Petek, 20. 1. 2023, 14.38
1 leto, 10 mesecev
Planet 18
Po desetih letih si je voditeljica le izpolnila želja #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,60
Gledalce informativne oddaje Planet 18 je ta teden presenetila voditeljica Katarina Braniselj z novo podobo. Postala je oranžnolaska in pravi, da se počuti odlično, a ima po novem za tri stopinje hladnejšo kri in z njo znajo le pravi moški. Spodaj si preberite, kaj nam je še zaupala.
Teden si začela oranžno. Dobesedno. Kako so novo pričesko sprejeli domači, gledalci, sodelavci?
Domači? Pravzaprav mešano – za očeta sem prepričana, da mu ni všeč, ker sploh ni komentiral; bi rekla, da tudi mami ne preveč. Sicer pa precej dobro, večina je navdušena, ne vem pa, ali govorijo po pravici. V službi pa presenetljivo dobro, maskerka Sarah je povsem navdušena, tudi urednik pravi, da je dobro. Ampak ali je sploh pomembno? Toliko damo na mnenja drugih, v teh primerih pa je pomembno le, kako se sami počutimo s temi spremembami. V resnici sem za mnenje vprašala kake tri ljudi, ki jih dojemam kot izrazite estete. Pa so dali zeleno luč.
Čemu takšna odločitev? Ženske sicer pričeske povezujemo z življenjskimi prelomnicami – je to "nova Katarina"?
To je v resnici barva, ki si jo želim že kakih 10 let; pred leti sem spremenila pričesko, se ostrigla na kratko, na tisto dolžino se mi ni zdelo, da bi si privoščila še to barvo. Izrazito lepa mi je na dolgih laseh. Nova Katarina? Dvomim. Pustimo se presenetiti. Nimam pa občutka, da sem na življenjski prelomnici. Za novo barvo ni nikakršnega ozadja; življenje je pač prekratko, da bi bili dolgočasni.
Kako je biti oranžnolaska? Je to prvič?
Odlično. Menda sem po novem brez duše, imam za tri stopinje hladnejšo kri in z mano znajo le pravi moški. Da, prvič. V resnici ta barva – stereotipno gledano – veliko bolj odraža moj značaj kot tista prej.
Si tudi v najstniških letih rada eksperimentirala z barvo las, so ti starši takrat raje odsvetovali kazanje uporništva na takšen način?
Večino svojega življenja sem bila blondinka; v zgodnjih dvajsetih sem imela precej temne lase – temno rdeče, temno vijolične, rjave. Starši so mi vedno puščali svobodo pri tem, a spremembe barve las nikoli nisem dojemala kot uporništvo, mislim, da tudi oni ne. Ne vem, zakaj se kdaj za kaj odločim; preprosto me kaj pokliče. In temu toku, tudi vedno sledim: kupim knjigo, ki me vabi na polici, in podobno je tudi s pričesko – nikoli ne ostanem pri željah. Ne nazadnje, lasje zrastejo, pobarvaš pa se lahko kadar koli.
