Rojena v begunskem taborišču: Mogoče bomo tudi Saharci kdaj osvobojeni kot Slovenci leta 1991

Cheija Abdalahe je bila rojena v begunskem taborišču na jugovzhodu Alžirije, kamor so njeni starši zbežali leta 1975 po maroški okupaciji Zahodne Sahare, nekdanje španske kolonije. "Okupacija je ukradla moje otroštvo. V takšnih razmerah moraš hitro odrasti. Kot otrok sem se morala bojevati za svojo srečo," nam je povedala Cheija, ki te dni v Sloveniji sodeluje na poletni šoli mladih evropskih demokratov, ki jo organizira Slovenska demokratska mladina (SDM).

Maročani so po okupaciji, med katero so ubili na tisoče ljudi, zgradili več kot dva tisoč kilometrov dolg zid, ki okupirano območje ločuje od tako imenovanega osvobojenega ozemlja, ki obsega manjši del površine Zahodne Sahare in ga s podporo Alžirije nadzira Fronta Polisario. "Ta zid niti približno ni kot berlinski, saj ob berlinskem ni bilo deset milijonov min. Zid v Zahodni Sahari je bil zgrajen z namenom, da loči družine, uniči reke, živali, rastline in nomadski način življenja ljudi. Maroko je ljudem ukradel njihovo nomadsko identiteto," je poudarila.

Po njenem pripovedovanju se na območju Zahodne Sahare dogajajo številna grozodejstva. Ženske posiljujejo vpričo njihovih mož in bratov, s čimer uničujejo njihova življenja in voljo do boja za svobodo. Nobena redkost niso niti posilstva moških. Ljudje preprosto izginjajo, pri tem pa nihče ne ve, kje so in kaj se je z njimi zgodilo. Alkohol in droge so lahko dostopni, zato je njihova zloraba močno razširjena.

Vse to so po njenih besedah umazane metode maroških okupatorjev, s katerimi želijo uničiti njihovo družbo, "Združenim narodom in Evropski uniji pa za to ni mar".

Sama si je v mislih ustvarila podobo o svoji deželi "Vedno sem vedela, da ne spadam v taborišče. Spraševala sem se, zakaj živim v šotoru, zakaj nimam čevljev, zakaj nimam dovolj vode. Kakšna je moja krivda? To sem se spraševala od petega leta starosti. Starši so mi pogosto pripovedovali o Sahari. Mama je govorila zgodbe o morju, blizu katerega je živela. Sama sem si tako v mislih ustvarila podobo o svoji deželi," pravi Cheija.

Za odhod v Španijo se je odločila, ker si je želela boljše prihodnosti, pri čemer poudarja, da je močno verjela vase, da ji bo uspelo. Na Pirenejski polotok je prišla po legalni poti, s schengenskim vizumom, ko je bila stara 20 let. Takrat je imela še alžirski potni list, ki pa so ji ga, ko je po preteku vizuma prosila za ureditev svojega statusa, odvzeli in jo dodelili status osebe brez države. Tako ji je bilo vsaj omogočeno, da je v Španiji lahko študirala, delala ter potovala v tujino, česar z alžirskim potnim listom ne bi mogla.

Starejše sestre ni videla še nikoli v življenju "Trenutno sem brez državljanstva. To pomeni zame iskanje pravice, nezaščitenost, strah in neprestano razmišljanje o tem, kako priti iz tega položaja. Pomeni boj zase in za vse druge z enako težavo. To pomeni, da si nihče, da te nihče noče, da se te vsi bojijo, vse države in vlade, ker menijo, da hočeš priti živet v njihovo državo. Si številka, ne oseba," opozarja.

Cheija, ki je danes zaposlena v zavarovalniškem podjetju, lahko potuje le s posebnim potovalnim dokumentom, s katerim pa ne sme potovati v Maroko, posledično tudi na okupirano ozemlje Zahodne Sahare ne. Tam živijo številni njeni sorodniki, ki jih ni videla še nikoli v življenju, med drugim tudi njena starejša sestra, ki je med maroško okupacijo zaradi nesrečnega naključja ostala na okupiranem ozemlju.

"Kako naj prosim za državljanstvo, če ne sprejmejo mojih dokumentov" Pojasnjuje, da je potisnjena v težak položaj, saj bi lahko zaprosila za špansko državljanstvo, vendar za to potrebuje rojstni list in preostale dokumente, ki ji jih je izdala Demokratična arabska republika Sahara. A španske oblasti veljavnosti teh dokumentov ne priznavajo.

"Kako naj prosim za državljanstvo, če ne sprejmejo mojih dokumentov. Alžirija mi jih ne bo izdala, ker nisem Alžirka. Tudi iz Maroka nisem. Sem nekje na sredini, kot da lebdim med nebom in zemljo. Kamorkoli se obrneš, te pošljejo drugam. Počutim se, kot da so moje roke zvezane. Ne vem več, kaj naj naredim," je obupana.

"Maroko Zahodni Sahari krade naravna bogastva" Kritična je predvsem do odnosa ZDA, Španije in EU, ki po eni strani zagovarjajo spoštovanje človekovih pravic, po drugi pa od Maroka kupujejo številna naravna bogastva, kot so fosfati, ribe in sol, ki jih Maroko po njenih besedah krade Zahodni Sahari. "Takšno ravnanje je dvolično," zatrjuje.

Rešitev za svoje ljudstvo vidi predvsem v izvedbi referenduma, v katerem bi se prebivalci Zahodne Sahare lahko odločili med samostojnostjo in življenjem pod maroško oblastjo. Pravi, da sicer Maroko nasprotuje izvedbi referenduma, a da na drugi strani načrtno naseljuje svoje prebivalstvo na to območje, s čimer bi si lahko kdaj v prihodnosti zagotovil podporo na morebitnem referendumu.

"Leta 1991 ste Slovenci doživeli svoj trenutek svobode. Mogoče bomo kdaj v prihodnosti tudi mi izkusili ta občutek. Mogoče že kmalu," je sklenila optimistično.