Sanje, ki so postale mora: žalostna zgodba afganistanskega Messija

Verjetno ni veliko prisrčnejših z nogometom povezanih prizorov od tistih iz decembra leta 2016, ko je šestletni Murtaza Ahmadi, čigar fotografije z improviziranim iz plastičnih vrečk izdelanim dresom svojega idola so v mesecih pred tem preplavile svetovni splet, spoznal Lionela Messija.

Pred prijateljsko tekmo med Al Ahlijem Savdske Arabije in Barcelono v Dohi, kjer so katalonski nogometni zvezdniki sredi sezone izpolnjevali sponzorske obveznosti do svojih bogatih katarskih poslovnih partnerjev, je simpatični afganistanski deček prišel v družbi Messija, ki se ga je pred prihodom na igrišče navdušeno oklepal, naslednjih nekaj minut ni pustil pogleda z njega, marsikomu pa se je srce stopilo tudi nekaj minut pozneje, ko od navdušenja ni želel z igrišča, tako da ga je z njega v smehu odnesel kar sodnik.

Simpatični afganistanski deček, ki je zaljubljen v Messija, se je še drugič po začetku tistega leta, ko so svet preplavile fotografije dečka z iz plastičnih vrečk izdelanim dresom v argentinskih barvah s številko 10 in priimkom katalonskega nogometnega božanstva na hrbtu, znašel v središču pozornosti svetovne javnosti. Nekaj dni so novice o malem Messiju preplavljale ves svet, o njem so poročali tudi številni najpomembnejši svetovni mediji, potem pa pozornost, kot je to, danes bolj kot kadarkoli, v navadi, pozornost hitro usmerili v druge zgodbe, novice, akterje …

Kaj se je pred in po tem dogajalo s simpatičnim Murtazo? Da bi bolje razumeli njegovo zgodbo, poglejmo, od kod prihaja. 32-milijonski Afganistan, ki leži v Srednji in Južni Aziji, meji pa na Iran, Kitajsko, Pakistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan, je že stoletja prizorišče krvavih spopadov svetovnih velesil za globalni vpliv.

Prej sta na tem področju stoletje moči merila Britanski in Ruski imperij, najbolj pa je na zdajšnjo sliko Afganistana vplivala Sovjetska zveza, ki je na teh prostorih že dlje časa videla svoje interese, okupirala državo in ji vsilila komunistični režim. Američani so na drugi strani ob podpori Pakistana in Savdske Arabije postavili mudžahedinsko gibanje, nastavek poznejših vladarjev države talibov. V desetletju oboroženih spopadov obeh strani, ki so trajali med letoma 1979 in 1989, je umrlo vsaj pol milijona, po nekaterih podatkih pa kar dva milijona civilistov.

Po umiku Sovjetov leta 1989 in skorajšnjem padcu njihovega režima so oblast prevzeli mudžahedini. Sledila dolgotrajna državljanska vojna, ki traja še danes. Vmes so bili od leta 1996 do leta 2001 na oblasti Talibani, po invaziji takrat novoizvoljenega ameriškega predsednika Georga W. Busha leta 2001 in porazu talibov pa so državo v roke spet dobile afganistanske oblasti, toda še zdaleč ne povsod. Trenutno kar dve tretjini države obvladujejo talibi, ki so lani podpisali mirovni sporazum z ZDA in vlado v Kabulu. Takratni predsednik ZDA Donald Trump je iz Afganistana umaknil skoraj polovico od 4500 ameriških vojakov, ki so bili tam.

Afganistan se je medtem znašel na dnu. Od leta 2001 je v državi ob številnih vojakih umrlo več kot 31 tisoč civilistov. Samo v letu 2020 je življenje izgubilo 1500 nedolžnih ljudi. Še nekajkrat toliko je bilo ranjenih, pomoč pa so iskali v podhranjeni državi, v kateri ni zdravstvenega sistema, infrastruktura je katastrofalna, zelo pa seveda trpi tudi gospodarstvo, ki ga praktično ni. Afganistan je danes ena najbolj revnih in že vrsto let pri repu lestvice najbolj nevarnih držav na svetu. V zadnjih dveh letih tudi uradno najbolj nevarna. Na lestvici svetovnega indeksa miru je v letih 2019 in 2020 končala na zadnjem, na 163. mestu.

V Afganistanu se je leta 2010, nekje v času, ko smo v Sloveniji slavili Samirja Handanovića, Roberta Korena, Milivoja Novakovića in preostale, v skromni družini šiitskih Hazarjev v mirni provinci Ghazni na vzhodu države rodil Murtaza. Čeprav družini ni bilo lahko, je bil vesel otrok in se hitro zaljubil v nogomet, z njim pa tudi v Messija. Leta 2014 ga je lahko prek televizijskega ekrana gledal, kako trpi po bolečem porazu v finalu svetovnega prvenstva 2014 proti Nemčiji, že leto in pol pozneje pa je začel pisati pravljico, na koncu katere je slovitega Argentinca tudi v živo spoznal.

Januarja 2016 se je malemu Murtazi življenje začelo obračati na glavo. Njegov starejši brat ga je, vedoč za njegovo obsedenostjo z Argentincem, presenetil z Messijevim dresom, ki ga je izdelal sam. Plastične vrečke je obarval v argentinske barve, s flomastrom na eni strani napisal Murtaza, na drugi pa ob številki 10 Messi in ga ujel v objektiv. Fotografijo je potem objavil na Facebook, tam pa je postala viralna in dosegla ves svet. Francoska tiskovna agencija jo je celo izbrala za fotografijo leta, o malem afganistanskem Messiju so poročali vsi svetovni mediji, na uho pa je prišla tudi Messijevemu taboru.

Navezali so stik z Unicefom, eden od njegovih glavnih ambasadorjev je prav Messi, in za Murtaza poslali dva paketa. V enem je bila žoga, v drugem pa dva dresa z Messijevim podpisom in posvetilom za afganistanskega dečka. "Z ljubeznijo, Leo," je zapisal sloviti argentinski nogometaš.

"Zelo je bil vesel. Bil je navdušen. Ko je oblekel res, je bil ves iz sebe. Rekel je, da ima rad Messija, potem pa pokazal na napis in veselo dejal, da ima tudi Messi rad njega. Bil je zelo prisrčen, kot rojen za poziranje pred kamerami," je izkušnjo z Murtazo za britanski BBC opisala Denise Shepard-Johnson, zaposlena v Unicefovi izpostavi v Kabulu, kjer je mali Messi prevzel darilo svojega idola. "Messi je kralj," je ob tem dejal Murtaza.

"Mislili smo, da nas bo Messi spravil od tu, ampak poslal je dve majici in žogo," pa je razočarano ugotovil Murtazov oče Arif Ahmadi. Drugače so mislili njegovi rojaki. "Afganistansko gospodarstvo temelji na donacijah. Vsakdo, ki pride v stik s tujci, upa na pomoč. Ko je ljudem prišlo na uho, da je do nas prišel Messi, so seveda mislili, da je poslal milijone," je za ameriški Bleacher Report, ki je družino Ahmadi obiskal lani, povedal Murtazov stric Azim.

Ljudje so bili sumničavi, bilo je tudi nekaj groženj z ugrabitvijo, družina Ahmadi se je seveda zbala za svojo varnost. Tudi zaradi talibov, ki so bili odkriti nasprotniki športa. V času njihove vladavine je bil nacionalni stadion v Kabulu prostor za kamenjanje in usmrtitve. Oče je prodal avto in z družino prebežal v Pakistan, kjer so prosili za azil, a ga niso dobil. Ko je zmanjkalo denarja, so se morali vrniti.

"Messi, rad te imam. Upam, da me boš povabil k sebi in se bova spoznala," je maja 2016 ob obisku ekip BBC povedal Murtaza. Za izpolnitev njegove želje so si medtem začeli prizadevati številni. Afganistanska nogometna zveza je skušala navezati stike z Barcelono, ampak naletela na gluha ušesa. Malo pozneje se je prek Unicefa oglasil kar Messi in dejal, da bi rad spoznal svojega gorečega oboževalca. Ni pa vedel, kdaj in kje. Potem so se konec leta katarske oblasti, ki jih ob Unicefu najdemo na majicah Barcelone, in Murtazo povabile na prijateljsko tekmo Barcelone v Dohi. Murtaza je vabilo seveda z veseljem sprejel. "Messi je bil zelo prijazen, pobožal me je po glavi," je po večeru v Dohi, ki ga nikoli ne bo pozabil, navdušeno razlagal Murtaza. Njegova družina je bila prepričana, da so Murtazove katarske minute slave vrata v boljši svet, pa ni bilo tako, ampak nasprotno. Za družino Ahmadi se je začela kalvarija.

"Mislili smo, da nam bo Messi pomagal, ampak razen res lepe izkušnje za Murtaza nismo dobili prav nič," je v pogovoru za Bleacher Report potožil Murtazov oče Arif. "Odkar je slaven, je za nas življenje nočna mora. Ne samo zaradi talibov, tudi sicer. Ljudje mislijo, da imamo ogromno denarja. Grozili so nam. Ponoči so okoli hiše hodili sumljivi ljudje," je ob obisku istega medija v kamere povedala mama afganistanskega dečka Shafiqa.

Oče Arif je malo po prihodu iz Katarja stvari želel vzeti v svoje roke. Prodal je avto in z družino prebežal v Pakistan, kjer so prosili za azil, a ga niso dobili. Ko je zmanjkalo denarja, so se vrnili domov, kjer jim težav ni povzročala samo okolica, ampak tudi zunanji sovražniki. Do takrat razmeroma mirno pokrajino Ghazi so konec leta 2018 napadli talibi. Ahmadijevi, pripadniki šiitskih Hazarjev, ki so pogosto tarča sunitskih skrajnih skupin, so se zbali za svoja življenja in čez noč prebežali k sorodnikom v Kabul, kjer so še danes. V naglici so s seboj vzeli samo nujne življenjske potrebščine. Messijeva dresa in žogo so pozabili.

"Pogrešam Messija," je Murtaza konec leta 2018 povedal ob obisku novinarja agencije AFP v Kabulu, kjer z mamo in bratom živi pri stricu. Oče se je vrnil v Ghazi, videli se niso že več kot leto dni. "Ko ga bom spet srečal, ga bom pozdravil, on pa mi bo rekel hvala in me potrepljal po glavi. Potem bom šel z njim na igrišče, on bo igral, jaz ga bom pa gledal," je še dejal takrat osemletni afganistanski deček. "Želim si dobiti nazaj njegov dres. Želim ga obleči in spet igrati nogomet. Zdaj ga na žalost ne morem," je AFP povedal Murtazi, ki zaradi varnosti ne hodi v šolo, pa tudi nogometa na igrišču z drugimi otroki ne igra. Marsikaj v njegovem življenju se je v zadnjih letih spremenilo, a nekaj zagotovo ne. Še vedno obožuje najboljšega strelca v zgodovini Barcelone.

"Rekel mi je, da ima Messija raje od mene," je mama Shafiqa lani dejala v kamere Bleacher Reporta. "Messija," je z odgovorom na vprašanje, koga ima raje, zvezdnika Barcelone ali njo, nasmejal Murtaza, ki še vedno živi stran od očeta, v Kabulu, in še vedno sanja, da bo nekoč kot Messi. Medtem njegova mama še vedno upa, da bo slava njenemu sinu ob vseh težavah, ki jih je družini Ahmadi nakopala, prinesla tudi boljše življenje. "Pomagajte nam," je povedala tudi ob svojem zadnjem nastopu pred kamerami.

Murtaza ima danes deset let in je daleč od sanj, ki jih ima. Preden obsojate Messija, upoštevajte, da je po svetu več milijonov podobnih otrok. Morda pa pomislite tudi na to, da številnim od njih pri nas zapiramo. Zgodba afganistanskega dečka je zgodba o sanjah, ki so postale nočna mora, a če vprašate njega, bi jo takoj ponovil. Na vprašanje, ali bi, če bi lahko zavrtel čas nazaj, še enkrat oblekel Messijev dres iz plastičnih vrečk, je odgovoril kot iz topa. "Seveda, saj imam Messija rad," je z iskricami v očeh dejal.