SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

12 ur Šmarne gore, 8 ur Slivnice, 48 ur okoli Blejskega jezera in druge tekaške avanture

2

termometer

Je lahko kaj bolj norega kot to, da se 12 ur vzpenjaš na Šmarno goro (začetek ob dveh ponoči!) in se potem, kolikor se le da hitro, spustiš z nje?

Je lahko kaj bolj neobičajnega od tega, da 8 ur jurišaš na Slivnico, se pri koči vsakič znova obrneš in se poženeš spet nazaj v dolino? In ali je lahko kaj bolj nesmiselnega od tega, da 48 ur krožiš okoli Blejskega jezera? Preden zajamete sapo in mi pritrdite, da najbrž ni kaj dosti še bolj nenavadnih tekaških dogodkov, naj vas prehitim, obrnem prizmo in vam ponižno priznam: to so bile najlepše tekaške prireditve, ki sem se jih udeležil v zadnjem letu.

12 ur Šmarne gore

Ko sem v tem času pred dobrim letom svojim otrokom v nedeljo zjutraj predlagal, da se za nekaj ur udeležimo tekaškega dogodka 12 ur Šmarne gore, so se vsi trije, brez izjeme, začeli zgražati in vihati nos, kot da bi predlagal obisk kakšne potrjeno najbolj dolgočasne predstave na svetu. Več ur, gor in dol na Šmarno goro, so zabavljali, le zakaj bi človek to počel. A s svojo zavzetostjo sem jih nekako spravil na pot.

Malo pred enajsto, skoraj devet ur po začetku "tekme", smo se odpravili pod vznožje gore in oprezali, kje za vraga je štart te nenavadne prireditve. Hitro smo ga našli, bil je s hrano in pijačo dobro založen prostor s streho nad glavo, saj je sem ter tja tudi malo deževalo. Prikupna mladenka (pozneje se je izkazalo, da je to "Kepica", boljša polovica organizatorskega para Kadunc) nam je pod nos hitro pomolila list, na katerega smo se vpisali, nato pa dobili štartne številke. Vprašala nas je, ali bomo šli večkrat, spogledali smo se in prikimali. Po prvih metrih v gozdu se mi je zazdelo, da sem vstopil v nekakšno matrico. Skoraj vse okoli mene je izginilo in pred menoj so bili samo pot navzgor na Šmarno goro ter tekači/tekmovalci/pohodniki, ki so švigali sem ter tja. Nekje na sredini prvega klanca sem opazil Davida Kadunca, glavnega organizatorja tekme in tekmovalni motor te prireditve, ki se je v sproščenem drncu spuščal proti nam. Pokazal sem ga sinovoma in jima pošepnil, da je na poti že več kot devet ur. Prav nič se mu ni poznalo, njegov korak je bil prožen, in kot utelešena prvinska sila je švignil mimo nas navzdol.

Počasi so mimo prišli tudi preostali tekmovalci. Nekatere smo poznali, pozdravili smo se, postali za trenutek, dva, izmenjali nekaj besed in nadaljevali vsak svojo pot.

Na vrhu smo pod svojo številko vpisali čas in se odpravili nazaj. Fanta sta se pognala v tek, tako da sem ostal sam. Lahko sem opazoval tekmovalce, ki so že ure in ure hodili/tekli po tej poti. Bili so sproščeni, a zavzeti, skoraj vsak me je, potem ko je videl mojo številko, in ugotovil, da sem del njihovega krdela, prijazno pozdravil ali mi vsaj pomignil. Bili smo skrivna bratovščina, ki jo je družil 12-urni pakt.

Pri naslednjem vzponu me je dohitel Kadunc. Gibal se je tiho in hitro, na prvi pogled je bilo videti, da sploh ni prehiter, zato sem se odločil, da mu nekaj časa sledim. "Kolikokrat pa si že bil gor?" sem ga pobaral. Pogledal me je, nekako brezizrazno, videl sem, da je povsem sam s svojimi mislimi, s svojim telesom. "Sedemnajstič ali osemnajstič grem gor," je zadržano odvrnil. Hranil je energijo.

Na hitro sem preračunal in ugotovil, da za 350-metrski vzpon na Šmarno goro in spust z nje v povprečju potrebuje pol ure. Pomislil sem na svoj najboljši čas, ki je v tej kategoriji znašal približno 35 minut. En vzpon in en spust in potem domov – počivat. Kadunc pa je bil na poti že dobrih devet ur in nič ni kazalo, da se misli kaj upočasniti. Kmalu je ušel naprej.

Na prvi pogled duhamorna pot je bila živahno srečevališče. Tako pri vzponu kot spustu si srečal vse udeležence dirke, se jim nasmehnil, jih spodbudil ali jim pomahal za naprej. Nekateri so bili hitri. Drugi smo bili počasni. A vsi smo bili popotniki na isti poti, ki nas je tiste ure združevala v neko posebno skupino, ki si je iz nesmiselnih vzponov in spustov naredila nepozaben dogodek. Naključni mimoidoči tega niso mogli niti približno razumeli.

Letos je Kadunc namesto 12 ur Šmarne gore v skoraj istem terminu v devetnajstih urah pretekel Trangrandcanario v dolžini skoraj 125 kilometrov in z vzponom skoraj celotnega Everesta. Neverjetno! Danes sem na spletu našel njegovo fotografijo ob prihodu v cilj. Povečal sem jo in preučil njegov obraz. Utrujenosti nisem našel – samo zmagoslavje.

8 ur Slivnice

Lani sem na Šmarno goro zmogel trikrat, letos, pred dobrim tednom, pa na Slivnico štirikrat. Podobna prireditev, topli občutki, vroč čaj na vrhu in na dnu "čarovniške gore". Entuziasti, ki kljubujejo komercializaciji ter prisegajo na čistost gibanja in zgolj simbolično tekmovalnost. Občutki, ki ne zastarajo. Čutim, da spadam sem, na take dogodke, ne pa na tiste množične, živčne in tekmovalne.

Za eno "rundo" Slivnice je bilo treba narediti petsto višinskih metrov vzpona in spusta ter sedem kilometrov poti. Po štirih "krogih", ki sem jih naredil v petih urah, sem bil dodobra upehan, a zadovoljen. "Muskelfiber" je fino "držal" nekaj dni.

48 ur okoli Blejskega jezera – Ruthin tek Zadnji konec tedna smo tekli okoli Blejskega jezera. Ko sva z ženo predlani kmalu po božiču izvedela, da se je Ruth Podgornik Reš smrtno ponesrečila, sva jokala kot dež. Nisva je poznala osebno, a njen odnos do življenja, v katerem je virtuozno oživljala vrtove, ob tem pa na svojstven način tekla tudi ultramaratone ter brzela po hribih, nama je bil nekakšen navdih: "Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen," je bilo njeno reklo. Bila nama je lep primer samouresničene ženske, ki se je našla tako v poklicu in družini kot v življenju tekačice in športnice. Ponesrečila se je nekje med Krmo in Kredarico. Njen blog je še vedno aktiven. Ko tole pišem, kliknem nanj in ga po dolgem času spet malo pregledam. Spet mi pridejo solze v oči.

Tudi blejski tek je bil nekaj posebnega. Neskončen šestkilometrski blejski krog, ki ga prekinjajo zgolj dodane črtice na stenčasu ob okrepčevalnici, izničijo tek kot tekmovanje ter ga spremenijo v edinstven laboratorij, ki ponazarja življenje samo. Za nikogar ne veš, kako dolgo je že na poti in koliko časa bo še na njej. Vsak gre po svojih močeh. Vsak na način, ki mu je najljubši. S hitrostjo, ki mu gre najbolje. S počitki na krajih, ki mu pričarajo najlepši pogled. Bled iz neskončnega števila različnih perspektiv. Ponoči in podnevi, v dežju in soncu.

Malo tečem s prijateljema Boštjanom in Žigo. Malo tečem s sinovoma Janom in Žigo. Malo počivam in se krepčam. Malo gledam naokoli. Malo hodim. Malo se pogovarjam z naključnimi znanci. Krogi minevajo. Naštejem jih pet, potem se odpravim k svojim, ki me čakajo v apartmaju. En krog sta pretekli tudi žena Renate in hčerka Zoja. Moja hčerka žari, fanta sta navdušena. Naslednje jutro z ženo kar zgodaj skupaj odtečeva še en blejski krog. Nad Bledom se vije meglica, skozi njo skuša pokukati sonce. Fotograf in znanec Leon Grenko naju v objektiv ujame objeta na cilju. Ko žena s proge odide proti apartmaju, ki je nedaleč stran, se dogovoriva, da mi, če ji ju bo uspelo prepričati, na naslednji krog pošlje oba sinova. Ali pa na krog pozneje.

Čez kakih štirideset minut se spet bližam temu kraju v pričakovanju, ali bosta tam tudi sinova. Na križišču ju ne opazim, ah, pomislim, to je bilo še prehitro zanju, najbrž jim sploh še ni uspelo pozajtrkovati. Potem pa ju zagledam nekaj deset metrov naprej. Srce mi poskoči. Eden se atletsko dviguje na prometnem znaku, drugi mu nekaj vneto prigovarja. Pomahata mi. Pomaham nazaj. Skupaj tečemo, počasi in spokojno, pogovarjamo se. Vsi smo zadovoljni. Ta nenavadna tekaška prireditev v čast in spomin posebni ženski je tudi nam napolnila srca z neko posebno toplino.

Ko odtečemo krog, se fanta poslovita. Kmalu se vidimo, zakličem za njima, in že ju ni več. Potem nekaj krogov odtečem še sam. Vse skupaj jih v dveh dneh pretečem deset, naša družina pa devetnajst. Unikatno doživetje. Tek kot družinsko vezivo. Preprosto, a čvrsto.

Za vogalom se že čuti pomlad. Tekaška sezona se začenja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin