Četrtek, 6. 7. 2017, 7.47
6 let, 7 mesecev
To so zvijače, s katerimi se Merklova ohranja na oblasti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,45
8
Po izbruhu migrantske krize so številni nemško kanclerko Angelo Merkel že odpisali. A zdaj kaže, da bo letos jeseni še četrtič postala kanclerka. Poglejmo, zakaj.
Nemci se bodo 24. septembra letos odpravili na zvezne parlamentarne volitve. Po zadnji anketi Insa/Yougov bo zmagala Krščanska unija (CDU/CSU) s 36,5 odstotka glasov, precej zadaj so na drugem mestu socialdemokrati (SPD) s 25 odstotki.
- Vse skrivnosti Helmuta Kohla
- Je to nova največja mora Angele Merkel?
- Angela Merkel sporoča: Evropa, to sem jaz!
- Temna skrivnost nemške zgodbe o uspehu
Zeleni na robu obstoja v parlamentu
Na tretjem mestu je stranka Levica z 10,5 odstotka, nato pa na četrtem mestu skupaj Alternativa za Nemčijo (AfD) in liberalna stranka (FDP), ki imata po devet odstotkov. Petodstotni volilni prag za vstop v bundestag bodo po anketi preskočili še Zeleni s 6,5 odstotka.
Prehitela Adenauerja in dohitela Kohla
Merklova bo torej najverjetneje še četrtič zmagala in znova postala kanclerka – če bo na položaju ostala ves mandat, do leta 2021. S tem bo na lestvici povojnih nemških kanclerjev prehitela prvega povojnega kanclerja Konrada Adenauerja, ki je vladal 14 let, in dohitela svojega mentorja Helmuta Kohla, ki je Nemcem vladal 16 let.
Ko je bila Angela Merkel še Kohlova deklica in je svojemu šefu natakala kavo. Danes bi redkokdo poznal nekdanjo Vzhodno Nemko, če je ne bi Kohl po združitvi Nemčij postavil za ministrico v svoji vladi.
Nemški stroj deluje brezhibno
Kje so razlogi, da bo Merklova jeseni najverjetneje še četrtič zmagala? V prvi vrsti gre zasluga za to dobremu stanju nemškega gospodarskega stroja, ki z leta v leto podira izvozne rekorde.
Merklova skuša iz glav volivcev izbrisati napako iz leta 2015
Tudi njena odločitev iz septembra 2015, da odpre nemška vrata za migrante in begunce ter dogodki, kot so bili spolni napadi v Kölnu in niz terorističnih napadov v letu 2016, ji ne škodijo več tako zelo kot leta 2016, ko je AfD na deželnih volitvah nizala uspeh za uspehom.
Razočarane volivce, ki so (začasno) odšli k AfD, privablja nazaj z zatrjevanjem, da ne bo več ponovila napake iz septembra 2015, ter s tršo politiko do islamskega radikalizma (na primer prepoved nošenja burk in nikaba za državne uradnike) in občasno obuditvijo CDU-jevske retorike, da se morajo priseljenci prilagoditi vodilni kulturi (leitkultur) v državi.
Leta 1998 je Angela Merkel postala generalna tajnica CDU. Novi predsednik stranke je postal Wolfgang Schäuble, Kohl pa je postal častni predsednik. Nato pa se je spretna Merklova mimo Kohla in Schäubla prerinila na vrh CDU.
Socialdemokrati niso realna alternativa
Napake Merklove iz septembra 2015 tudi ne morejo izkoristiti levosredinski socialdemokrati, saj so sami zagovorniki politike sprejemanja beguncev in migrantov (tako imenovana willkommenskultur), medtem ko je AfD, ki se ubada z notranjimi trenji med različnimi strujami, za večino nemških desnosredinskih volivcev še prevelika neznanka, da bi zanjo množično volili.
Nemci imajo radi predvidljivost in gotovost
Tudi nemški nacionalni značaj, ki ni preveč naklonjen hitremu menjavanju predsednikov vlad, kar je na primer značilno za vročekrvno sredozemsko Italijo, je v prid nadaljevanju dolgoletnega vladanje Merklove.
Merklova je pred leti dobila tudi vzdevek Mutti - sl. mamica. Spretno se je namreč v zavest številnih Nemcev, zlasti ko v času evrske krize ni hotela odpisati grških dolgov, zapisala kot nekakšna mati naroda, ki skrbi za dobrobit Nemcev.
Mojstrica makiavelizma
A glavni razlog za dolgoletno vladanje Merklove je v njej sami – je namreč mojstrica politične obrti. Ne sledi premočrtno in dosledno določeni politični usmeritvi, ampak se je sposobna v boju za oblast makiavelistično prilagajati.
Kohlova deklica ....
Po združitvi Nemčij ji je politično kariero na najvišji ravni omogočil pred tedni umrli Helmut Kohl. Dobila je celo vzdevek Kohlova deklica.
... ki obrne hrbet svojemu zaščitniku
Toda leta 1999 ni imela nobenih moralnih zadržkov, da je odvrgla lojalnost in po izbruhu afere o nezakonitem financiranju CDU ostro in s hladno preračunljivostjo javno napadla Kohla ter se mimo njega in Wolfganga Schäubla zavihtela na čelo stranke.
Leta 2002 je na volitvah za kanclerja v imenu Krščanske unije kandidiral Edmund Stoiber, predsednik CSU. Če bi leta 2002 Stoiber zmagal, verjetno Merklova ne bi nikoli mogla postati kanclerka.
Bavarec Stoiber bi ji skoraj uničil sanje
Nato je Merklova – po zgledu Kohla iz leta 1980, ko je taktično prepustil kandidaturo za kanclerja ambicioznemu, a neizvoljivemu šefu bavarske CSU Franzu Josefu Straußu – na volitvah leta 2002 tudi sama prepustila kanclersko kandidaturo bavarskemu ministrskemu predsedniku in vodji CSU Edmundu Stoiberju.
Stoiber se je proti socialdemokratom, ki jih je vodil karizmatični Gerhard Schröder, dobro odrezal in bi skoraj zmagal. V tem primeru bi sanje Merklove o kanclerstvu odplavale po vodi.
Schröder izgublja glasove zaradi nepriljubljenih ukrepov
Vrata Merklovi je na stežaj odprl Schröder, ki je marca 2003 napovedal Agendo 2010, to je protržno oziroma neoliberalno reformo trga dela.
Ta reforma, ki se je pozneje bolj ali manj izkazala kot blagodejna za izvozno usmerjeno nemško gospodarstvo, je na kratki rok izjemno škodila socialdemokratom. Levo krilo stranke se je leta 2004 odcepilo od SPD in se pozneje združilo s stranko nekdanjih vzhodnonemških komunistov (PDS) v zdajšnjo stranko Levica.
Gerhard Schröder
Leta 1982 je koalicija med SPD in FDP razpadla, ker so liberalci zahtevali neoliberalne reforme, med drugim tudi na trgu dela. Razpad rdeče-modre koalicije je omogočil krščanskemu demokratu Helmutu Kohlu, da je s konstruktivno nezaupnico prevzel oblast. A Kohl je predloge neoliberalnih reform pospravil v predal in bolj ali manj nadaljeval po starem. Toda draga združitev Nemčije leta 1990 je iz države naredila evropskega bolnika. Neoliberalne reforme je tako začel uresničevati socialdemokrat Gerhard Schröder, ki je postal kancler leta 1998.
Merklova bi skoraj storila usodno napako
Nezadovoljstvo volivcev zaradi Schröderjeve razgradnje socialne države je bila voda na mlin Merklovi, saj je njena stranka po priljubljenosti precej prehitela SPD.
Leta 2005 se je Schröder odločil za predčasne volitve. Zdelo se je, da bo CDU/CSU zanesljivo zmagala, nato pa je Merklova naredila skoraj usodno napako.
Nekdanji nemški ustavni sodnik Paul Kirchhof je bil najprej nekakšno čudežno orožje Merklove pred volitvami leta 2005. A ko je Merklova videla, da jo Kirchhof s svojo enotno davčno stopnjo kot mlinski kamen vleče k dnu, se ga je na hitro odkrižala.
Zaradi Kirchhofa mora trepetati za zmago
Oprijela se je namreč zamisli do tedaj v nemški javnosti malo znanega pravnika in davčnega strokovnjaka Paula Kirchhofa o obsežni davčni reformi ter uvedbi enotne 25-odstotne davčne stopnje.
Socialdemokrati, PDS in Zeleni so napadli uvedbo enotne davčne stopnje kot nesocialno ter svarili pred tem, da se bodo z znižanjem neposrednih davkov zvišali posredni davki, to je davek na dodano vrednost (DDV), ki bi obremenil predvsem tiste z nižjimi prihodki.
Merklova se odpove nemškemu Mrkaiću
Taktika levice je bila uspešna, saj je prednost CDU/CSU hitro kopnela. Merklova se je skoraj panično odpovedala Kirchhofu, ki bi ga lahko zaradi zagovarjanja enotne davčne stopnje označili tudi za nemškega Mića Mrkaića.
Merklova uživa v sadovih svojega predhodnika
Merklova je zmagala samo za las in morala po volitvah skleniti koalicijo s socialdemokrati. Skoraj usodni polom s Kirchhofom jo je izučil, da pozneje ni več predlagala neoliberalnih davčnih reform, ampak preprosto žela sadove, ki jih je s svojimi reformami zasejal predhodnik Schröder.
Leta 2009 je Merklova znova postala kanclerka, tokrat v koaliciji z liberalci (FDP). Leta 2011, po jedrski katastrofi v Fukušimi na Japonskem 11. marca, pa je Merklova uporabila taktiko oziroma zvijačo, ki jo je pozneje še večkrat.
CDU/CSU je vedno zagovarjala strogo politiko do prosilcev za azil. Nato je Angela Merkel jeseni 2015 na stežaj odprla vrata za migrante in begunce. Med njimi so bili tudi teroristi.
Zvita Merklova Zelenim izbije orožje iz rok
Da bi izbila nemškim Zelenim iz rok njihovo glavno predvolilno oziroma programsko orožje, to je odpravo jedrskih elektrarn, je začela zagovarjati čim hitrejše zapiranje jedrskih elektrarn v Nemčiji.
Taktika "kraje" programskih udarnih točk politične konkurence (Zelene je spomladi 2011 po anketah podpiralo kar 28 odstotkov volivcev, op. p.) je bila uspešna, saj je na eni strani izbila iz rok Zelenih njihovo glavno orožje, hkrati pa so težave ob uresničevanju nemškega energetskega preobrata bolj škodile Zelenim kot "tatici idej".
Zelenim spodrezala krila
Če so Zeleni leta 2009 na volitvah dosegli kar 10,7 odstotka glasov, so na volitvah leta 2013 zaradi zvijač Merklove ter tudi zaradi idej o zvišanju davkov, vsiljevanja vegetarijanstva in načrtnega medijskega razkrivanja, kako so Zeleni v 80. letih prejšnjega stoletja zagovarjali pedofilijo, padli na 8,4 odstotka. Dovolj, da po volitvah 2013 SPD in Zeleni niso imeli dovolj sedežev za rdeče-zeleno koalicijo.
Pod vodstvom Angele Merkel se CDU vse bolj oddaljuje od družbenega konservativizma, ki je bil desetletja značilen za to stranko. Če je bila to do časa Helmuta Kohla stranka, v kateri so imeli glavno vlogo katoličani iz Porenja, imajo zdaj glavno besedo v stranki protestanti s severa in vzhoda Nemčije. Na fotografiji: Angela Merkel in transvestit Olivia Jones v nemškem zveznem svetu (bundesratu), ko je ta izbiral novega predsednika države.
Kameleonka Angela uresničuje levi program
Po volitvah leta 2013 je CDU/CSU sklenila koalicijo s socialdemokrati. In kot bi rekel zdaj že nekdanji vodja AfD Bernd Lücke, se je Merklova kot kameleon prilagodila svojemu koalicijskemu partnerju.
Njena vlada je tako uresničevala glavne socialdemokratske programske točke oziroma programske točke bolj ali manj celotne nemške levice: zvišanje minimalne plače, ženske kvote v nadzornih svetih delniških družb ... Bundestag je pred dnevi tudi dovolil istospolne poroke (ehe für alle). Merklova je sicer glasovala proti, toda četrtina poslancev CDU/CSU je glasovala za zakon.
Najprej pokoplje multikulturni projekt, nato na stežaj odpre vrata
Tudi odprtje nemških meja leta 2015 in willkommenskultur v slogu angleškega slogana refugees welcome je po svoje prilagajanje levici oziroma "kraja" njenih programskih idej. Ne pozabimo, nekaj mesecev pred odprtjem meja se je Merklova celo pridušala o tem, da je multikulturnost v Nemčiji spodletela.
SPD je v preteklih desetletjih zmagovala s karizmatičnimi politiki na čelu: Willy Brandt, Helmut Schmidt in Gerhard Schröder. Zadnje čase stranka nima preveč sreče s svojimi voditelji. Zadnja dva kanclerska kandidata SPD sta bila za Merklovo lahek zalogaj: dolgočasni Frank Walter-Steinmeier leta 2009 in medli Peer Steinbrück leta 2013. Tudi letošnji up rdečih Martin Schulz, dolgoletni dobro plačani bruseljski evrokrat, nima potrebne karizme za zmago.
Predvolilni program CDU/CSU je poln bombončkov
Pred dnevi je CDU/CSU predstavila tudi svoj predvolilni program. V njem obljublja padec brezposelnosti s 5,5 odstotka pod tri odstotke najpozneje do leta 2025, kar pomeni, da bo v tem primeru Nemčija dosegla polno zaposlenost. Merklova obljublja tudi nižje davke (ne pa tudi enotne davčne stopnje, ki bi jo leta 2005 skoraj pokopala) ter več denarja za policiste in varnost. Obljublja tudi več stanovanj in do družin prijazno politiko.
Skratka, zelo všečen in predvolilno optimističen program, ki naj bi Merklovi dokončno zagotovil zmago na prihodnjih volitvah in že naravnan na morebitno koalicijo z liberalci.
Ko levica ostane brez glavnih orožij
Kaj pa levica? Njej ostane bore malo, saj je njene glavne točke v zadnjih letih uresničila že Merklova: od odprave jedrske energije, ženskih kvot do na stežaj odprtih vrat za migrante in begunce. Prav tako so bile v času njenega vladanja uvedene istospolne poroke.
8