To je dragocena kri, ki jo hočejo imeti vsi

Govorimo seveda o nafti, najpomembnejšem viru energije in najbolj strateški surovini na svetu. Zato ji pravijo tudi črno zlato oziroma tekoče zlato, nekdaj pa je veljala za kri zemlje. Pravijo ji tudi petroleum, olje iz skal (skovanka iz grške besede petra, tj. skala, in latinske besede oleum, olje).

Nafta – vladarica sodobnega sveta Leto 2014 je bilo v znamenju nafte. Zaradi naraščanja ameriškega pridobivanja nafte iz skrilavca s pomočjo metode hidravličnega lomljenja je cena lani od poletja do konca leta padla za več kot tretjino. Padanje cen nafte povzroča tudi geopolitične spremembe: krepi se moč ZDA, slabi pa moč Rusije (kjer je v preteklosti krepila moč Vladimirja Putina), Venezuele (kjer je Hugu Chavezu omogočila socialistični eksperiment) in držav Opeca. Prodajanje nafte je tudi glavni vir moči zloglasne Islamske države.

Beseda nafta, ki jo uporabljamo tudi Slovenci, izvira iz grščine (iz besede naphtha), stari Grki pa so jo prevzeli od Perzijcev, ki so poznali glagol nafata, kar pomeni pronicati, izcedati. Torej je nafta zemljin izcedek (glej: Vagit Alekperov, Oil of Russia).

Po drugih virih beseda ni izvirno perzijska, ampak so jo ti prevzeli od Babiloncev, ki so živeli v Mezopotamiji (današnji Irak). Ti so poznali besedo napta, izpeljanko iz glagola nabata, kar pomeni svetlikati se.

Nafta najprej za tesnitev streh in mazanje ojnic Nafto so ljudje poznali že v petem ali šestem tisočletju pred našim štetjem, prva izpričana nahajališča pa so bila ob Mrtvem morju, ob reki Evfrat v Mezopotamiji, na Krimu oziroma krimskem polotoku Kerč ob Črnem morju in v kitajski provinci Sečuan.

Uporabljali so jo za tesnitev streh, mazanje ojnic in zdravljenje kožnih bolezni. Tudi svetopisemski Noe naj bi jo uporabljal za tesnitev pri gradnji svoje ladje. Po eni od razlag naj bi svetopisemski mesti Sodoma in Gomora ob Mrtvem morju v resnici uničila goreča nafta.

Poltrdna oblika nafte je bitumen oziroma asfalt, ki se v naravni obliki nahaja ob Mrtvem morju. Asfalt so uporabljali v gradbeništvu – med drugim tudi pri gradnji Kitajskega zidu in legendarnih babilonskih visečih vrtov.

Nafta kot orožje – grški ogenj Nafta naj bi bila ena od sestavin skrivnostnega bizantinskega orožja, imenovanega grški ogenj oziroma tekoči ogenj. Z njim je Bizanc oziroma vzhodnorimsko cesarstvo leta 672 uničilo arabsko ladjevje in rešilo Konstantinopel (današnji Istanbul). V 12. stoletju pa so Arabci grški ogenj, ki je gorel tudi na vodi, uporabljali v boju proti križarjem.

Zlata leta nafte pa so se začela v 19. stoletju. Leta 1846 ali 1847 je škotski kemik James Young destiliral kerozin, ki se je lahko uporabljal kot gorivo za svetilke, gostejše olje pa se je uporabljalo za mazanje strojev. V Veliki Britaniji in nekaterih nekdanjih kolonijah se za kerozin uporablja ime paraffin, v Sloveniji ga poznamo (tudi) pod imenom petrolej.

V ZDA, Kanadi in nekaterih drugih državah pa se uporablja ime kerozin, ki ga je leta 1854 kot blagovno znamko zaščitil kanadski geolog Abraham Genser. Ta je kerozin oziroma petrolej najprej pridobival iz premoga, nato pa iz nafte.

Razcvet petrolejk Kerozinske svetilke oziroma petrolejke je prvi začel izdelovati poljski farmacevt Ignacy Lukasiewicz leta 1853. Ta je leta 1854 v mestu Bobrka odprl prvo črpališče nafte, v kraju Jaslo pa prvo rafinerijo. Oba kraja ležita na jugu Poljske, ki je takrat spadalo pod Habsburško monarhijo.

Petrolejke oziroma kerozinske svetilke so prevladovale od leta 1870 do začetka 20. stoletja, ko jih je izrinila elektrika, te svetilke pa se še vedno množično uporabljajo v nerazvitih krajih po svetu, kjer še ni elektrike.

Iz petroleja/kerozina so izdelovali tudi parafin oziroma parafinski vosek, ki so ga uporabljali za izdelavo sveč. Kerozin se zdaj uporablja kot gorivo za reaktivna letala, saj ni tako gorljiv kot bencin.

Carska Rusija in ZDA Leta 1857 so nafto začeli črpati tudi v Romuniji – v kraju Ploiesti so zgradili rafinerijo. Konec 19. stoletja pa je vodilna proizvajalka nafte postala carska Rusija, ki je nafto črpala v Bakuju v Azerbajdžanu, kjer so v davni preteklosti plamene goreče nafte častili kot božanstvo.

Prve vrtine v Bakuju naj bi zavrtali že leta 1848, prva rafinerija je bila zgrajena leta 1861. Na vrhuncu so v Bakuju načrpali 90 odstotkov vse nafte na svetu.

Pozneje so prevlado prevzele ZDA. Edwin Drake je leta 1859 v ameriški zvezni državi Pensilvaniji začel vrtati vrtino v zemljo, da bi našel nafto. Ko jo je našel, se je začel pensilvanski naftni bum. V poznejših desetletjih so še več nafte našli v Oklahomi, Kaliforniji in zlasti Teksasu.

Arabski naftni šejki Nafto so našli tudi v Kanadi v provinci Alberta, na Sumatri, v Venezueli, Perziji oziroma Iranu … Potem ko so leta 1908 našli nafto v Iranu, so nafto s pomočjo Američanov začeli iskati tudi Savdijci, ki so jo po nekaj neuspešnih letih iskanja končno našli leta 1938.

Nafta je postala izjemno pomembna z odkritjem motorja na notranje izgorevanje. Bencin se tako uporablja za Ottov motor, dizel oziroma plinsko olje pa za dizlov motor. Po drugi svetovni vojni je poceni (arabska) nafta izpodrinila premog, ki je bil do takrat najpomembnejše gorivo. Začeli so graditi tankerje, supertankerje in naftovode.

Ko je nafta zmagala v boju s premogom in ni imela več tekmeca, pa se je njena cena krepko povečala. Junija 1946 je bilo treba za sodček surove nafte (sodček vsebuje 159 litrov) odšteti zdajšnjih 16,04 ameriškega dolarja (13,31 evra).

Nafta kot orožje proti Zahodu Po prvi naftni krizi leta 1973 – ko so arabske države nafto celo prenehale izvažati zaveznicam Izraela – pa je cena nafte strmo zrasla: decembra 1973 je sodček nafte znašal 22,03 dolarja (18,3 evra), januarja 1974 pa je stal že 51,23 dolarja (42,5 evra).

Leta 1979, ko so v Iranu islamisti z oblasti vrgli ameriškega zaveznika šaha Reza Pahlavija in prevzeli oblast, je cena nafte spet poskočila. Če je januarja 1979 cena za sodček znašala 51,34 dolarja (42,6 evra), je decembra že 100,06 dolarja (83 evrov).

V sedemdesetih letih je tako Opec (organizacija izvoznic nafte, ki je bila ustanovljena leta 1960 v Bagdadu) postala strah in trepet zahodnih industrijskih držav.

ZDA so spet naftna proizvajalka številka ena na svetu Pozneje je cena nafte padla oziroma nihala. Največ je bilo za sodček nafte treba odšteti junija 2008, in sicer 144,54 dolarja (skoraj 120 evrov), nato pa je zaradi svetovne finančne krize in recesije njena cena strmoglavila – februarja 2009 je sodček stal 43,58 dolarja (36,2 evra).

Cena sodčka nafte se je potem zvišala, lani poleti pa je spet začela padati. Če je junija sodček nafte stal 105,09 dolarja (87,2 evra), je decembra cena padla na 53,27 dolarja, kar znaša 44,2 evra (vir: Crude Oil Price History Chart, spletna stran Macrotrends).

Največ nafte – tako kot pred drugo svetovno vojno – zdaj spet načrpajo v ZDA. Lani oktobra kar 12,2 milijona sodčka na dan. Sledijo Rusija (10,9 milijona sodčkov), Savdska Arabija (9,6 milijona sodčkov) in Kanada (štirje milijoni sodčkov).

Največ ocenjenih zalog nafte ima Venezuela, in sicer 298 milijard sodčkov. Sledijo Savdska Arabija (266 milijard), Kanada (174 milijard), Iran (157 milijard) in Irak (150 milijard) (vir: IEA).