SiolNET. Novice Svet
5,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Vse skrivnosti Helmuta Kohla

5,43

termometer

Helmut Kohl
Foto: Reuters

Veliki Evropejec in združitelj Nemčije. Tako najpogosteje označujejo pred dnevi umrlega nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla.

Kohl je umrl 16. junija, a ga bodo pokopali šele danes. Okoli 20 predsednikov vlad in držav se je v Evropskem parlamentu v Strasbourgu udeležilo evropske žalne slovesnosti, na kateri je bila tudi Kohlova krsta, prekrita z evropsko zastavo. Voditelji so v nagovorih izpostavili predvsem Kohlovo vlogo pri združevanju Nemčije in poenotenju Evrope, poroča STA. Krsto s truplom so nato s helikopterjem pripeljali v Nemčijo v mesto Speyer. Tu se je  v mestni stolnici ob 18. uri začela žalna slovesnost. Ob tej priložnosti bodo umrlemu kanclerju izkazali tudi vojaške časti. Pokop Kohla bo pozno zvečer v družinskem in prijateljskem krogu v Adenauerjevem parku na pokopališču ob Speyerski stolnici.

Mladi Kohl postane krščanski demokrat

Po drugi svetovni vojni in ponovni uvedbi demokracije in večstrankarskega sistema je leta 1946 Kohl vstopil v novoustanovljeno stranko Krščanskodemokratska unija (CDU), ki je temeljila na tradiciji stranke Centrum (nem. Zentrum), katoliške stranke, kjer so imeli glavno besedo porenski katoliki. 



Ustanovitelj in vodja CDU je bil nekdanji župan Kölna v predhitlerjevski Nemčiji Konrad Adenauer, po drugi svetovni vojni dolgoletni zahodnonemški kancler. Tako kot Kohl je bil tudi Adenauer katolik iz Porenja.

Kohlov vzpon k političnemu vrhu se je začel leta 1966, ko je postal vodja CDU v nemški zvezni deželi Porenje-Pfalško. Maja 1969 – po odstopu krščanskega demokrata Petra Altmeiersa, ki je zmagal na deželnih volitvah leta 1967 - je Kohl postal ministrski predsednik omenjene zvezne dežele. Kohl je bil priljubljen ministrski predsednik, saj je njegov CDU na deželnih volitvah 1971 in 1975 dobil več kot polovico glasov. Še prej, leta 1973, je Kohl postal vodja celotne zahodnonemške CDU. Kohlov vzpon k političnemu vrhu se je začel leta 1966, ko je postal vodja CDU v nemški zvezni deželi Porenje-Pfalško. Maja 1969 – po odstopu krščanskega demokrata Petra Altmeiersa, ki je zmagal na deželnih volitvah leta 1967 - je Kohl postal ministrski predsednik omenjene zvezne dežele. Kohl je bil priljubljen ministrski predsednik, saj je njegov CDU na deželnih volitvah 1971 in 1975 dobil več kot polovico glasov. Še prej, leta 1973, je Kohl postal vodja celotne zahodnonemške CDU. Foto: Reuters

Črni velikan, ki želi postati kancler 

Kohl, ki je imel zaradi svoje močne in velike postave, pa tudi velike politične moči, vzdevek Črni velikan (nem. Der schwarze Riese; črna barva je barva krščanskih demokratov, op. p.),  je CDU prvič peljal na nemške parlamentarne volitve leta 1976. Stranka je dobila kar 48,6 odstotka glasov, a premalo, da bi sestavila vlado. Koalicija socialdemokratov (SPD) in liberalcev (FDP) je imela dovolj sedežev v bundestagu, da je socialdemokrat Helmut Schmidt ostal kancler.

Močni bavarski tekmec

Po volitvah leta 1976 se je moral Kohl soočiti z močnim tekmecem znotraj Krščanske unije, ki jo sestavljata CDU in bavarska Krščanskosocialna unija (CSU). Vodja bavarske CSU je bil ambiciozni Franz-Josef Strauß, od leta 1978 tudi bavarski ministrski predsednik. 

Franz Josef Strauß (desno) je želel prevzeti vodilni vlogo v Uniji in namesto Kohla postati kanclerski kandidat na prihodnjih volitvah. Novembra 1976 so Bavarci celo zagrozili z izstopom CSU iz skupne poslanske skupine v bundestagu. Kohl se je na to odzval z resno grožnjo, da se bo v tem primeru CDU razširila tudi na Bavarsko. Franz Josef Strauß (desno) je želel prevzeti vodilni vlogo v Uniji in namesto Kohla postati kanclerski kandidat na prihodnjih volitvah. Novembra 1976 so Bavarci celo zagrozili z izstopom CSU iz skupne poslanske skupine v bundestagu. Kohl se je na to odzval z resno grožnjo, da se bo v tem primeru CDU razširila tudi na Bavarsko. Foto: Getty Images

Taktično premeteni Kohl, ki je bil prepričan, da Strauß ni izvoljiv kanclerski kandidat, se je na koncu pred volitvami leta 1980 odpovedal kanclerski kandidaturi. Glavni kandidat Unije je tako postal Bavarec.

Hladna volilna prha za ambicioznega Bavarca

Na parlamentarnih volitvah leta 1980 je Unija pod vodstvom bolj desno usmerjenega Straußa doživela najslabši izid po letu 1949. Sicer je Unija dobila več glasov od socialdemokratov, a so jeziček na tehtnici spet bili liberalci, ki so znova podprli Schmidta za kanclerja.

Kohl po konstruktivni nezaupnici postane kancler

Na čelo Unije se je tako znova vrnil Kohl, ki je bil prepričan, da lahko Unija pride na oblast le s sredinsko politiko, s katero lahko liberalce "iztrga" iz rdečo-modre koalicije. To je Kohlu tudi uspelo, saj je septembra 1982 FDP umaknila podporo Schmidtu (kar veliko pripadnikov levega krila liberalcev je zato zapustilo FDP in se včlanilo v SPD, op. p.) in s konstruktivno nezaupnico je 1. oktobra 1982 novi kancler postal Kohl.

Helmut Kohl, ki je prišel na oblast z obljubo duhovno-moralne prenove, je Zvezni republiki Nemčiji vladal od leta 1982 do 1998. Na fotografiji: Kohl v nemškem tanku Leopard. Helmut Kohl, ki je prišel na oblast z obljubo duhovno-moralne prenove, je Zvezni republiki Nemčiji vladal od leta 1982 do 1998. Na fotografiji: Kohl v nemškem tanku Leopard. Foto: Reuters

Kohl ne uresniči prostotržnih neoliberalnih reform

Razlog za spor med FDP in SPD so bile nove neoliberalne programske smernice FDP, ki jih je oblikoval grof Otto Lambsdorff (stroga proračunska politika, reforma trga dela, omejevanje socialnih transferjev …), ki so bile za socialdemokrate nesprejemljive.

A tudi Kohl je, potem ko je postal kancler, pospravil tako imenovane Lambsdorffove papirje v predal in vodil podobno socialno in ekonomsko politiko kot predhodnik Schmidt. Zato ga nekateri tudi označujejo kot desnega socialdemokrata.

Helmut Kohl v sredini med britansko premierko Margaret Thatcher in francoskim predsednikom Francoisom Mitterandom. Tudi politično je bil Kohl s svojim tradicionalnim nemških socialnotržnim gospodarstvom na sredi med Thatcherjevim neoliberalizmom in Mitterandovim socializmom iz zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja. Helmut Kohl v sredini med britansko premierko Margaret Thatcher in francoskim predsednikom Francoisom Mitterandom. Tudi politično je bil Kohl s svojim tradicionalnim nemških socialnotržnim gospodarstvom na sredi med Thatcherjevim neoliberalizmom in Mitterandovim socializmom iz zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja. Foto: Reuters

Nobenega drastičnega zategovanja pasov

Proračunska politika je bila sicer bolj stroga kot socialdemokratska, a javni dolg se je kljub temu še vedno povečal. Izdatki državne blagajne so se v povprečju do leta 1989 povečali vsako leto za 2,5 odstotka. 

Nemški javni dolg se je, preračunano iz nemških mark v evre, s 177,5 milijarde leta 1983 povečal na 254,3 milijarde leta 1989 (vir: Die Verschuldung des Bundes, Konrad-Adenauer-Stiftung).

Kohl je kot kancler vodil proevropsko politiko oziroma politiko sprave s Francijo. Septembra 1984 sta tako Kohl in francoski socialistični predsednik Francois Mitterrand z držanjem za roko na vojaškem pokopališču v Verdunu demonstrirala nemško-francosko spravo. Kohl je kot kancler vodil proevropsko politiko oziroma politiko sprave s Francijo. Septembra 1984 sta tako Kohl in francoski socialistični predsednik Francois Mitterrand z držanjem za roko na vojaškem pokopališču v Verdunu demonstrirala nemško-francosko spravo. Foto: Reuters

Nobene thatcherjanske vojne proti sindikatom

Levica je ob Kohlovem prevzemu kanclerjevanja širila strah med Zahodnimi Nemci, da bo prvak CDU v Zahodni Nemčiji uveljevljal politiko po vzoru britanske železne lady Margaret Thatcher.

A ni bilo tako. Namesto thatcherjanskega srditega boja proti sindikatom je Kohl še naprej negoval tako imenovani porenski tip kapitalizma, za katerega je značilno sodelovanje med delodajalci in sindikati.

Če je leta 1984 skupno nemško-francosko slovesnost v Verdunu pozitivno odmevala, pa je maja 1985 - vsaj v delu ameriške javnosti - negativno odmeval skupni obisk Kohla in takratnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana na vojaškem pokopališču v zahodnonemškem kraju Bitburg. Ta obisk je postal vroča politična afera v ZDA, saj so ameriški novinarji odkrili, da je na pokopališču tudi nekaj grobov pripadnikov zloglasne SS. Če je leta 1984 skupno nemško-francosko slovesnost v Verdunu pozitivno odmevala, pa je maja 1985 - vsaj v delu ameriške javnosti - negativno odmeval skupni obisk Kohla in takratnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana na vojaškem pokopališču v zahodnonemškem kraju Bitburg. Ta obisk je postal vroča politična afera v ZDA, saj so ameriški novinarji odkrili, da je na pokopališču tudi nekaj grobov pripadnikov zloglasne SS. Foto: Reuters

Nobenih obsežnih privatizacij za vsako ceno in deindustrializacije

Če je Thatcherjeva skupaj z bojem proti sindikatom in s privatizacijo tudi precej deindustrializirala Veliko Britanijo, je Zahodna Nemčija še naprej ostajala industrijska država, kar se je pozneje izkazalo za bolj pravilno politiko. Ohranitev industrije je tudi temelj zadnjih izvoznih nemških rekordov.

V Nemčiji tudi ni bilo dosledne privatizacije v britanskem slogu. Nemške železnice so na primer še vedno v državni lasti, Deutsche Telekom je sicer delno privatiziran, a ima država še vedno v lasti skoraj 32 odstotkov delnic, prav tako je v lasti države okoli 20 odstotkov Deutsche Post.

Kancler nemške enotnosti

V sodobno nemško zgodovino se je Kohl vpisal zlasti kot združitelj Nemčije. Nemci mu tako pravijo tudi Kanzler der Einheit (kancler nemške enotnosti). A resnici na ljubo mu je združitev Nemčije v veliki meri padla v naročje kot zrela hruška.

Združitev Nemčije je v veliki meri omogočil reformni sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Na fotografiji ob Kohlu s šopkom ob roki. Združitev Nemčije je v veliki meri omogočil reformni sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Na fotografiji ob Kohlu s šopkom ob roki. Foto: Reuters

Kohl je namreč pred padcem komunizma v zunanji politiki nadaljeval vzhodno politiko (nem. Ostpolitik) do komunistične Vzhodne Nemčije v slogu svojih socialdemokratskih predhodnikov Willyja Brandta in Schmidta.

Odpoved nemški marki kot cena nemške združitve

A se je tudi, ko se je ponudila priložnost, dinamično in strastno vrgel v združevanje Zahodne in Vzhodne Nemčije. Tudi za ceno odpovedi nemške marke in pristanka na skupno evropsko valuto, kar so zahtevali Francozi, ki so se bali premočne združene Nemčije.

A namesto cvetočih pokrajin, ki jih je poleti 1990 ob združevanju Vzhodnim Nemcem obljubljal Kohl, se je v novih deželah kmalu pojavilo razočaranje zaradi previsokih in prehitrih pričakovanj, kar je bilo temelj vzpona stranke nekdanjih komunistov, v starih deželah pa so bili ogorčeni zaradi velikih stroškov združevanja. Na fotografiji: Kohl na predvolilnem zborovanju v vzhodnonemškem Erfurtu. A namesto cvetočih pokrajin, ki jih je poleti 1990 ob združevanju Vzhodnim Nemcem obljubljal Kohl, se je v novih deželah kmalu pojavilo razočaranje zaradi previsokih in prehitrih pričakovanj, kar je bilo temelj vzpona stranke nekdanjih komunistov, v starih deželah pa so bili ogorčeni zaradi velikih stroškov združevanja. Na fotografiji: Kohl na predvolilnem zborovanju v vzhodnonemškem Erfurtu. Foto: Reuters

Nemčija postane evropski bolnik

Nemški javni dolg je tako po združitvi precej poskočil. Med letoma 1990 in 1998 se je nemška gora dolgov iz 306,2 milijarde evrov dvignila na 743,2 milijarde evrov. O Nemčiji, kjer je naraščala tudi brezposelnost, so začeli govoriti kot o bolniku Evrope. Razlog za delno privatizacijo Deutsche Post, Deutsche Postbank in Deutsche Telekoma leta 1995 je treba torej iskati tudi v pozdružitvenih nemških težavah.

Slovo od kanclerskega položaja

Leta 1998 je Kohla na volitvah premagal karizmatični socialdemokratski izzivalec Gerhard Schröder. Ironije zgodovine je, da je prav nova rdeče-zelena koalicija na nek način iz predala vzela zgoraj omenjene Lambsdorffove papirje in jih začela uresničevati z Agendo 2010.

Po porazu na volitvah je Kohla leta 1998 na čelu CDU zamenjal Wolfgang Schäuble. Toda novembra 1999 je izbruhnila afera o nezakonitem financiranju CDU. To afero je izkoristila ambiciozna Angela Merkel, Vzhodna Nemka, ki ji je Kohl omogočil bliskovito kariero po združitvi Nemčij.

Helmut Kohl in njegova politična varovanka Angela Merkel Helmut Kohl in njegova politična varovanka Angela Merkel Foto: Reuters

Časopisni nož v hrbet

Merklova je namreč decembra 1999 v časniku Frankfurter Allgeimeine Zeitung objavila pismo, v katerem se je zavzela za distanciranje stranke od Kohla, tako kot se mora najstnik oddaljiti od svojih staršev, ko odraste.

Kohl je bil jezen. Ker je mislil, da je za pismom v resnici stal Schäuble, se je sprl tudi z njim. Na koncu sta oba odstopila, Kohl kot častni predsednik, Schäuble kot predsednik. Aprila 2000 se je na vrh stranke povzpela Merklova.

Kohl o Merklovi: Veleizdajalka!

Kohl Merklovi tega noža v hrbet ni nikoli docela oprostil. Svojo nekdanjo varovanko je imel za veleizdajalko. Tudi Kohlova (neuresničena) želja, da bi na njegovem pogrebu govoril madžarski premier Viktor Orban, veliki nasprotnik Merklove, verjetno izvira iz sovraštva do Vzhodne Nemke.

Helmut Kohl in Hannelore Kohl Foto: Reuters
Kohlova prva žena Hannelore Kohl si je zaradi depresije vzela življenje leta 2001. S Kohlom je bila poročena od leta 1960. Rodila mu je sinova Walterja in Petra, ki zadnja leta nista imela več stikov z očetom. Hannelorina življenjska zgodba je dokaj trpka. Ko je bila stara dvanajst let, jo je leta 1945 posilila skupina sovjetskih vojakov, po posilstvu pa so jo vrgli skozi okno. "Kot vrečo cementa," je sama opisala to dejanje. Pri padcu si je poškodovala hrbtenico, posledice poškodbe pa so jo spremljale vse življenje. Zadnja leta življenja se je borila z boleznijo, ki je povzročala alergijo na sončno svetlobo. Na koncu je iz hiše odhajala le ponoči.

Tudi Kohlov sin proti Merklovi

Na Merklovo ni bil jezen samo Kohl. Februarja letos je Kohlov starejši sin Walter Merklovo obtožil, da je s svojim pismom sprožila gonjo proti družini in da je zato sokriva za smrt njegove matere Hannelore. 

Walter Kohl iz protesta tudi ne bo prišel na očetov pogreb, saj je prepričan, da bi ga morali pokopati v družinski grobnici, kjer je pokopana tudi Hannelore.

Maja 2008 se je Kohl poročil s 34 let mlajšo Maike Kohl-Richter. Istega leta je Kohl padel po stopnicah in doživel močan pretres možganov. Od takrat je bil na invalidskem vozičku, težko je tudi govoril. Leta 2013 sta sinova Walter in Peter svojo mačeho obtožila, da manipulira z njunim bolnim očetom in ga zadržuje v ujetništvu. Hkrati sta povedala, da je bil njun oče v zvezi z Richterjevo še v času, ko je bila njuna mati Hannelore še živa. Maja 2008 se je Kohl poročil s 34 let mlajšo Maike Kohl-Richter. Istega leta je Kohl padel po stopnicah in doživel močan pretres možganov. Od takrat je bil na invalidskem vozičku, težko je tudi govoril. Leta 2013 sta sinova Walter in Peter svojo mačeho obtožila, da manipulira z njunim bolnim očetom in ga zadržuje v ujetništvu. Hkrati sta povedala, da je bil njun oče v zvezi z Richterjevo še v času, ko je bila njuna mati Hannelore še živa. Foto: Getty Images

Kohl in Slovenci

Kohl se je v slovensko zgodovino vpisal zlasti s tem, da je bil velik zagovornik mednarodnega priznanja naše države. Prav nemško priznanje Slovenije pred božičem leta 1991 je skorajda prisililo preostale članice Evropske skupnosti (to je zdajšnja EU), da so 15. januarja 1992 priznale Slovenijo. Zaradi teh zaslug je Slovenija leta 2006 Kohlu vročila najvišje državno odlikovanje – red za izredne zasluge na diplomatskem mednarodnem področju.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin