Kako otrokom privzgojiti primeren odnos do denarja

Življenja brez denarja si ne znamo več predstavljati, zato je treba otroka od malega navajati na ustrezno ravnanje z njim. Otrok med tretjim in četrtim letom starosti je že sposoben dojemati odnos do denarja, kupovanja in varčevanja. Kakšen odnos do denarja bo otrok imel v življenju, je odvisno predvsem od tega, kako ga bodo starši navajali, usmerjali, spodbujali in kaj mu bodo z njim dovolili početi. Starši, ki znajo ceniti denar, varčevati in tudi nekaj ustvariti, so najboljši vzor, da se bo otrok brez težav naučil zdravega odnosa do denarja.

Z otrokom se je nujno pogovarjati tudi o denarju "Odnos do denarja je treba začeti oblikovati že v najzgodnejšem otrokovem obdobju skozi vzgled, ki mu ga dajejo starši. S pravim denarjem se ne igramo, ga ne mečkamo in ga v otrokovi prisotnosti ustrezno pospravimo v denarnico, žep ali predal," pojasnjuje psiholog Heliodor Cvetko iz mariborskega Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše.

Kot na vsa druga vprašanja je treba otroku v okviru njegovih zmožnosti dojemanja odgovoriti tudi na vprašanja v zvezi z denarjem. To ni tako zapleteno, kot se morda sliši. Če otrok določenega odgovora ne razume ali ga ta ne zadovolji, bo pač postavil dodatno vprašanje. Ni pa smiselno otroka že pri petih letih vzgajati v finančnega strokovnjaka in mu denarne zadeve pojasnjevati podrobneje, kot ga pravzaprav zanimajo.

Starši pogosto otrokom ne znajo pojasniti, da je denar treba zaslužiti z delom Starši se danes pogosto srečujejo s pomanjkanjem denarja. Ko otroku pojasnijo, da za uresničitev njihovih želja nimajo denarja, jim ti pogosto svetujejo, naj odidejo na bankomat. Psiholog in psihoterapevt Cvetko kot največjo napako staršev pri prvih otrokovih korakih spoznavanja z denarjem opaža v tem, da ti ne znajo dovolj jasno pojasniti izvora denarja oziroma kako se ga sploh zasluži. "Denar je treba zaslužiti z delom. Ker ga ni na razpolago v neomejenih količinah, je treba z njim ravnati spoštljivo, skrbno in razumno," je lahko eden od odgovorov staršev.

Glede žepnine in kdaj, če sploh, jo je smiselno uvesti, obstajajo različni pogledi. Kot pravi psiholog, velika past žepnine tiči v nevarnosti, da otrok napačno sklepa, da mu določena vsota denarja preprosto pripada. Otrok tako zahteva ali vsaj pričakuje vedno več, pridobljene žepnine pa ne povezuje z zasluženim delom.

Na drugi strani pa otrok brez žepnine nima priložnosti spoznavanja denarja. "Osebno nisem za redno žepnino v predšolski in osnovnošolski dobi, saj v tem času za otrokove potrebe večinoma poskrbijo starši. Če se starši le odločijo za ta korak, pa naj žepnina služi delnemu pokrivanju posameznikovih potreb. S tem bo otrok v primeru neracionalnega zapravljanja denarja začutil prikrajšanost," je prepričan Cvetko.

Otrok naj ne zapravlja po trenutnem navdihu Otroka je zato treba od mladih nog vzgajati tako, da denarja ne zapravlja po trenutnem navdihu. Starši ga morajo naučiti razmišljanja, kaj si želi, kaj potrebuje in kateremu nakupu bo dal prednost. S tem se bo v luči doseganja določenega cilja tudi kakšni stvari odpovedal. Pri vseh odločitvah pa ga morajo starši znati usmerjati in mu pomagati. Zelo učinkovita spodbuda otroku je, da mu starši v primeru določenega privarčevanega zneska primaknejo nekaj denarja.

Medtem ko imajo manjši otroci običajno raje gotovino, ki jo lahko otipajo, potežkajo in povonjajo, lahko starejši otroci in odrasli denar in njegove karakteristike čutijo tudi zgolj skozi številke na bančnem računu. A trgovci so pri tem neizprosni in s pridom izkoriščajo kartično poslovanje. "Položaj je povsem drugačen, če moramo za nakup iz denarnice izvleči določeno število stotakov, kot pa da račun poravnamo z bančno kartico," sklene psiholog Cvetko, ki zato malim otrokom bolj kot varčevanje na bančnem računu svetuje varčevanje v hranilniku.