Petek, 11. 9. 2020, 14.27
4 leta, 1 mesec
Preživetje v divjini
Dekle, ki rado poprime za motorko, bo preizkusilo svoje skrajne meje #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,33
Sara Šolar se bo kot druga brodolomka preizkusila v preživetju na samotnem otoku, kjer ni pitne vode. Je ljubiteljica narave, zeliščarka, ljubiteljica adrenalinskih podvigov in nekdanja tekmovalka v bohurtu, ki si želi pobegniti iz cone udobja in preizkusiti svoje znanje in vzdržljivost.
Pravite, da že od mladih nog uživate v naravi. Kaj tam najraje počnete?
Imam srečo, da prihajam iz velike družine. Sem prva od šestih otrok. V osnovni šoli smo se z bratranci in sestričnami skoraj vsak konec tedna družili pri babici in raziskovali okolico, po Gorjancih jahali stričeve konje, taborili, kuhali čaj v pločevinkah, nabirali užitne rastline in gobe, pekli polže in pražili kobilice, ki jih nato nihče ni hotel jesti (smeh, op. p.).
Zadnje čase pa sem v fazi, ko sem v naravi od aprila do oktobra najraje bosa, sploh na znanem terenu. To me upočasni, bolj sem pozorna na svoje počutje in okolico, zato vidim več lepih stvari. Zelo rada tudi fotografiram. Od letošnjega poletja imam tudi precej avanturističnega muca, ki gre velikokrat z mano. V teh primerih greva ponavadi tja, kamor ga zanese radovedni smrček. Pogosto pa tudi samo sedim v kakšnem prijetnem kotičku, uživam v naravi in dopustim mislim, da svobodno tavajo. Če bi se morala opisati v enem stavku, bi rekla, da sem umetniška duša s pustolovskim srcem in praktičnimi rokami.
Radi bi preselili na manjšo kmetijo, čim bolj na samo, da je čim bolj divje in razgibano. Zakaj vam je to ljubše kot življenje v mestu?
Že zdaj živim v vasi tik ob gozdu in potoku, ampak glede na svoje načrte za prihodnost potrebujem precej več zemlje, kot pa je premore vrtiček, ki ga imam trenutno na voljo. Dovolj se poznam, da vem, da so zame prioritete v življenju stik z naravo in sabo, mir in tišina. Rada bi gojila zelišča, čebele, imela svoje živali in se ukvarjala s permakulturo. Ekološko, lokalno, sezonsko in samooskrbno so ideali, ki jih podpiram in ki jih želim ne nazadnje tudi živeti, ne pa si jih samo želeti in o njih govoriti. Seveda mi včasih prija tudi mestni vrvež, vendar se to zgodi tako redko, da se mi je precej lažje dvakrat na mesec usesti v avto in odpeljati v "civilizacijo" kot pa obratno.
Kaže, da ni kmečkega opravila, ki ga ne bi obvladali. Poprimete tudi za motorno žago. To ni ravno značilno žensko opravilo.
Mislim da je to bolj stvar interesa kot pa spola. Ženske smo ciklična bitja. V vsakem ciklu gremo skozi obdobja raznih stanj, tako psihičnih kot tudi fizičnih. Če se naučimo poslušati svoje telo in počutje, lahko to dobro izkoristimo. Jaz svoj mesec pač načrtujem tako, da tipično moška dela prihranim za takrat, ko vem, da bo moja fizična energija na vrhuncu, in takrat v njih res uživam. Sicer pa sem od mladih nog rada počela karkoli, kjer sem lahko na koncu videla oprijemljiv rezultat.
Začela sem v očetovi delavnici z lesom, izkoristila pa tudi vsako naslednjo priložnost, ki se je ponudila, da se naučim česa novega. Tako sem šivala svoje kostume, s katerimi obiskujem razne fantazijske in zgodovinske festivale, nekaj časa v srednji šoli sem delala pri kovaču, nekaj mesecev z bratom gozdarjem. Bila sem tudi vodja tehnične ekipe v adrenalinskem parku. Sama sem obnavljala starejšo hiško, v kateri trenutno živim, na vrtu sem spletla vrbovo ograjo, dvignjene grede in košare. Srečna sem, če se lahko zvečer ozrem okrog sebe in vidim, da sem ustvarila nekaj lepega ali pa vsaj koristnega z lastnimi rokami.
Tudi adrenalina vam ne manjka. Delali ste tudi višinska dela in kot reševalka živali, pri čemer je potrebna plezalna oprema.
Adrenalin je zagotovo nekaj, brez česar pri meni, vsaj občasno, ne gre. Pa naj gre za delo v adrenalinskem parku, potapljanje, bruhanje ognja, bohurt, vožnjo s kajakom ali pa reševanje živali z nedostopnih mest. Zadnje mi je bilo še posebej pri srcu, s tem sem se ukvarjala eno leto, ko sem še živela v Beogradu. Najbolj zanimiva je bila nočna reševalna akcija v središču Beograda, v kateri sem zgodaj spomladi iz razpadajočega zidu stare zgradbe rešila celo kolonijo netopirjev, ki so bili še v napol hibernativnem stanju. Okrog 30 netopirjev sem z rokavicami "preselila" v vrečo, potem pa smo jih odnesli v naravoslovni muzej. Tam so jih namestili v prezimovalnico, kjer so na varnem dočakali toplejše vreme.
Tudi druge akcije so mi ostale v lepem spominu, velikokrat so srečni lastniki rešenih živali potočili kakšno solzo sreče, jaz pa tudi. Takrat mi ni bilo več pomembno, da od visenja v zaščitnem pasu komaj še čutim noge ali pa da me je prestrašena žival opraskala ali pogrizla do krvi.
Ukvarjate se tudi z zelišči. Od kod izvira ta ljubezen in kje ste pridobili to znanje?
Zelišča so od nekdaj sestavni del mojega življenja, zadnje čase pa v prehrani uporabljam tudi vedno več "divje" hrane. Doma smo vedno sami nabirali čaje, babica po očetovi strani pa je bila že kar malo čarovnica. Vedno sem jo občudovala, veliko sem se naučila od nje in za vedno bo ostala moj prvi idol, čeprav je že dolgo ni več med nami. Ko smo bili čez poletje pri njej na počitnicah, nas je z veseljem vzela s seboj na svoje nabiralniške izlete, ko je šla po zelišča, borovnice, gobe ...
Po njenih receptih izdelujem tudi nekaj zdravilnih mazil in druge domače kozmetike. Ker me to res zanima, kupujem tudi knjige, berem članke, rada poslušam strokovnjake s tega področja. O zeliščih še zdaleč ne vem toliko, kot bi si želela, ampak tu se učenje tako ali tako nikoli ne konča.
Zakaj pa ste se želeli preizkusiti v izzivu Preživetje v divjini?
Nimam televizije in je ne gledam, tako da sem za izziv po naključju izvedela od očeta, ki sem se mu ravno pritoževala nad tem, kako razvajeni in nepraktični smo postali ljudje. Rekel mi je, da ve za nekaj, kar bi mi bilo verjetno všeč, in mi poslal Branetov intervju in povezavo za prijavo na Preživetje v divjini. Po prebranem se mi je Brane zazdel kot nekdo, od katerega se lahko marsikaj novega naučim in ki bi me znal premakniti iz cone udobja. To pa me vedno zanima.
Kateri vaš podvig v naravi doslej pa je bil po vašem mnenju najbolj ekstremen?
Mogoče bi kot najbolj ekstremno navedla izkušnjo, ko smo v srednji šoli s prijatelji pozimi šli na dvodnevni pohod, kampiranje v snegu. S sabo sem zelo nepremišljeno vzela tanko podlogo in lahko spalno vrečo za temperature nad deset stopinj Celzija. Temperatura podnevi se je vrtela okrog nič, ponoči pa je padla pod minus deset stopinj Celzija. Vso noč sem prebedela, drgetala in stiskala zobe, da ne bi s šklepetanjem zbudila drugih v šotoru.
Naslednji dan smo hodili še do poznega popoldneva, ampak od noči me ni več mogel ogreti niti čaj, niti ogenj, niti gibanje ... S seboj sem imela telefon, bila sem približno 15 kilometrov od doma in brez težav bi lahko poklicala starše, da me pridejo iskat. Moj ponos in trma mi tega seveda nista dopustila, tako da sem bila potem zato še ves naslednji teden pošteno bolna.
Kako dobro pa ste pred to preizkušnjo poznali tehnike preživetja?
Tudi moje izkušnje s tehnikami preživetja spremlja precej smešna zgodba. Konec tretjega razreda sva se z leto starejšim bratrancem odločila, da naju nihče ne razume in da je edina logična rešitev to, da pobegneva v gorjanske gozdove. Takrat še ni bilo Googla, zato sva večino počitnic preživela v knjižnici, zapisovala informacije in risala skice v svojo "knjigo za pobeg". Tako sva na primer vedela, kako se naredi moka iz žira in želoda, kako se zberejo koprivna in razna druga semena, posušijo in shranijo gobe, sadje in gomolji, prekadijo in posušijo ribe in meso, naredijo pasti, spletejo vrvi iz rastlinskih vlaken, filtrira voda, zakuri ogenj na več načinov, naredi bivak, bakle ...
Nekaj od tega sva tudi preizkusila v praksi, potem je prišel konec avgusta in bratranec se je odločil, da petega razreda res ne more zamuditi, jaz pa nisem bila več prepričana, ali bi lahko preživela noči brez prižgane luči na hodniku, tako da je akcija odpadla. (smeh, op. p.)
