Ko ti Kitajska obrne življenje na glavo

Tako pravi Peter Zupanc iz Polzele (1968), ki mu je v zadnjih letih, tudi po spletu okoliščin, Kitajska tako zlezla pod kožo, da je o njej pred kratkim napisal knjigo Obešanje zmajeve glave. V njej je strnil svoje življenjske in delovne izkušnje, ki si jih je nabral v zadnjih letih ob svojem bivanju na Kitajskem. Predvsem v avtonomni regiji Guangxi, ki ima okrog 50 milijonov prebivalcev, in njenem glavnem mestu Nanjing s štirimi ali petimi milijoni prebivalcev.

Prostranstva, kjer se mešajo protislovja, preteklost in futurizem "To, da takšna država, kjer se tako mešajo preteklost in futurizem, vse te raznolikosti in nasprotja, sploh lahko deluje, je res neverjetno. Ko to primerjam z našo kulturo, ugotavljam, da mi živimo kar udobno v primerjavi s spremembami, ki se nenehno dogajajo na Kitajskem," pravi Peter Zupanc, ki mu je kot piscu uspelo vse te mešanice strniti v knjigo z 21 impresijami oziroma zgodbami o Kitajski.

V napornem iskanju preživetja in samouresničenja Peter Zupanc je končal triletno strojno šolo, kar sicer vidi kot eno od večjih zmot v svojem življenju. Za nekoga, ki je sedem let delal kot pletilec v tovarni nogavic Polzela, potem pa zaradi duhamornosti dela dal odpoved in se preživljal kot akviziter in prodajalec na stojnici, bi težko napovedali, da bo nekoč končal kot učitelj angleščine v zasebni šoli na Kitajskem.

Ampak življenje marsikaj obrne na glavo, velikokrat pa je to povezano tudi z naključji. Kot je bilo naključje, da ga je na Kitajsko konec leta 2006 povabil prijatelj Andy, ki je bil takrat šef podružnice Gorenja v Šanghaju. To prvo potovanje na Kitajsko je trajalo štiri tedne, ob tem pa ga je prevzelo tako navdušenje, da iz te zgodbe ni mogel več izstopiti. V prihodnjih letih so se potem potovanja na Kitajsko podaljševala s štirih na šest tednov, leta 2011 pa se je na univerzi Guangxi odločil za enoletni študij kitajščine.

Angleščina in pisanje dokončno odprla vrata Kitajske A preden se je lotil kitajščine, je moral predvsem dobro obvladati angleščino, da se je lahko sporazumeval. To pa kljub njegovi formalni izobrazbi ni bilo težko, saj je od nekdaj imel rad angleščino in je že zgodaj bral knjige v tem jeziku. Poleg knjig pa so k njegovemu bogatemu angleškemu besedišču pripomogli tudi filmi.

Na dokončno "potopitev" v to ogromno državo pa je vplivalo tudi dejstvo, da je vse doživeto in raziskano rad tudi ubesedil in zapisal. "To sem ne nazadnje počel tudi v Tovarni nogavic Polzela, kjer sem ob delu za strojem vedno imel pri sebi beležko. Za plačilo ob priložnostnem delu ob obiranju hmelja sem si kupil prvi računalnik. Strast do pisanja pa sem prenesel v filmski svet, saj sem več let pisal filmske kritike za regionalna medija Novi tednik in Radio Celje," o svojih pisateljskih izkušnjah in dosežkih še pove Peter Zupanc.

Leta 2004 je postal tudi programski vodja Kina Metropol v Celju, tam so mu leta 2011 tudi povedali, da ga čez eno leto še vedno čaka služba, če se bo vrnil iz Kitajske.

A se je obrnilo drugače, saj je kot najuspešnejši tuji učitelj na poletnem taboru in po prestanih demonstracijskih predavanjih dobil ponudbo, da eno leto predava angleščino kitajskim otrokom na zasebni šoli v Nanningu.

Nižja plača, več časa za raziskovanje "Povprečna plača v Nanningu je med 150 in 250 evri, moja učiteljska plača pa je približno 600 evrov. S tem je mogoče preživeti, torej plačati najem stanovanja, hrano in druge potrebščine, pa še nekaj ostane za potovanja," pove Peter Zupanc.

Jutri se znova vrača v Nanning oziroma po svoje domov, kot pravi Peter Zupanc (še danes ob 18h mu lahko prisluhnete na potopisnem predavanju v Osrednji knjižnici Celje), tokrat za več kot eno leto oziroma za nedoločen čas. Želi si namreč raziskati še sosednje province Guangxija in o tem napisati še kakšno knjigo. Da bi imel več prostega časa za raziskovanje, se je namesto za polnega delovnega časa učitelja angleščine odločil za polovični delovni čas in tudi za nižjo plačo, okrog 400 evrov. Morda bo zato moral v kakšnem drugem kraju poiskati še kakšno dodatno delo.

V Celju prvi kitajski kotiček pri nas V teh dneh ga je bilo po Sloveniji mogoče najti na številnih predstavitvah njegove knjige Obešanje zmajeve glave. Zelo pa je tudi vesel, da je bil prav v tem času priča tudi nastanku prvega kitajskega kotička v Sloveniji (Chinese Corner). Odprli so ga v Osrednji knjižnici Celje in ga opremili s 300 knjigami iz donacije jezikovnega centra China Hanban, tretji partner v projektu pa je bil Konfucijev institut v Ljubljani.