Sreda, 10. 11. 2010, 13.12
8 let, 8 mesecev
"Ruske državne televizije so najboljši primer medijske manipulacije"
Ste bili med svojim dopisniškim delom kdaj ustrahovani, psihično ali fizično? Kje je bil to najbolj vsakdanji pojav? Najbolj drastičnemu primeru ustrahovanja sem bila priča med pokrivanjem petdnevne vojne v Južni Osetiji, kjer so name med poskusom vstopa v gruzinsko separatistično enklavo Južno Osetijo celo streljali. Gruzinski vojaki, ki nadzorujejo nadzorno točko Ergneti, so mi zatrjevali, da so to storili južnoosetijski ostrostrelci, gruzinski novinarski kolegi pa so menili, da so name streljali gruzinski vojaki. Ne, ker bi mi stregli po življenju, ampak ker so me hoteli prestrašiti in preprečiti, da bi nadaljevala pot v Južno Osetijo, ki jo je Gruzija čez nekaj ur tudi napadla. Tako so verjetno poskušali preprečiti razkritje resnice o razvoju spora. Mislim, da je takšno ali drugačno ustrahovanje vedno najbolj prisotno prav med vojno. Bolj kot je nedemokratična država, ki je vpletena v spor, več je tovrstnega šikaniranja.
Še do nedavnega so v Rusiji novinarje večkrat aretirali med pokrivanjem opozicijskih demonstracij, po številnih incidentih pa so se zadeve vendarle začele spreminjati na bolje. Na zadnjih, oktobrskih demonstracijah je policija resnično predvsem varovala, ne pa ustrahovala. Do tujih poročevalcev so se sicer vedno vedli precej bolj previdno in so nam ob predložitvi akreditacije bolj kot ne dovolili, da smo nemoteno opravljali svoje delo.
Ste kdaj morali koga podkupiti, je kdo poskušal podkupiti vas? Za to, da bi lahko opravljala svoje delo, mi nikoli ni bilo treba nikogar podkupiti, v vsakdanjem življenju pa si kot tujka dolgotrajne birokratske postopke včasih poskušam olajšati z manjšimi darili, ob manjših prometnih prekrških si odhod na sodišče prihranim z manjšo podkupnino policistom.
Rada bi poudarila, da me med svojim štiriletnim delom v Rusiji še nihče ni poskušal podkupiti, so me pa že povabili na kosilo lobistov Gazproma, kar bi sama označila kot spretno strategijo komuniciranja z javnostjo. Od posameznega novinarja je sicer odvisno, "ali se bo ujel na limanice". Takšne strategije se občasno poskušajo posluževati tudi slovenska podjetja, ki delujejo v Rusiji. Predvsem takrat, ko na dan pricurljajo nepravilnosti v zvezi z njihovim delovanjem.
Ali kdaj opazite razkorak med vašimi izkušnjami na terenu in novicami, ki jih slišimo v medijih? V zahodnih medijih je velikokrat mogoče občutiti izrazito protirusko držo. Informacije so enostranske, brez navajanja nasprotnih dejstev. Dober primer so že prej omenjene opozicijske demonstracije, kjer številni tuji dopisniki s pretiravanjem poskušajo ustvariti senzacijo, provokacije opozicije, ki niso tako redke, pa praviloma spregledajo.
Kateri medij se vam zdi najbolj verodostojen: radio, tisk, televizija ali internet? Sodeč po zgoraj povedanem, ruske televizijske postaje niso verodostojne, je pa dejstvo, da se prav prek njih informira večina Rusov, zato imajo ti zelo omejen pogled na razmere v državi. Internet je kljub poskusom omejevanja najbolj svoboden in kritičen, na njem pa je mogoče naleteti na izjemno duhovite in ustvarjalne kritike režima. Poglobljene informacije o vseh pomembnejših dogodkih je mogoče slišati tudi na radiu Eho Moskvi, čeprav je njegov večinski lastnik Gazprom. Kljub pritiskom in ne nazadnje tudi napadom raziskovalno novinarstvo nadaljujejo številni pogumni in pokončni pisci v nekaterih neodvisnih ruskih časopisih, kot so Nova Gazeta, Kommersant in angleški Moscow Times …