Slovenka, ki na Šrilanki poroča zaljubljene pare z vsega sveta

"Nikoli se nisem nameravala za vedno preseliti v tujino, sem pa vedno načrtovala, da bom šla po svetu odkrivat drugačne kulture, tudi poslovne," o svoji odločitvi o življenju v zdomstvu pripoveduje Domžalčanka Staša Mlekuž.

Načrt je začela uresničevati že kot študentka, ko je prek programa Erasmus odpotovala na študijsko izmenjavo v Grčijo, pozneje sta sledila Mauritius in New Delhi v Indiji, zdaj že tri leta živi na Šrilanki.

"Šrilanka je bila vedno top destinacija, super narava, dobri ljudje, veliko se dogaja, turizem se hitro razvija. Edino logično je bilo, da grem na Šrilanko."

Organizatorka sanjskih porok Njen posel je turizem. Na Šrilanki je bila najprej vodja hotela, potem so okoliščine nanesle tako, da se je po naključju začela ukvarjati z organizacijo porok. Njeno delo je njen hobi, pravi: "Nekateri igrajo kriket ali šah, jaz pa svoj čas posvečam organizaciji dogodkov in porok."

Na Šrilanki Staša organizira intimne poroke v manjšem družinskem krogu ali krogu prijateljev, in sicer na plažah, ki so "naravnost sanjske, saj narava tam res jemlje dih". A po želji zaročencev jih lahko organizira kjerkoli, sama pa si zelo želi, da bi nekoč lahko organizirala poroko v divjini, kjer bi se nevesta skozi zaraščeno džunglo pripeljala v kanuju, poroka pa bi bila na jasi ob slapu.

Pri njej so se že poročili ukrajinski, avstralski in švedski pari, tudi veliko Slovencev.

Ob organizaciji se ukvarja še s projekti, v katerih sodeluje z različnimi hoteli, ki jim pomaga pri trženju, prodaji in rezervacijah ter treniranju zaposlenih, ob tem končuje magisterij.

Čeprav je dela veliko in prostih koncev tedna pravzaprav ni, rada dela samostojno, saj sta poslovna kultura in pogled na produktivnost na Šrilanki precej drugačna kot v Evropi, zato se je začela ukvarjati s svojim poslom, ker ima nadzor nad tem, kaj dela in koliko zasluži.

Kljub turističnemu razcvetu velike bogatije ni Turizem je na Šrilanki v zadnjih letih v razcvetu, po navedbah tamkajšnjega zunanjega ministrstva je glede na donosnost naložb Šrilanka v samem svetovnem vrhu. A Staša pravi, da če se greš svoj, manjši posel, velike bogatije ni. "Preživeti je lahko, tudi kaj privarčevati, a živeti na veliki nogi ali ogromno prihraniti ni mogoče."

Kar zadeva stroške, Staša razlaga, da je življenje v tej tropski otoški državi zelo zanimivo. Zakaj? "Ker en dan lahko preživiš s petimi evri, greš na ulico na 'rise and curry' za en evro in čaj za 20 centov ali pa greš na večerjo za 20 evrov. Zelo je mešano, preprostost in razkošje, zato mi nikoli ni dolgčas."

Kako je delati s Šrilančani Eden od večjih šokov ob prihodu na Šrilanko so bile za Stašo delovne navade domačinov. Prvo leto je živela na jugu, kjer so prebivalci večinoma manj izobraženi in tudi manj motivirani za poslovno življenje. Tam večinoma živijo z danes na jutri, zato nimajo posebnih želja ukvarjati se z večjimi projekti. Vedo, da se stvari na koncu vedno izidejo, če vložiš veliko truda ali ne, pripoveduje Staša.

"Prvo leto je bilo tako kar naporno, sem se precej namučila, da smo uredili osnovne zadeve, vključno s tem, kdaj je treba priti na delo. Tu na jugu se namreč pogosto zgodi, da ljudje delajo en mesec ali celo le pol meseca, potem pa jih ni. Zato moraš vedno imeti dva ali tri zaposlene več, kot je potrebno, da lahko sploh deluješ."

A to bolj ali manj velja za jug, kjer je Staša živela prvo leto in zdaj tretje leto, medtem ko je drugo leto živela v glavnem mestu Colombu, kjer je sistem bolj urejen, ljudje so večinoma zaposleni in so bolj v stiku z zahodnim načinom življenja.

Najboljša šola, ki je ne bi dobila nikjer drugje Sicer o Šrilančanih pravi, da so prijetni ljudje, s katerimi pa se ni dobro zapletati v nesporazume, saj boš kot tujec vedno potegnil kratko. Poleg tega je njihova večja težava, da ne znajo reči ne. "Ne želijo te prizadeti, potem se z njimi dogovoriš, da ti pridejo uredit internet v hiši, si vzameš prost dan in jih čakaš, njih pa ni od nikoder."

Bolj kot to sicer Stašo motijo posamezni moški na ulici, ki "morajo oblajati vsako gospodično". Ko se ji to zgodi večkrat na dan, jo pošteno moti. A 30-letnica se je v azijskem svetu naučila obvladati moteče dejavnike. "To je svet, kjer moraš veliko delati na sebi, se motivirati in nikoli ne smeš obupati, saj se že čez dan ali dva pokažejo nove poti. Takšne šole ne bi dobila nikjer drugje."

Tri leta Šrilanke so bila dovolj "Imela sem sanje iti v čim več držav, tam ostati eno leto in delati v različnih projektih v turizmu," o svojih željah pripoveduje Staša, ki pravi, da bo zato Šrilanke počasi dovolj. "Mislim, da je Šrilanke dovolj, zato že iščem nove priložnosti v Evropi, Aziji in Avstraliji." Predvsem si želi iti nekam, kjer so zadeve nekoliko bolj urejene, saj v življenju počasi že pogreša malce več sistema.

Je Slovenija še na seznamu? "Da. V Slovenijo bi se rade volje vrnila," odgovori. Seveda je pogoj za to, da bi dobila službo. Domovina jo še vedno privlači, ker si med drugim želi živeti blizu svojih bližnjih.