Petek, 23. 10. 2020, 12.11
3 leta, 6 mesecev
Preživetje v divjini
Svoje razmerje štejeta kar med ekstremne podvige #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,64
Preizkušnja Preživetje v divjini, ki jo na Planetu lahko spremljate vsak torek ob 21. uri, se v naslednji oddaji z divjega otoka seli nazaj v slovenske gozdove. Kot prvi se bo tokrat preizkusil simpatični par, ki naravnost obožuje adrenalinske izzive, v katerih lahko preizkuša svoje skrajne meje. Odkar sta skupaj, sta poskusila marsikaj, za najbolj ekstremno preizkušnjo doslej pa je Živa malce za šalo in malce zares izpostavila kar razmerje z Borislavom.
Povedala sta, da se imata za nekoliko drugačen par. Kaj vaju dela tako posebna?
Borislav: Posebna sva, ker imava resnično veliko skupnih doživetij. Na primer vsi njeni hobiji so postali tudi moji. In velika večina mojih je postala njenih. Kadarkoli si zamislim kakšen ekstremen podvig, mi Živa sledi, in obratno. Ne ustrašiva se nobenega izziva in oba obožujeva adrenalin. Jaz sem Živo naučil skakati v vodo. Postopno vse do dvajsetih metrov in najrazličnejših trikov. Živa pa je iz mene pregnala strah pred potopi na dah skozi ozke špranje. No, sej me je še vedno strah, a mi je ob tem, ko jo gledam, s kakšno mirnostjo, lahkoto in samozavestjo se potopi, dosti lažje. Zaradi nje sem se tudi začel zavedati vseh lepot slovenskih pokrajin, visokogorja in skritih kotičkov, za katere prej sploh nisem vedel. Ona pa je z mano na motorju spoznala čar valovanja med ovinki po najlepših prelazih Italije, Avstrije, Romunije, Korzike ... Lahko bi rekli, da sem jaz njej pokazal lepote, ki so dostopne na dveh kolesih, ona pa meni tiste, ki so dosegljive peš (smeh, op. p.).
Milijon stvari je, ki sva jih prvič doživela skupaj. Bordanje po saharskih sipinah in spanje pod zvezdami sredi puščave v spalkah, tandemski 100-metrski bungee jumping, skok s padalom iz štiri tisoč metrov, rafting na Neretvi, novoletni skok v morje, kanjoning na vseh znanih in manj znanih rečicah in potokih po Sloveniji, kopanje v delti Donave, kjer samo čakaš, kje te bo napadel krokodil, in še več takšnih nenavadnih doživetij (smeh, op. p.).
Živa: Borči je v svoji pripovedi povedal bistvo na malo daljši način, ampak krajše se tako ne da opisati, ker se nama je toliko vsega že zgodilo. Lepo ga je poslušati, kako doživeto pripoveduje, in zdi se mi, kot da ponovno doživljam vse te najine dogodivščine (smeh, op. p.).
Tokrat se odpravljata na zelo zahtevno preizkušnjo. Sta se že kdaj znašla v takšnem položaju, v katerem vaju je bilo strah za življenje?
Živa: Za svoje ne, me je pa bilo strah za Borčijevo življenje. Skakala sva iz 25-meterskih klifov v morje. Sama sem bila že na obali in čakala na Borčijevo salto nazaj. Od daleč je bilo videti lepo, a ko je priplaval na površje, ni mogel zaplavati na obalo. Po njegovih gibih sodeč sem takoj vedela, da nekaj ni v redu, in sem se pognala v vodo ter ga potegnila na suho. Pristanek ni bil idealen, tako da mu je sunek vode stisnil pljuča. Po nekaj raztegih je prišel k sebi in vse se je srečno končalo. Še vedno skačeva v morje, ampak ne več iz takšnih višin. Zdaj raje iz čolna, ki glisira, menda je ob vzburkanem morju, ki ga povzroča propeler čolna, pristanek mehkejši. Tako mi je vsaj Borči rekel, jaz mu pa verjamem (smeh, op. p.).
Borislav: Da, ti skoki iz 25 metrov so kar strah vzbujajoči. Ampak če bi me bilo življenjsko strah, verjetno tega ne bi počel. Sam se sicer spomnim, kako nama je traktor presekal pot, ko sva se peljala z motorjem, in sem moral zapeljati skozi edino ozko odprtino, ki je še bila prosta. Takrat sem bil prepričan, da se padcu ne bova mogla izogniti, ampak je bila sreča tudi v tem primeru na najini strani.
Kako pa skrbita za svojo fizično pripravljenost?
Borislav: Od malih nog sem se ukvarjal z najrazličnejšimi športi. Začel sem pri desetih letih z nogometom, nato košarko, namiznim tenisom, karatejem, hokejem, atletiko, pri petnajstih letih pa spet nogomet. Nato je nastopila puberteta in je šport postal bolj postranska stvar. Zelo rad smučam, bordam in tečem na smučeh. Sem tudi strasten ljubitelj motokrosa, vendar sem ga, ko sem spoznal Živo, malce opustil. Sem se pa po njeni zaslugi zelo navdušil nad športnim plezanjem, a sem hitro ugotovil, da nimam ravno najprimernejše postave za plezalca. Pa še jesti bi moral manj (smeh, op. p.). Z Živo sva po naravi tudi zelo tekmovalna, zato se rada udeležujeva različnih maratonov, triatlonov, orientacijskih tekov in podobnega.
Živa: V naravi sem pet- do sedemkrat tedensko. Imava psa Trigota, ki je zelo živahen in potrebuje veliko gibanja – tako kot jaz. Lahko rečem, da je pohodništvo moja najljubša rekreacija. Poleti so obvezni tudi obiski gora. Trenutno je moj projekt prehoditi slovensko planinsko pot in sem nekje na polovici. Rada tudi plezam. Med športe štejem tudi vožnjo z motorjem. Od letos naprej sem tudi sama ponosna motoristka. Pozimi pa smučanje in tek na smučeh, tako da sva čez celo leto aktivna.
Kateri vajin podvig v naravi bi lahko izpostavila kot najbolj ekstremen ?
Živa: Zame je najekstremnejše razmerje z Borčijem (smeh, op. p.). Pustolovsko, adrenalinsko, živahno. Sicer pa skok v morje iz dvajsetih metrov. Zaradi plezanja sicer nimam strahu pred višino, ampak stati na robu in gledati v morje ti požene v kosti posebne vrste strah. Ampak ko ti uspe in je vse v redu, si vesel, srečen. Vmes pa polna mera adrenalina. Takrat je ob meni Borči, ki me spodbuja in mi da občutek varnosti.
Borislav: Se kar pridružujem mnenju Žive. Skok v vodo z višine dvajsetih metrov ali več je poseben ekstrem. Kot tudi skok s padalom ali zame še toliko bolj zastrašujoč skok z elastiko.
Sta pred tem imela kaj izkušenj s tehnikami preživetja?
Borislav: Ne, do prijave v oddajo se nisem nikoli srečal s tehnikami preživetja. Na spletu sem si sicer pogledal način pridobivanja sladke vode in se teoretično nekoliko pripravil predvsem za reševanje z otoka, ampak tega znanja v gozdu verjetno ne bom potreboval. Poskušal sem tudi zanetiti ogenj s pomočjo pepela, kar mi je v četrtem poskusu tudi uspelo. Pri ostalih poskusih netenja ognja pa sem bil stoodstotno neuspešen. Ko rečejo, da tam, kjer je dim, je tudi ogenj, v mojem primeru zagotovo ne drži (smeh, op. p.).
Živa: Rekla sem si, kar bo, pa bo. Saj bo Brane vse pokazal. Vendar ko se znajdeš v divjini sam, je vse popolnoma drugače. S kavča zmore vsak. In tudi sama sem bila takega mnenja. Ko pa sam vrtiš lok, pa ti ni nič več smešno, ker ne veš, ali boš noč preživel v vlažnem, hladnem okolju ali pa ob toplem ognju.
Vaju je pred preizkušnjo v oddaji Preživetje v divjini kaj posebej skrbelo?
Borislav: Vedel sem, da utegne biti brez ognja težko. Mraza me je bilo malce strah. Glede hrane je pa tako, da sem vsejed in če bi bila sila, bi tudi "hrastovo lubje žrl", kot poje ena slovenska glasbena skupina. Za Živo pa nisem ravno prepričan, ker je bolj izbirčna glede hrane (smeh, op. p.).
Živa: Pred oddajo me je najbolj skrbela prisotnost kamere. No, pa mrzla voda tudi. V prejšnji sezoni tekmovalcem ni bilo prizanešeno glede temperatur. Bolj kot lakota me je skrbela žeja. Sama pijem dosti vode čez dan in hitro začutim žejo.
Na preizkušnji se bosta morala premikati po ozkih in temnih rovih. Ima kdo od vaju strah pred zaprtimi prostori?
Živa: Mene ni strah zaprtih prostorov. Me je pa strah teme. Predvsem tiste v gozdu, ko si sam in slišiš še tisto, kar ne obstaja. Spomniš se na vse grozljivke, ki si jih gledal kot otrok (smeh, op. p.).
Borislav: Klavstrofobija je moja šibka točka. Občutek, da sem nekje ukleščen, mi ni prijeten in se tega zelo bojim. Če bo mogoče, bom takšne naloge tokrat raje prepustil Živi (smeh, op. p.).
