmerah imajo poseben pomen, so simbolna dejanja. Vsem opazovalcem jasno povedo: glej in pomni, to so pravila igre. Lahko smo slišali, da so se z osamosvojitvijo Slovenije uresničile tisočletne sanje. Kaj to pomeni z nevrološkega stališča? Možgani vseh nas so se torej znašli v povsem novih razmera, o katerih niso imeli niti ustnega ali pisnega izročila prednikov. Dva milijona možganov je torej prežalo na pravila igre, na simbolna dejanja, ki jih bodo usmerila v prihodnost in po katerih bodo po novem ravnali. Ker smo vsi vedeli, kaj lahko od komunistov pričakujemo, je bil pogled usmerjen predvsem v nove obraze na sceni: novi ljudje, nova država, nova pravila. Še nekaj, kar je danes pozabljeno: večina osamosvojiteljev je bila še zelo mladih; mladost pa simbolizira začetek na novo. Slovensko kadrovanje Da obudim spomine, sem šel brat knjigo dr. Rosvite Pesek Osamosvojitvena vlada, ki ji nikakor ne bi mogli očitati, da je do naših prvih politikov kritična. A bral sem s stališča možganov, ki prežijo na simbolna dejanja. Kako, recimo, se bo v novi državi kadrovalo? Prva Demosova vlada je bila izbrana in postavljena, ko je Ivan Oman, predsednik stranke, zahteval zamenjavo edinega sekretarja, kar so ga imeli, dr. Jožeta Osterca, z inženirjem Marjanom Podobnikom, svojim zetom (stran 163). Aha. Dva milijona možganov je ugotovilo, da se bo v samostojni Sloveniji kadrovalo takole: poskrbeli bomo za svoje, strokovnost gor ali dol. Pravo in pravičnost Lotimo pa se najvažnejših pravil igre sleherne države: prava in pravičnosti. Dva milijona možganov čaka simbolna dejanja, da ugotovi, kako bomo ravnali s tem najmočnejšim vezivom, ki veže skupnost v delujoč državni mehanizem. Sledila je trgovina z orožjem, pripisana Janezu Janši, za katero ni nihče odgovarjal. Možgani so z radostjo ugotovili, da zakonov pravzaprav ni treba upoštevati – nova država je samopostrežni raj, v katerem zakoni veljajo le za neiznajdljive. Ne smemo omeniti prislovičnega pometanja pod preprogo, ki ga je imel dr. Janez Drnovšek tako zelo rad in po katerem ga zgodovina ne bo blago cenila, pa lahko dodamo še nadaljnje pravilo o tem, da se bomo že zmenili med seboj, pravu se v naše zadeve ni treba mešati. OK, pravna država nismo, kaj pa pravičnost? Tisti globoki moralni imperativ, zlato pravilo, ki veže skupnost, da ne razpade v plenjenje egoističnih posameznikov? Kako bo pa s tem v samostojni Sloveniji? Preprosto: zakon o izbrisanih je pripravil Igor Bavčar (stran 182) in glej, kot po čarovniji je 25.000 ljudi izginilo! Slovenski možgani so izvedeli: ne samo, da nam ni treba spoštovati zakonov, kar svoje bomo pisali, kot se nam bo zljubilo! Saj to je raj za lopove! Ko pridejo računi za njegovo poslovanje in odškodnine, ki jih bo upravičeno treba plačati za uničena življenja, zna Igor Bavčar postati najdražji sin slovenskega naroda vseh časov. Smrt Slovenije In to je bilo to. Nihče ni opazil, a Slovenija je bila s tem obsojena na današnje stanje. Če ni prava in ne pravičnosti, ni skupnosti. Če kadrujemo svoje, ne glede na sposobnosti, pa ni uspeha. Posledice seveda niso bile takoj vidne. Simbolna dejanja so tisti drobni kamenčki, ki se začnejo valiti z vrha gore, in dolgo traja, preden postanejo plaz. So semena, ki klijejo in poganjajo drobne korenine leta in leta; ko pa se razrastejo toliko, da s svojimi mogočnimi debli rušijo hišo nad seboj, je že prepozno. Trajalo je, preden so zrna dozorela v tajkune, prevarantske poslance in vse druge značilnosti slovenske samostojnosti. Ljudski pregovor pravi, da ležiš tako, kot si si postlal. Mi smo si poslali brez prava in pravičnosti in zdaj nas vse žuli. Prav nam je. In ko na vsakih volitvah še vedno volimo iste obraze, ker jih pač poznamo in smo jih navajeni, zabijamo nov žebelj v usodo svojih vnukov. V državi, kot smo jo zastavili, bodo potomci pač postali vsega hudega navajeni fakirji ali pa se bodo izselili. Isto, še kar isto! Ker so pravila igre znana, jih imamo v nezavednem. Tako je prav neverjetno gledati ustanavljanje novih strank, ki obljubljajo povsem drugačno in novo politiko. Potem pa, prvo simbolno dejanje – isto! Spomnite se samo Državljanske liste Gregorja Viranta. Pridejo na oblast in dva milijona možganov preverja, kakšna so njihova pravila igre. Nato Janez Šuštaršič izvede prvo dejanje, prvi simbol: v kabinetu zaposli ženo svojega prijatelja Pezdirja. Iz študentskega servisa je šla reševat državo. Lepo. Vendar, simbolno, je to dejanje kaj drugačno od Omanovega? Nič. In to naše nezavedno točno ve. Stranka, ki bo hotela v Sloveniji dobiti volivce, ne le fanatičnih vernikov, bo morala biti svetniška v svojih simbolnih dejanjih. Prej se politiki tega naučijo, bolje bo za vse nas. Slovenski pravičnik Mnogo ver govori o pravičnikih, ljudeh, ki so steber, zaradi katerega Bog ne sežge grešnikov z ognjem in žveplom. Kdo bi bil lahko steber prava in pravičnosti v Sloveniji? Obstaja človek, ki se je pognal v boj za pravico že mlad in je bil v svojih odločitvah vedno na strani šibkejših in pomoči potrebnih. Leta 1971 je kritiziral šefa partije, ko so današnji strašni protikomunisti še poljubljali svoje partijske knjižice pred spanjem. Ker je tak človek živ opomin vsem oportunistom in konformistom, seveda povzroča nelagodje. V osemdesetih je branil pisatelje in novinarje, 1984. izstopil iz partije. Branil je obtoženo četverico Janšo, Borštnerja, Tasiča in Zavrla in prevzel boj za izbrisane, pri katerem sodeluje še danes. Kar pomeni, da si v moralnem ozračju Slovenije ni pridobil ne bogastva in tudi množičnega spoštovanja ne. Njegovo ime je pravzaprav redko omenjeno in anonimni internetni plačanci političnih strank po spletnih forumih besnijo, ker mu ne morejo pripisati greha. Evo, edini človek, pred katerim sklanjam glavo in se mu javno zahvaljujem za vse njegovo delo: Matevž Krivic. Hvala!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin