V katerih državah zakonito pomagajo v smrt

Beseda evtanazija izhaja iz grščine in pomeni dobra smrt. Ločimo aktivno, pasivno in neaktivno evtanazijo. Pri aktivni gre za izrecno dejanje, namenjeno usmrtitvi bolnika (npr. s smrtonosno injekcijo), pri pasivni za odrekanje dejavnostim, ki pacienta ohranjajo pri življenju (zavrne se npr. operacija oziroma se pusti bolnika umreti "naravno"), pri neaktivni pa za odklop z aparatur. Prostovoljna evtanazija poteka ob privoljenju pacienta ali njegovih sorodnikov, neprostovoljna pa brez omenjene privolitve. Ločimo še med evtanazijo in pomočjo pri samomoru, kjer zdravnik predpiše smrtonosna zdravila, vendar je pacient tisti, ki je odgovoren za to, da jih vzame. Pri evtanaziji je zdravnik tisti, ki da pacientu smrtonosni odmerek, da bi končal njegovo življenje.

Albanija je bila ena prvih evropskih držav, ki je legalizirala evtanazijo leta 1999. Dovoljena je tudi pasivna evtanazija, kjer pacient ne more dati privoljenja (ker je npr. v komi), če vanjo privolijo trije družinski člani. Belgija in Nizozemska sta imeli dolgo zgodovino nepreganjanja zdravnikov zaradi pomoči pri smrti pacientov, preden sta legalizirali evtanazijo. Belgijski parlament je legaliziral evtanazijo septembra 2002. Med najbolj znanimi Belgijci, ki so jih evtanazirali, je bil letos znanstvenik in nobelovec Christian de Duve. Nizozemska je legalizirala evtanazijo in pomoč pri samomoru leta 2002. Zakon je uzakonil 20 let staro prakso sodnega nepreganjanja zdravnikov, ki so izvedli evtanazijo v zelo specifičnih primerih in okoliščinah. Septembra 2004 je bil razvit protokol Groningen, ki postavlja kriterije za izvajanje evtanazije pri otrocih, ne da bi zdravnik moral za to sodno odgovarjati. O evtanaziji otrok razpravljajo tudi v Belgiji.

Tujci hodijo umirat v Švico Luksemburški parlament je dokončno potrdil zakon o legalizaciji evtanazije marca 2009 v drugem branju. Neozdravljivo bolnim pacientom lahko pomagajo v smrt, ko dobijo dovoljenje dveh zdravnikov in odbora strokovnjakov. V Švici je dovoljena pomoč pri samomoru. Tamkajšnji kriminalni zakon pomoč pri samomoru šteje za zločin le, če so motivi zanj sebični. V Švici lahko predpišejo smrtonosna zdravila švicarskemu državljanu ali tujcu, zato v Švico hodijo umirat številni tujci, najpogosteje iz Nemčije.

Na Norveškem evtanazija ostaja nezakonita, čeprav lahko negovalcu znižajo kazen, če je vzel življenje nekomu, ki je v to privolil in je bil neozdravljivo bolan, ali pa iz usmiljenja. Podobno je v Veliki Britaniji. Čeprav je evtanazija nezakonita, je sodišče leta 1957 na sojenju zdravniku Johnu Bodkinu Adamsu odločilo, da povzročanje smrti z dajanjem smrtonosnih zdravil pacientu, če je edini namen tega lajšanje bolečine, ni umor, tudi če je smrt verjeten izid dajanja takšnih zdravil.

Na Irskem je nezakonito, da zdravnik ali kdorkoli drug aktivno prispeva k smrti nekoga drugega. Ni pa nezakonito, če se ugasne naprave, ki pacienta ohranjajo pri življenju, ali odtegne druge oblike zdravljenja (pravica do smrti), če pacient (ali bližnji sorodnik) zaprosi za to. Izraelski zakon prepoveduje povzročanje smrti drugih in specifično prepoveduje krajšanje življenja drugih. Aktivno evtanazijo prepovedujeta tako izraelski kot judovski zakon. Pasivno evtanazijo prepoveduje judovski zakon, a je bila sprejeta v nekaterih primerih izraelskega zakona.

Aktivna evtanazija je v večini zveznih držav v ZDA nezakonita, pomoč pri samomoru pa je zakonita v štirih državah: Washingtonu, Oregonu, Vermontu in Montani. Evtanazija v Mehiki je nezakonita, vendar lahko od januarja 2008 neozdravljivo bolni ali pa njihov najbližji sorodnik (če je pacient v nezavesti) zavrne nadaljnje zdravljenje za podaljšanje življenja v prestolnici Ciudad de Mexico in v dveh zveznih državah. Kolumbijsko ustavno sodišče je maja 2010 odločilo, da "nobena oseba ne more kriminalno odgovarjati, če vzame življenje neozdravljivo bolnemu pacientu, ki je dal jasno privoljenje za to". Sodba, ki jo kongres ni nikoli ratificiral, ni želela avtorizirati evtanazije za ljudi z degenerativnimi boleznimi, kot so alzheimerjeva, parkinsonova ali Lou Gehrigova bolezen.

Pasivna evtanazija da, aktivna ne V avstralski zvezni državi Severni teritorij je bila evtanazija uzakonjena z zakonom iz leta 1995, vendar je zvezna vlada z zakonom dve leti pozneje ta zakon preglasila z novim zakonom, ki evtanazijo prepoveduje. Kljub temu je sodno preganjanje evtanazije redko. V Indiji je marca 2011 vrhovno sodišče legaliziralo pasivno evtanazijo z odrekanjem ohranjanja pri življenju s pomočjo naprav pacientov, ki so v vegetativnem stanju. Oblike aktivne evtanazije, kot so dajanje smrtonosnih sredstev, so nezakonite. Na Tajskem evtanazija ni izrecno dovoljena, prav tako ni izrecno prepovedana. Pacient ima pravico, da zavrne zdravljenje za podaljšanje življenja, če je v zadnjem stadiju neozdravljive bolezni.

Japonska vlada ni sprejela nobenega zakona o statusu evtanazije, vrhovno sodišče pa o tem vprašanju ni nikoli odločalo. Japonsko politiko do evtanazija sta določili odločitvi dveh nižjih sodišč, ki sta podali pravni okvir in pogoje, v katerih bi bili tako pasivna kot aktivna evtanazija legalni. V obeh primerih, tako iz leta 1962 kot leta 1995, sta bila zdravnika spoznana za kriva kršenja teh pogojev, ko sta svojim pacientom vzela življenje.